Delo - Špela Robnik: ... je vedno opravičljiv razlog, da se obrneš
Alpinizem Med odmevnimi dosežki lanskega leta je bila tudi prvenstvena smer Kishtwar 2015, ki sta jo dosegla Urban Novak in Marko Prezelj
»Črna piramida« in preplezana prvenstvena smer vzhodne stene Cerro Kishtwarja (6173) lansko jesen je gotovo eden največjih alpinističnih dosežkov za Urbana Novaka. A sam, kljub odmevnosti tudi v tujih alpinističnih krogih, nerad govori o presežkih, najboljših in najtežjih stvareh v alpinizmu. Pravi, da so te stvari težko merljive, saj si vedno močno odvisen od razmer. Zato je zanj odprava lahko uspešna tudi brez doseženega cilja. Če je le v steni naredil vse, kar je lahko.
Novak je bil ob izkušenem slovenskem alpinistu Marku Prezlju, Američanu Haydnu Kennedyju in Francozu Manuju Pellissierju del odprave Kishtwar 2015. Uspel jim je tehnično izjemno zahteven vzpon, ocenjen z ED+, najvišjo stopnjo francoske šeststopenjske lestvice. To je še en vrhunski dosežek slovenskih alpinistov, za katerega ga je te dni nagradila Planinska zveze Slovenije. Odmevno ali ne, za 29-letnega Moravčana je bila to še ena neprecenljiva, nepozabna izkušnja intenzivnega plezanja in doživljanja gora, vse skupaj v odlični družbi soplezalcev. »Te izkušnje še nisem povsem predelal in je verjetno tudi nikoli ne bom. Vedno se vračaš, se spomniš tega in onega. Verjetno se bo vsak od nas določenih stvari spominjal drugače,« je začel pripoved o vzponu na Črno piramido, ki ga kajpak ne bi bilo brez izkušenega Marka Prezlja. Njegov mentor in soplezalec v kamniškem alpinističnem odseku je bil tam že leto prej in komentiral, da bi tam lahko plezal vse življenje. »In če je Mark, ki ima za seboj toliko izkušenj in odprav, tako navdušen nad tem področjem, potem si lahko prepričan, da bo dobro. Ugotovila sva, da imava podobne ideje, in se dogovorila, da greva skupaj. Povabil sem še Kennedyja, Mark pa Pellissierja. In smo šli.«
Seveda je toliko lažje, če imaš na odpravi človeka, kot je Prezelj. »Ni človek, ki bi vsiljeval svoje ideje ali bil aroganten zaradi svojih izkušenj. Ko ga potrebuješ, pa je tam. Zlasti ko je treba sprejeti kakšno težjo odločitev. Tudi pri prejšnjih odpravah mi je že pomagal. Kamorkoli greš, greš k njemu po nasvet, saj je bil že tako rekoč povsod. Zato ni pomagal le meni, temveč je veliko prispeval k celotnemu slovenskemu alpinizmu,« je z izbranimi besedami govoril o kolegu in tudi menil, da je prijetno druženje klape štirih tudi zaznamovalo celotno odpravo. »Vsak je s svojim značajem prispeval v to celoto, vsak je prinesel nekaj svojega. Ko je bilo enemu težko, je znal drugi potegniti naprej.«
Sestavil puzzle
Alpinizem je tako široka dejavnost, da se vsak lahko najde v njej na svoj način, pravi Novak. Njemu pač najbolj ustreza, da gre za mesec dni in se odklopi od vsakdana – zaposlen je na Kemijskem inštitutu, kjer dokončuje doktorat. »Pri vzponu na osemtisočak si zelo odvisen od razmer na tem hribu, vreme je še toliko večji dejavnik. Če pa izbereš tehnično zahteven vzpon, lahko plezaš ob manjših oknih. Kadar si vzamem ta mesec za plezarijo, bi res rad plezal. Več možnosti za to imaš, če greš na malo nižji hrib, a tehnično bolj zahteven.« Na Kishtwarju se je vse sestavilo, kot so načrtovali. Odprava je bila intenzivna, od prvega do zadnjega dne. »Mislim, da smo sprejemali dobre odločitve, kdaj, kje in kako bomo plezali. Ta odločitev je pomembnejša kot pozneje tiste v steni. Če si se že v startu narobe odločil, si zapravil svoj poskus. Samo steno in smer pa sem doživljal po odsekih, vsak segment posebej, ne kot celoto. Sestavljal sem puzzle.« In na koncu sestavil celo sliko.
Kakšen čar pa je imelo dejstvo, da je to prvenstvena smer? Pravi, da ga bolj kot to motivira iskanje dobre linije v zahtevni steni. »Ne da bi iskal težave, a najti želiš najlažji prehod v čim težji steni. Ali je to prvenstvena ali ne ... Glede na to, koliko smeri v Himalaji še ni preplezanih, je logično, da morda poskusiš kakšno novo. Če imaš to priložnost, zakaj ne. Tako imaš svojo lastno izkušnjo, nimaš informacij od drugih, odkrivaš jih sproti. Greš res v neznano.«
V hribih »nimaš za burek«
Ko je razmišljal o najtežjih preizkušnjah, ki jih je prinesla odprava, je dejal, da je najtežji ta miselni preskok, da se prepustiš in si sploh upaš vstopiti v ta svet. Velikokrat dvomiš, seveda, in glava je ključnega pomena. »V Himalaji imaš vedno povsem opravičljive razloge, da bi se obrnil. Ni ti treba reči, da si zanič ali da si ne upaš. Vedno lahko rečeš, da vreme ni takšno, kot je treba, ali da je kamenje letelo dol. Da si pripravljen, si to želiš, si motiviran, je izrednega pomena. Seveda poleg dobre telesne pripravljenosti. Želja mora biti velika. Če si nečesa ne želiš dovolj, hitro najdeš razloge, da se v to ne podaš.« Tako tudi težkih trenutkov v steni ne dojema kot trpljenje. So le trenutki neudobja, pravi. In premagovanje teh občutkov je cilj. Kaj pa nevarnosti, ki jih prinaša takšen podvig? »Če zreš nevarnosti v oči, potem verjetno ne bi smel biti na tem hribu. Moraš se odločiti, izbrati smer in minimizirati nevarnost, kolikor se da. Nerad plezam v objektivnih nevarnostih in se podajam nekam, kjer sam sebe postavim v položaj, o katerem že vnaprej vem, da je nevaren. Seveda pa pridejo trenutki in težave, na katere ne moreš vplivati. Rešuješ jih instinktivno. Najbrž nič drugače kot na cesti. Zavestno pa ne rineš v nevarnosti, to je trapasto. Izzivati nima smisla, v hribih 'nimaš za burek'. Ne rečem, da alpinizem ni nevaren šport, hitro se lahko kaj zgodi. Kako to minimalizirati, pa je tudi poseben izziv. Ni vse v fiziki, to je tudi mentalni proces.«
Po drugi strani pa o svojih podvigih Novak ne razmišlja samo z vidika plezanja. Mami ga odklop, pobeg od vsakdanjega sveta. »Biti v okolju, ki je fascinantno, mogočno. Mesec dni tam na tistem delu nismo videli nikogar, to je povsem odmaknjen kraj. Že pred nami ni bilo veliko ljudi. Občutiti to prvinskost, moč narave. To je res lepo, iz tega črpaš energijo, hkrati pa znaš ceniti stvari, ki se nam tukaj zdijo samoumevne. Kozarec vode, tekoče vode. Da lahko greš ponoči bos na stranišče. Malenkosti, ki se jih tukaj ne zavedamo, potem znaš ceniti. Hkrati vidiš druge kulture, običaje. Pestro je, to te bogati in ti daje nov pogled.«
Špela Robnik