Delo, Pisma bralcev: Pustinekova ocena je nestrokovna in napačna
Delo - ponedeljek, 10.09.2007 - Pisma bralcev in odmevi | Članek in prvo pismo
V hotel smejo tudi v gojzarjih
Mnenje gospoda Milana Pustineka, ki je bilo kot odziv na članek novinarke Damjane Stamejčič objavljeno v tej rubriki 25. avgusta, je neutemeljen, nestrokoven in pavšalen zapis o arhitekturni stvaritvi, ki za lokalni regijski prostor in slovensko arhitekturo nasploh predstavlja pomemben člen v napredni produkciji arhitektov mlajše generacije. Istočasno pa je njegov komentar tudi neposredna negativna kritika celjske mestne oblasti, ki je na lastno pobudo s pomočjo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije korektno izpeljala javni anonimni arhitekturni natečaj, s pomočjo strokovne komisije izbrala najustreznejšo rešitev in projektirani objekt tudi bolj ali manj uspešno realizirala.
Pustinekova ocena o nepriljubljenosti novega objekta, ravno zaradi arhitekturne oblike in neustrezne prostorske umeščenosti je nestrokovna in napačna. Ocena o večinskemu negativnemu mnenju Celjanov pa pavšalna in neutemeljena. Nova Celjska koča je v vseh pogledih presegla nekdanji zastarel objekt, ki ne samo, da je odslužil svojemu namenu, pač pa je bil v marsikaterem pogledu celo neuporaben. Njegova zatečena lokacija ni bila kos kvalitetni prostorski in logistični zasnovi. Še več, v prid dobri umeščenosti novega objekta govori dejstvo, da je na tem mestu stala že prvotna Celjska koča, ki jo je na začetku prejšnjega stoletja na višji lokaciji nadomestil donedavni objekt. Nenazadnje, nova koča namesto v vlažnem in senčnem kotu sedaj leži na edini naravno osončeni terasi. A ne glede na to je nesporno, da je novi objekt oblikovan ustvarjalno in smelo, v prostor pa je umeščen funkcionalno pravilno, da kar najbolj brezhibno povezuje smučišče, dovozne poti, gospodarski dostop ter izpostavljeno formira razgledno ploščad in diskretno umakne urejeno brežino v vkopanem delu objekta za potrebe internega programa. Arhitekturna zasnova novega objekta prav nalašč koketira s tradicionalno arhitekturo koč, kozolcev in podobnih tradicionalnih kmečkih gospodarskih objektov, kot se g. Pustineku posreči prepoznati. Vendar nova Celjska koča zavestno noče biti tipična planinska koča z zastarelih razglednic, ampak na izviren in sodoben način uspešno preseže zakrnele stereotipe in vzpostavi resne vzporednice podobnim sodobnim, strokovno priznanim arhitekturnim rešitvam v prostoru planinsko (in nenazadnje tudi kulturno) bolj razvitih alpskih dežel, kot na primer Koroške in Vorarlberga v Avstriji ali podobnih območij v Švici. Na to, da sta bila mlada arhitekta za ta projekt nagrajena s Plečnikovo medaljo, je lahko ponosen malodane vsak kulturno izobražen in razgledan Celjan.
Izvedeni projekt ne sili nikogar izmed planincev, pohodnikov in ostalih obiskovalcev, da se poistoveti z ustvarjalnim nabojem opisane arhitekture. Vsakomur pa da možnost, da uvidi in spozna manj konservativen, napreden in sodobnejši izraz izvirne arhitekture časa, ki ga živimo. Enak je tudi namen mojega odgovora na brezkompromisen komentar g. Pustineka, ki s svojo kritiko dobrim platem zgodbe o Celjski koči niti ne da dihati.
Vsem pohvalam in prestižni nagradi navkljub pa ob tej priložnosti vseeno kaže zapisati, da kljub izvirni in korektno projektirani rešitvi mladih arhitektov, izvajalčeva izvedba objekta v nekaterih (bližnjih) pogledih precej očitno šepa. Odgovornost za slabo izvajanje seveda ni na plečih avtorjev arhitekture. Dejstvo pa je, da je tak zaključek pravzaprav žalosten odsev trenutnega stanja na področju gradbeno obrtnega izvajanja na Slovenskem. Saj izvajalec, marsikdaj pod pritiskom časa in denarja, v ključnih fazah ihtavo uresničuje izvedbene detajle, ki nemalokrat dodobra načnejo dušo novo izvedenega objekta. Naj bo torej arhitekturno kvalitetno zasnovana, izvajalsko pa nekoliko slabše dokončana nova Celjska koča v poduk neučakanim investitorjem, da se za brezhibno izvedbo vseeno splača vzeti tudi čas.
Miha Završnik, u.d.i.a.
Švabova 4, Celje