Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Tokrat niso bili v senci največjih, ampak v soncu najvišjih gora, kjer so srečavali same prijetne ljudi.
Dvodnevni izlet na Viševnik
Igor se odloči: »Včeraj bi praznovala rojstni dan babica Šančka, danes prababica Marička in sestra Irenca. Gremo praznovat na Viševnik.« anTon ve, da pri Igorju ni ničesar slučajnega: »Od kod si dobil idejo?« »Pred dnevi mi je nekdo, ki rad leta po gorah, poslal fotografijo s Triglava, v meni najljubšem pogledu. Z Viševnika se ga bom ponovno nagledal.«
Smučišče na Rudnem polju je zapuščeno. Sprehajalci so redki in k dvojici izmed njih tesneje zavije trojica. Mamica govori hčerkici: »Saj bo prišel oči in ti uredil smuči … Ana, se ti kaj bojiš?« Tinu ni jasno, česa bi se punčka bala, poleg tega nad njimi in pod njimi ne vidi nikogar. Na vrhu smučišča le srečajo drugi del družine. anTon občuduje očeta, na kakšen način v turno smučanje uvaja hčerko Tinkaro. »Sama se je enkrat odločila, da bo začela s turnim smučanjem. Nič ne pritiskam, samo učim, svetujem, pomagam …«
»Dedi, ti si bil že velikokrat na Viševniku. Kaj boš danes opazoval med potjo?« »Kmalu boš zagledal Kočno in Grintovec, malo višje se bo pokazal Stol, presenečen boš nad pogledom na Kepo, proti vrhu se bo razkrila Rjavina in končno boš zagledal Triglav. No, spotoma bomo spoznavali tudi ljudi.« In nemudoma nagovori Igorja, da fotografira mlad parček, kako se driča po riti.
Na vrhu stojijo, kot bi se še nekaj moralo pripetiti. Seveda, Tin si je na njem zaželel dočakati sončni zahod. Najprej dočakajo par, ki pride s Srenjskega prevala. Skupaj stojijo v čakalni vrsti za sončni zahod … Potem pa se končno zgodi! Ko mislijo sestopiti, opazijo turnega smučarja, kako hiti s smučmi na ramenih. Spet čakajo, da bi le bili zadnji. Gretje je zašlo za gorami in leden veter je razpuščeno povrhnjico zabetoniral v enovito poledenel sneg. Med tem, ko si Tin in anTon natikata dereze, Igor steče navzdol v smučarski preži, z zadrževanjem hitrosti v največji strmini.
anTon ni zadovoljen: »Čisto nič ne pomisliš, da bi se ti lahko kaj zgodilo in bi Tin ostal brez očeta! Zaradi kratkega nastopaštva. Kaj, če bi ti zdrsnilo?« »Spustil sem se v močnem prepričanju, da se mi ne bo nič zgodilo.« »Samo malo bi podvomil in adijo tvoja zbranost in adijo …« Tin želi vedeti: »Zakaj pa mi nismo šli čez Srenjski preval?« Igor se domisli: »Ponovimo izlet jutri.« anTon je začuden, to ni v Igorjevi navadi. »Gremo čez Srenjski preval, ker je njena višina moj letnik. V nedeljo bo gora ista, različni bodo na njej ljudje.«
Nedelja. Do Jezerca srečajo samo dva samotarja, vsakega posebej. Na prečni poti vedo, kako malo bodo videli, zato prisluškujejo gozdu. Tin dobi nalogo. Zaznati mora kar največ različnih zvokov. Sliši ptičje petje, prepozna zvok snega, ko zdrsne z osončene borovčeve veje, glasove sestopajočih v osrednji grapi Ablance.
Na Jezercu ga Igor pihne – dvojici, ki mu kažeta hrbet, navrže: »Vidva pa kar sama, brez punc?« Ena od postav se obrne, obraz se ji raztegne v mehak nasmeh, izpod kape ji zdrsne čop las. »Oprostite, mislil sem …« in Igor si ponovno prisluži nasmešek. Tin se nauči: ne samo hvala, tudi opravičilo izzove lepe nasmeške. Bila sta Jernej in njegova (pravica) Sara.
Zaslišijo nove glasove. Zato ima Igor poleg skodelice čaja v levici pripravljen fotoaparat v desnici. Nasproti prihaja kolonica mladih in prva v njej se smehlja: »Spet bomo na internetu.« Naslednji par, ki ga srečajo na poti za Srenjski preval, sledi psu. »Zakaj se imenuje Dark, če je svetlo rjav,« se čudi Tin. Smehljata se: »Iti morava, tudi kadar se nama ne da, že zaradi psa. Ali pa mora iti pes, pa če se mu da ali ne da. Največkrat se zgodi prvo.«
Visoko nad seboj zagledajo dva psa in njun lajež se sliši globoko. Šele čez čas zagledajo dve človeški postavi. Za Tina ni običajno, da v gorah psi lajajo na ljudi, še posebej ne na lastnike. Nasproti jim prideta Vera in Franc, z dvema krasnima reševalcema, Troiom in Oko. Igor gre dalje, anTon izkoristi srečanje za pogovor, Tin pa si želi pobožati psa.
Naslednja dva srečajo na koti 1959. Slavc in Oto sta se odpovedala vzponu na Mali Draški vrh, čeprav je vrh dražil Slavca. Sedaj postopajo po anTonu najljubšem delu poti, grebenu, ki vodi na Viševnik. Veter za hip obmiruje. V čistem zraku se dobro sliši govorica z Jezerca. anTon gleda na Triglav in iznenada močno zarjuje: »Â-úúúúú, â-úúúúú!« Igor: »Plašiš živali!« »Ni videti, ker je od nekod priletela jata kavk. Danes so psi tu edine štirinožne živali.« In že šteje odboje: od Ablance, Malega Draškega, Velikega Draškega; in kot bi se z zakasnitvijo vrnil odmev od samega …
Ker anTon ni prepričan, ponovi z novim rjutjem in prisluškuje. Igor se vda in Tinu kot v opravičilo pove: »anTon je en sam, enkrat toliko si privošči in si da duška. Ker v gorah se ne vpije.« Vtem jih presenetita Tadej in Mateja, ki prideta izza grebena. Na vrhu Igor govori sam s seboj: »Še vpišemo se, ker se nismo včeraj.« Tadej ugotovi: »Zdeli ste si mi znani. Včeraj ste bili gor? Srečali smo se, ko ste šli zadnji na goro.« anTon obelodani: »Za to, da smo bili zadnji, smo se morali potruditi.« Parček se obleče in preobleče in že kot kafra izgine, zlahka in lahkotno ponikne v dolino.
Igor si želi vrniti po žlebu, ki je večinoma rezerviran za turne smučarje: »Ni najhitreje, vendar tu še nisem sestopal.« V njem jim postane jasno, kje sta Slavc in Oto potrošila večino energije in časa, da nista šla na Mali Draški vrh.
Zdi se, da je prijetnih srečanj konec, ko se preobuvajo in preoblačijo na parkirišču. Dvojica se jim nasmiha. Tin v njiju prepozna lastnika Troia in Oke in napol preobut steče h kosmatincema. Psa ga sedaj že poznata in se mu rada pustita božati. Čas za izlet se jim je iztekel. Med vožnjo proti domu anTon Tinu pojasni: »V vzgojo in vadbo teh psov je vloženo ogromno truda. Vedno so na voljo za pomoč pri reševanju. Tak je način življenja vodnikov reševalnih psov. Veliko imajo usposabljanja in pogostih izletov.«
Iztok Snoj