Franc Ekar: Vstopili smo v novo tisočletje in tako sklenili planinsko pot ....
Biti planinec je razpoznavnost »častnosti«, ki temelji na stoletni tradiciji
posebna številka
Vstopili smo v novo tisočletje in tako sklenili planinsko pot v prvih šestih let novega tisočletja, ki je potekalo dokaj dinamično, ustvarjalno, včasih tudi kot vreme vihravo. Ohranili in obvarovali pa smo dostojanstvo do gora, enako tudi do planinske krovne organizacije in zagotavljali ter utrjevali ugled planinstva v slovenskem društvenem prostoru. Še posebej moramo omeniti področja vzgoje in izobraževanja, naravovarstvenega osveščanja, vodništva, preventive in reševanja, publicistike, ...
Biti planinec je razpoznavnost »častnosti«, ki temelji na stoletni tradiciji slovenskega planinstva in je pomemben neizbrisen sestavni del ogledala slovenske državnosti in njene razpoznavnosti.
To obdobje je in bo ostalo zapisano kot zgodovinsko. Zgodila se je skupna Evropa in odprava meja med državami združene Evrope. Tako so z gora izginile tudi državno-politične meje in nastale so gore brez meja. V svetu popolne demokratičnosti in samostojnosti seje med obiskovalci gora izoblikovalo medsebojno zaupanje in spoštovanje. Svet je upošteval planinska sporočila in opozorila o prepotrebnem varovanju gora in leto 2002 razglasil za »svetovno leto gora« kar je bil apel, da moramo temeljito delovati v podporo in zaščito gora, planinskega sveta in gorskega podeželja. Varovati ta javna dobra za naše zanamce, da bodo tako kot mi nadaljevali z uživanjem teh darov narave. Da bodo kot mi deležni zdravja in osebnih doživetij, ki nam jih tako neposredno nudi ter enako temeljito in iskreno poklanja gorska narava.
Vključili smo se in bili spoštovano sprejeti v Olimpijski komite Slovenije.
V tem obdobju so se oblikovali svetovni prvaki v športnem plezanju, razvilo seje tekmovalno turno smučanje. Dočakali smo zlati jubilej prve osvojitve Mt. Everesta. Počastili 30 let preplezanega prvega »slovenskega« osemtisočaka Makaluja. Šestdeset let je preteklo od premaganja, preplezanja osrednjega stebra v »Steni - Čopovega stebra«. Spomnili smo se najstarejše edicije Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije - Planinskega vestnika ob njegovem 110. jubileju. Našli smo Aljaževo listino o nakupu zemljišča vrh Triglava in testament v Aljaževi kroniki, kjer piše, daje to darilo in last Slovenskemu planinskemu društvu, posledično Planinski zvezi Slovenije. Podpisali smo dogovor o začetku aktivnih priprav za izgradnjo »Slovenskega planinskega muzeja« z Občino Kranjska Gora, PD Dovje Mojstrana in Triglavskim narodnim parkom.
Dosegli smo rekord v številu zgrajenih planinskih čistilnih naprav. Skrbno in gorskemu okolju prijazno smo z zemeljskim kablom v dolžini več kot 50 km elektrificirali nekaj planinskih koč s ciljem popolne odprave naftnih derivatov v kočah. Verificirali smo program usposabljanja za »varuhe gorske narave«. Podpisali smo sporazum z nepalsko planinsko zvezo o pomoči in izvajanju alpinistično-vodniške šole. Predpisno in zakonsko se je oblikovalo in registriralo združenje držav »alpskega loka« CAA, katerega skupščino smo izvedli leta 2004. Bili smo aktivni spremljevalci pri pripravah sprememb novega zakona o »Triglavskem parku« in pobudniki in pripravljavci »Zakona o planinskih poteh« - z vsebino, ki bo za vse sprejemljiva in partnerska.
Planinska zgoščenka arhiva in spominov na prehojeno pot, pa tudi preplezane smeri, v zadnjih šestih letih novega tisočletja so bile prepletene z množicami in več tisoč urami vloženega in porabljenega prostovoljnega dela, samoodpovedovanja in truda. Veselili smo se uspehov, pri neuspehih pa smo si prijateljsko pomagali s prijatelji med prijatelji in iskali rešitev, kako priti do začrtanega cilja.
Velik uspeh in zadovoljstvo sta nas navdajala, ko seje v strokovni skupnosti PZS rešilo vprašanje transparentnosti in predpisnosti poslovanja. Iz velikih »kreditov« in deficitov imamo po dolgih letih minusov ponovno pozitivni bilančni izkaz. Finančnih dohodkovnih izpadov, zmanjševanj ni bilo več. Planinskemu učnemu središču Bavšica smo pridobili uporabno dovoljenje. V državnih in ostalih institucijah so nam bila zaupana pomembna članska mesta. Tudi v novih imenovanjih so se našla mesta za predstavnike PZS. Krovna organizacija in predsedstvo seje trudilo, da smo bili kar najbolj vseslovenski, da smo se neposredno seznanjali z delom, uspehi pa tudi s problemi članstva. In to je zanesljivo tudi osnova za vizije in delo PZS v prihodnosti. Samo vseslovenska in enotno naravnana planinska krovna organizacija bo obvladovala čas, ki prihaja in vstopanje v nov svet. Za delo z mladimi nam bo potrebno namenjati kar največ časa in znanja, kakor tudi planinsko oblikovati bodoče produktivne in ustvarjalne generacije. Odločiti se bo potrebno, kakšno članstvo si želimo, cilj nam mora biti kvaliteta pred kvantiteto in kvalitetno strokovno planinsko kulturno usposobljeno članstvo v prednosti pred samo t. i. evidenčnimi administrativnimi seznami. Aktivno bomo morali spremljati nove namere procesov preoblikovanj športnih kategorizacij. Veliko aktivnosti bo potrebnih pri razmejevanjih med prostovoljstvom in materialnimi motivi. Čeprav velikokrat pravimo, daje čas planinske romantike mimo, je dejansko to bolj izgovor, kajti v duši in telesu planinca in alpinista ostajata planinstvo in alpinizem še vedno povezana s čustvi, filozofijo in romantiko.
Očitajo nam, da se preveč ukvarjamo s preteklostjo in s spomini. Menim, daje to zgrešeno. Seveda so spomini preteklost, toda brez temeljev preteklosti ni ne sedanjosti in še manj zanesljivih upanj za bodočnost. In brez spoštovanja dela, dejanj preteklosti bo tudi sedanjost hladna, brezčutna. Zato je prišlo do pobude in namere, da se ob 95-letnici ustanovitve planinske gorske reševalne službe »Slovenskega planinskega društva« v Kranjski Gori postavi spominsko obeležje dr. Josipu Tičarju, načelniku Kranjskogorske podružnice SPD in tudi prvemu načelniku planinskega gorskega reševanja.
Skupščina Planinske zveze Slovenije v leta 2006 naj bo nadaljevanje lanske skupščine, ko smo zapisali, naj bo resnično planinski praznik in srečanje iskrenih prijateljev gora, ko si izmenjamo tudi težave in s skrbjo obenem poskrbimo za pomoč, sodelovanje in dopolnjevanje in si tako ob letu osorej zgradimo trdne prijateljske planinske vezi in trdne mostove za dela v prihodnosti.
Ob sklenitvi tega mandata predsednika PZS je moja nuja in obveza, da se zahvalim vsem sodelujočim na področju organizacijskega dela: članom predsedstva, upravnega odbora, meddruštvenih odborov, planinskih društev, komisijam, službi gorskega reševanja, mentorjem, avtorjem pisanja planinskih in strokovnih spisov, člankov, uredništvu Planinskega vestnika, mentorjem, vodnikom in zaposlenim v strokovni službi PZS, skratka vsem, ki so kar koli dobrega naredili s srcem in predanostjo za gore in za slovensko planinstvo.
Hvala in srečno.
Predsednik PZS Ekar Franc
