"tja gor" najemnik Franci vse znosi na hrbtu
Marsikaterega planinca tja, kjer je nekoč stala prva koča Slovenskega planinskega društva, privabi tudi okusen jabolčni (ali skutni) štrudelj, ki ga vsako jutro peče Franci Beguš, najemnik Orožnove koče na Planini za Liscem
Petra Vidrih
Med potepanjem po južnih bohinjskih gorah je skorajda obvezen postanek v Orožnovi koči na Planini za Liscem, sploh če se iz Bohinja podate na 1844 metrov visoko Črno prst. Pa ne le zaradi bogastva pisanega cvetja in prelepega razgleda. Marsikaterega planinca tja gor, kjer je nekoč stala prva koča Slovenskega planinskega društva, privabi tudi okusen jabolčni (ali skutni) štrudelj, ki ga vsako jutro peče najemnik koče Franci Beguš. Da je to res, samo se prepričali na lastne oči. "Dober dan, v dolini so nama rekli, da morava poskusiti Francijev štrudelj - in sva prišla sem gor," sta v polomljeni angleščini pozdravila mlada Francoza, ki sta prisopihala iz Bohinjske Bistrice. Zleknila sta se vsak v svoj ležalnik na trati pred kočo in uživala v vsem, kar je ponujala planina. Nekoliko kasneje sta se le pustila prepričati, da se je vredno še malo potruditi in se podati proti bližnjemu Liscu, kjer ljubitelje botanike navdušuje endemit slovenskih Alp - alpska možina.
"Lepo je tukaj," se je strinjal Franci Beguš, ki je zadnjih sedem poletij "kuhan in pečen" v Orožnovi koči. "In pred tem še dve zimski sezoni," je brž dodal. Koča je namreč odprta tudi pozimi, od četrtka do nedelje. In ker so zime 1346 metrov visoko hude, je treba še pred snegom kočo založiti z vsem potrebnim. To pa ni tako enostavno, kot se morda sliši. Do Orožnove koče namreč ni dostopa z avtomobilom, tudi tovorne žičnice ni, da o pregrešno dragih helikopterskih prevozih niti ne govorimo. Franci Beguš tja gor vse znosi na hrbtu. "Prej sem imel do avtomobila - puščam ga ob gozdni cesti, ki pripelje z Nemškega Rovta - pol ure peš do koče. Odkar so uredili vlako, pa lahko po njej s štirikolesnikom peljem bliže koči, tako da mi je ostalo le še slabih 15 minut nošenja na hrbtu," je zadovoljen.
Vsaka njegova pot v dolino je skrbno načrtovana. Ogromen, kar 85-litrski nahrbtnik je na njegovem hrbtu že neštetokrat poromal do improviziranega skladišča ob štirikolesniku in nazaj do koče. Vsakokrat napolnjen. "Poleti grem dvakrat na teden v nabavo. Takrat si v nahrbtnik naložim posteljnino, brisače, prazne pločevinke, plastenke in vse ostalo, kar mora iz koče v dolino, nazaj grede pa prinesem vse tisto, kar v koči potrebujem: hrano, pijačo, čistila, svežo posteljnino … Pazim, da tovor skupaj z nahrbtnikom ne tehta več kot 36 kilogramov. Dva platoja piva, denimo, tehtata 25 kilogramov. Pri nošenju težjih stvari, zlasti plinskih jeklenk, mi radi priskočijo na pomoč moji dragi Bohinjci in tudi ostali planinci, ki so že navajeni, da vsakokrat, ko gredo mimo, pokukajo v skladišče, če je treba kaj prinesti v kočo."
Orožnova koča ima zanimivo zgodovino. Na njenem mestu je stala prva koča Slovenskega planinskega društva (SPD), ki so jo odprli 15. julija 1894. Ta čast je pripadala prvemu predsedniku SPD, prof. Franu Orožnu, po katerem je koča dobila ime. Leta 1944 je koča v nerazjasnjenih okoliščinah pogorela. Na njenih temeljih so leta 2004 zasnovali novo kočo, kopijo prvotne. Zgrajena je bila s prostovoljnim delom - člani Planinskega društva Bohinjska Bistrica so vanjo v dveh letih vložili več kot 7000 delovnih ur - in s pomočjo donatorjev. Novo kočo so slovesno odprli 16. julija 2006. Franci Beguš si želi, da bi njegov naslednik imel boljše pogoje dela, da mu ne bi bilo treba vsega še vedno tovoriti na hrbtu. "Idealno bi bilo, če bi vlako potegnili do koče, da bi lahko s štirikolesnikom prišel do sem. Sam sicer zagovarjam tovorne žičnice, ki so najmanj obremenjujoče za okolje, a v tem primeru je prva rešitev zagotovo boljša. In hitreje izvedljiva." Čeprav ga moti hrup helikopterja, upa, da bo vendarle kmalu zaslišal njegovo brnenje v bližini koče. Čaka namreč, da mu dostavi nove baterije za sončno elektrarno. "Stare so že povsem dotrajane in se težko napolnijo. Koča elektriko pridobiva tudi s pomočjo dveh vetrnic. Agregat 'zalaufam' le, ko je nuja, saj ne želim po nepotrebnem onesnaževati okolja. No, pa tudi bencin je treba na hrbtu pritovoriti sem gor, zato mi je še kako v interesu, da ga porabim čim manj," se zasmeje.
"Razmere so tu gor, visoko v hribih, kar zahtevne. Ni vodovoda, ni električnega omrežja … Zato je še kako pomembno, da so koče urejene, da imajo oskrbniki dobre pogoje za delo. Ko sem pred devetimi leti prišel sem - pred tem sem bil vrsto let oskrbnik na Ledinah -, sem si nemudoma uredil kopalnico: tuš, umivalnik, prenosni vece … Vse sem znosil sem gor na hrbtu. Brez tega ne bi šlo. Oskrbnik mora imeti najboljše pogoje za delo, da lahko zagotavlja dovolj kakovostne storitve. Če pa mora skupaj z obiskovalci čakati v vrsti pred edinim vecejem, ki ga premore koča, kar se na primer dogaja na Črni prsti, namesto da bi v tem času pripravljal zajtrk, je pa nekaj hudi narobe. Društva bi morala poskrbeti za te osnovne pogoje, Planinska zveza Slovenije pa bi jim pri tem morala pomagati. Zavedam se, da iz planinske koče ne moreš narediti hotela, a oskrbnik se mora v koči dobro počutiti," opozarja 68-letni Franci Beguš, ki zadnjih sedem let dobesedno živi za Orožnovo kočo.
Zadovoljen je, da je koča letošnje poletje postala del razširjene Slovenske planinske poti, saj je tako bolj prepoznavna tudi med tujci, ki so že sicer redni obiskovalci naših gora. Ime koče v svet nosijo tudi koncerti klasične in etno glasbe, ki jih poleti organizira ob pomoči svojih treh otrok - dva sta poklicna glasbenika: Aljaž je klarinetist, Katja čelistka, najmlajša, Metka, pa balerina - pozimi organizira predavanja, predstavitve knjig … "Čaka me še veliko dela, saj si res želim, da bi vrata Orožnove koče ostala še dolgo odprta," sklene.