Polet.si: Težko pričakovana in vselej množično obiskana poletna sezona v gorah se je že začela, hkrati pa se zima zlasti v visokogorju še ni poslovila.
Slovenci smo z našim izjemnim gorskim bogastvom, logično, globoko in tesno povezani, saj je z gorami ne nazadnje povezana tudi zgodba o nastanku slovenske narodne zavesti, pozneje pa tudi samostojne države. Zato verjetno ne preseneča podatek, da v naše gore vsako leto roma več kot milijon obiskovalcev.
Kot že rečeno, se je letošnja zima v visokogorju zavlekla daleč v poletno sezono, zato gorski reševalci opozarjajo, da pri načrtovanju podvigov v više ležeče predele (zlasti na severnih pobočjih) vsekakor ne pozabite na zimsko opremo (cepine, dereze, topla oblačila ipd.). Poleg snega in ledu velja opozoriti še na posledice njunega taljenja, kar največkrat pomeni nevarno krušenje kamenja, ki so ga »razrahljale« zima in višje poletne temperature.
Trend nesreč narašča
Z vse večjim obiskom žal nenehno narašča tudi število nesreč. Tako je bilo po podatkih slovenske Gorske reševalne službe (GRS) že v letu 2011 število akcij, v katerih je GRS sodelovala, največje v zadnjih letih, saj je prvič preseglo »magično« mejo 400 nesreč (tistega leta so morali reševalci posredovati 405-krat). Število nesreč sicer narašča, saj jih je bilo lani 407, letos pa doslej že 95. Raste tudi število vseh posredovanj reševalcev v gorah, teh je bilo lani 413, leto prej pa malo manj 411 (doslej letos 109). Skrb zbujajoče je tudi veliko število ponesrečenih, teh je bilo leta 2011 kar 457, leta 2012 pa le malo manj, in sicer 451.
Po podatkih GRS se je letos v slovenskih gorah ponesrečilo že 92 obiskovalcev gora. Zlasti člani GRS Kamnik in Tolmin opozarjajo, da so letošnjo zimo že presegli povprečje reševalnih in iskalnih akcij. Hkrati se bojijo, da jim tudi začetek poletne sezone ne bo postregel z umiritvijo razmer, saj se mnogi prav zaradi zimskih razmer v visokogorju raje odločajo za domnevno manj zahtevne vzpone niže ležečih Kamniških Alp, ki zmotno veljajo za lažje ture.
Vremensko kritična zlasti avgust in september
Največ nesreč se že nekaj let pojavlja pri hoji po (označenih) poteh, kar je razumljivo, saj je bilo teh obiskovalcev gora največ. Zanimivo je tudi, da se kljub nepredvidljivemu gorskemu vremenu največ nesreč zgodi v dobrem vremenu. Tu je zaradi začetka poletne sezone treba še posebno opozoriti na muhasto avgustovsko vreme, ki zlasti v drugi polovici tega poletnega meseca prinaša izjemno silovite in nenadne vremenske obrate.
Ponavadi je scenarij takšen, da hladna fronta zadene ob vroč poletni zrak, se vrine pod njega in ga zaradi nastale termike požene v višje lege. Zaradi dviganja se zrak ohlaja in zato nastanejo padavine oziroma nevihte, ki skupaj z nenadnim padcem temperature lahko povzročijo marsikatero nevšečnost (v najboljšem primeru). Naenkrat lahko pohodnike ovijejo oblaki, megla, začne deževati, neredko tudi snežiti.
Zanesljivost vremenske napovedi se sicer vsako leto izboljšuje, čemur botrujeta razvoj tehnologije in meteorološke metodologije in znanja, zlasti po zaslugi satelitskih posnetkov in uporabe računalniških vremenskih modelov. Točnost napovedi se tako danes giblje nekje okoli 90 odstotkov, kar je skoraj optimalno, vendar so izjeme. Takšna je prav krajevno slabo vreme na geografsko zelo omejenih območjih, kjer se vremenske dinamike, kljub razvoju tehnike, ne da napovedati več kot dan in pol vnaprej.
Profil ponesrečencev
Največ ponesrečenih (v veliki večini gre za moške) je običajno starih od 20 do 29 let, naslednja najbolj rizična skupina pa so ljudje, stari med 30 in 39 ter med 50 in 59. Večinoma so to Slovenci. Najbolj kritično je v visokogorju na nadmorski višini med 1600 in 2000 metri, zlasti v poletnih mesecih (julija, avgusta in septembra) ter konec tedna in v zgodnjih popoldanskih urah.
Že leta sta glavna vzroka zdrs in padec, kar je v letošnjih zimskih ali spomladanskih razmerah, ko je v visokogorju še precej snega in ledu, še toliko bolj izrazito. Sledijo pa nepoznavanje terena, neprimerna obutev, telesna nepripravljenost, bolezen, neprimerna osebna in tehnična oprema, odlom in duševna nepripravljenost. Najbolj na udaru so spodnje okončine, sledi glava.
Eden od mnogih vzrokov nesreč v gorah je vse večja odtujenost modernega človeka od narave, kar bi lahko opisali tudi kot pomanjkanje zdrave pameti. Planinstvo je vse manj način življenja, kar kaže tudi vsako leto manjše število članov naše osrednje gorniške organizacije Planinske zveze Slovenije (PZS). Danes se izleti v gore praviloma končajo še isti dan, odmerjen čas za obisk gora postaja vse krajši, cilji vse bolj zahtevni, kar sili v večje tveganje in več možnosti za nezgodo.
Hoja v gore zahteva čas in načrtovanje
Pri GRS opozarjajo, da si je treba za varno hojo v gore predvsem vzeti dovolj časa, pot pa načrtovati čim bolj skrbno. Planinske cilje je treba izbirati postopno in praviloma od lažjega k težjemu, od nižjega k višjim vzponom ter od krajših do časovno zahtevnejših podvigov. Postopnost mora biti upoštevana tudi v začetku vsake sezone ali po daljši prekinitvi gorniške dejavnosti. Spremljanje vremenskega dogajanja je življenjskega pomena, če se le da, tudi med samim vzponom. Bodite pozorni in opazujte dogajanje na nebu ali okoli sebe. Preudarno je biti bolj samokritčen kakor manj. Čeprav trpi ego, je to vseeno bolje, kakor da vas precenjevanje lastnih sposobnosti stane glave. Svojo pripravljenost za pot v gore najlaže preverite z nezahtevnimi teki v prostem času ali krajšim izletom na bližnje vrhove. Če vam manjka izkušenj, si je za zahtevne in zelo zahtevne ture vsekakor pametno najeti ustrezno usposobljenega vodnika.
Oči na pecljih!
Ko smo na poti k cilju, je ključno budno opazovanje okolice in razmer. Če na poti ali v njeni neposredni bližini opazite novozapadlo kamenje ali skale, je treba biti še toliko bolj previden, saj so zdrsi, kot že rečeno, najbolj pogosti vzroki nesreč v gorah. Te odseke prehodimo po eden in hitro.
Če opazite, da se pripravlja nevihta, poiščite zavetje v najbližji planinski, pastirski ali lovski koči. Umakniti se morate z izpostavljenih krajev (vrhovi, grebeni), vlažnih ali z vodo zalitih grap in žlebov, vodnih žil, izogibajte se geološkim slojem, prevodnim za atmosfersko razelektritev, izogibajte se kovinskim pomagalom na zavarovanih poteh, odložite kovinsko opremo (cepin, dereze, klini ipd.) in se umaknite od te opreme, ki jo prej obtežite s skalami, izključite mobilne telefone ali radijske postaje in jih, zavite v rezervno obleko, shranite na sredino nahrbtnika.
Letos velja posebej opozoriti tudi na poti, ki vodijo prek snežišč, kjer je sneg zlasti v zgodnjih urah običajno trd ali celo poledenel. Nevarnost zdrsa je v takšnih okoliščinah izjemno velika. Če imate potrebno opremo, se prečkanja takega snežišča lotite premišljeno in počasi. Če ste brez potrebne opreme za varno hojo prek snežišča, snežišče obidite, če je to mogoče. Obhodnica ne vodi v še večje težave.
Če se zgodi najhujše
Pri GRS so zapisali, da je, ko gre za bolezenske znake, poškodbe in krvavitve, ki ponavadi ne omogočajo nadaljnje hoje niti do najbližje planinske koče, prizadetega treba zavarovati pred vetrom, padajočim kamenjem, soncem, mrazom, snežnim plazom in drugimi morebitnimi nevarnostmi. Damo mu lahko tudi prvo pomoč oziroma zanj poskrbimo do prihoda reševalcev.
Če smo se v stiski znašli sami in smo v bližini katere koli planinske koče (vse planinske koče, mnoge gorske kmetije in lovske koče so obveščevalne točke, kjer lahko prijavite gorsko nesrečo), se o nadaljnjih potrebnih korakih posvetujemo z oskrbnikom ali z bolj izkušenim mimoidočim.
Kadar si ne moremo pomagati sami in ni drugega izhoda, na pomoč pokličemo reševalce (s klicem na telefonsko številko 112).
Za klic na pomoč poleg mobilnega telefona obstaja tudi možnost uporabe samodejnega odzivnega radiosistema (SAPOGO). Ta je dostopen na nekaterih visokogorskih planinskih kočah, tudi ko je koča zaprta.
Kadar ni možno uporabiti nobenega od opisanih predlogov, kako priklicati pomoč gorskih reševalcev, je treba sestaviti pismeno sporočilo. Sporočilo mora vsebovati osnovne podatke o nesreči: kdo je pomoči potreben, kaj mu je, kje in kdaj se je nekaj zgodilo, koliko je pomoči potrebnih, in podatke o osebi, pri kateri bo mogoče dobiti nadaljnje potrebne podatke o pomoči potrebnem.
A. K.