Maruška Lenarčič: Obalni planinci radi obiščejo bolj ali manj zahtevne poti v okolici Kopra. Soboto smo preživeli v dolini Glinščice v Italiji.
Dolina Glinščice (Val Rosandra), ki se izteka in odpira proti morju, je edini naravni prehod z obmorske naplavinske ravnine na kraško planoto. Reka Glinščica, ki je tu izdolbla zanimiv kanjon, izvira v Sloveniji, v bližini Kozine, na nadmorski višini štirfisto metrov in se po poltretjem kilometru izliva v morje. Levi breg doline gradijo plastoviti apnenčasti skladi, ki zaradi krušljivosti tvorijo obsežna melišča. Desni breg je manj krušljiv in kaže zaporedje prepadnih sten (je del kraškega roba). Kljub skromni nadmorski višini - dno doline se nikjer ne dvigne nad sto metrov - je dolina izrazito skalnata in gorska. V samem središču doline pa se vleče oster greben, ki je posebnost in poglavitna točka tega gorskega kotička. Zato kaže dolina mnogo prej predalpsko podobo kot pa značaj doline, ki se odpira k morski obali. Zaradi geografskega položaja je imela v preteklosti pomembno vlogo za prebivalce ob Tržaškem zalivu. Prav zato, poleg naravnih znamenitosti, najdemo tu mnogo ostankov človekove dejavnosti iz dolgega obdobja bogate zgodovine. V sodobnem času pa je dolina postala zanimiva za ljubitelje narave, saj ne manjka zanimivih poti, plezališč in kotičkov neokrnjene narave. Proglašena je za deželni naravni rezervat.
Tokrat so obalni planinci Glinščico obiskali malo drugače. Doživeli so jo z domačinom Stojanom Glavino iz Boljunca po krožni poti, ki jo je Slovensko planinsko društvo Trst uredilo v spomin na dolgoletno članico in dobrotnico Slavo Slavec (1917 – 2006). To ni povsem nova pot, marveč stara, saj poteka po opuščenih starih stezah, ki so jih vaščani Boljunca in Gornjega Konca uporabljali dolga leta za spravilo drvi in pašo. Poteka po področjih, kamor le malokdo zaide. Pot še ni označena zaradi stroge zakonodaje. Zato je še kako dragoceno vodenje domačina Stojana, kateremu gre zasluga, da so to pot uredili. Hkrati pa kot zaljubljenec v dolino Klinšce (kot ji pravijo domačini) in njen dober poznavalec približa obiskovalcem njeno vsestransko bogastvo.
Pot se je, po prehodu reke Glinščice, povzpela med borovci na strmo, sprva na gruščnato, nato pa kamnito polico do roba Malega Krasa (cca 400 m), sledil je spust po meliščih, do balvana kocke, od kjer je le skok po ozki polički do zanimive jame, ter nato spet navzdol do struge Glinščice. Pot se sicer nadaljuje po že nadelani stezi ob strugi, nato pa navkreber do nekdanjega gradišča na Mihela. Dobro razpoloženi koprski planinci pa so jo mahnili do Botača, zaselka na koncu doline, kjer poteka, zdaj zares odprta meja med Italijo in Slovenijo. Na drugačno mejo in bivšo državo Jugoslavijo še vedno spominja opuščena stražarnica in rampa. Tu so obiskali gostilno z gostoljubnimi domačini – Slovenci ter se zatem povzpeli na opuščeno želežniško progo, zdaj urejeno kot rekreacijsko pot in nato po solni poti mimo gradišča na vrh Mihela (230 m), od kjer so si ogledali celotno prehojeno pot. Nato je ostal le še spust po brezpotju do Boljunca.
Izlet je bil pravo gorsko doživetje, predvsem pa je bilo to spoznavanje doline Glinščice iz povsem nove perspektive. Planinci so radi prisluhnili Stojanovemu zanimivemu pripovedovanju. Približal jim je mnoge naravne znamenitosti: poleg že znanega slapa, balvanov, plezališč, številnih jam, ki so v preteklosti igrale pomembno vlogo in so del zgodovinske dediščine, jih je opozoril na ostanke mnogih mlinov, na začetek rimskega vodovoda, ki je oskrboval stari Trst, ostanke gradov, ki so varovali pomemben prehod z morja v notranjost, gradišča, kamne z napisi, ki so opredeljevali katastrska področja… pripovedoval je o svojih spominih na Klinšco izpred 50 let, predstavil domača imena, ki počasi tonejo v pozabo… Planinci so se vračali domov bogatejši za nova spoznanja in nepozabnih užitkov gorske narave.
Po dolini Glinščice so iz preteklosti sicer urejene in označene mnoge poti (rdeče-bele oznake s številkami CAI-a, tu poteka tudi del slovenske vertikale z belo-modrimi oznakami), a žal v slovenski literaturi ne najdemo prav veliko opisov. Stojan pravi, da razmeroma malo Slovencev zahaja v Klinšco, obiskujejo jo predvsem Italijani, še posebej ob nedeljah in praznikih. Veseli se izdaje dopolnjenega vodnika Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, ki bo predstavil dolino Glinščice in nekatere poti po njej, med njimi tudi pot Slave Slavec. Vodnik bo izšel pri Založbi PZS v letu 2008.
Maruška Lenarčič