Slovenske novice - Boštjan Fon: Gorskega sveta nevajeni belgijski skavti so se v ponedeljek odpravili na planinsko turo z Rajbeljskega jezera v Italiji pod Rombonom in Jerebico v korito Možnice
Zgrešili so pot za približno dva kilometra in obstali nad strmim predelom, kjer niso mogli ne naprej ne nazaj — Gorskim reševalcem so sprva povedali, da gredo z Mangarta, šele pogled v ozvezdje nad njimi je izdal njihovo približno lokacijo — Noč so preživeli na sedlu, zaviti v odeje, ki so jim jih dostavili naši in italijanski gorski reševalci
Log pod Mangartom, 1. aprila
Ko je v ponedeljek pozno popoldne načelnik postaje gorskih reševalcev iz Bovca Lado Mrakič dobil obvestilo, da se je osemintrideset belgijskih skavtov v starosti od petnajst do dvaindvajset let znašlo v težavah ob sestopu z Mangarta, se je zagotovo prijel za glavo. Akcija reševanja je stekla, še preden se je po bovških gorah začela delati tema.
»Fantje so začeli pripravljati turno smučarsko opremo in vse drugo, potrebno za vzpon na Mangart, obvestili pa smo tudi gorske reševalce iz Rateč in Kranjske Gore. Nato nam je policist, ki je prišel do skupine Belgijcev, ki ni odšla v gore, iz Loga pod Mangartom javil, da izgubljeni sploh niso na Mangartu. Bili naj bi na sedlu med Rombonom in Jerebico, nad dolino Možnice.«
Brez derez, cepinov, čelad
Nove informacije o skupini, ki je bila na približno 1700 višinskih metrih, so vzbujale strah tudi pri vsega hudega vajenih gorskih reševalcih. Skavti, ki so pred dnevi prišli v Čezsočo in spali v šotorih, so na gorsko turo odšli v kratkih hlačah, večinoma so imeli pohodne čevlje, nekateri pa so bili le v športnih copatih. Bili so brez ustrezne opreme za visokogorje v tem letnem času, brez derez, cepinov, čelad, brez rezervne hrane, predvsem pa brez pravega gorskega vodnika.
Naši reševalci so po podatku, da je skupina krenila iz Rajbeljskega jezera v Italiji, za njimi, po njihovih sledeh, napotili italijanske kolege. »Locirali smo jih šele nekaj pred deseto zvečer,« pove Mrakič: »Bili so približno dva kilometra iz znane planinske poti. Na tistem predelu je nekaj višje bivak, a zanj niso vedeli. Tam pelje tudi neka druga steza, toda poznajo jo le redki.«
S helikopterjem v Log
Italijanski gorski reševalci, ki so našli sledi Belgijcev, so prvi prišli do njih, nekaj minut za njimi so se z druge, strmejše strani vzpeli še slovenski reševalci. Skavti so pred prihodom zakurili nekaj manjših ognjev in se prezebli greli sredi teme. Iz snega so si napravili nizek zid, ki jih je vsaj malo varoval pred vetrom. Zaradi noči polet helikopterja ni bil mogoč in padla je odločitev, da skupina pod nadzorom reševalcev preživi noč na sedlu. Z italijanske smeri jim je nova skupina reševalcev dostavila odeje, oblačila, gorilnike in opremo za prvo pomoč v gorah. Skozi noč so se prebili do prvih jutranjih ur.
»Nekaj pred sedmo zjutraj je priropotal helikopter italijanske civilne zaščite in začel voziti Belgijce v dolino. Ko je odšel po gorivo, je priletel helikopter naše vojske in zvozil v dolino še vse druge. Italijansko plovilo se je vrnilo, pa je pilot s posadko z našimi le še spil kavo. Akcija je bila na pogled izjemo usklajena,« je povedal Milan Črnigoj iz restavracije Mangart, ki je zjutraj skuhal blizu sto čajev za prezeble skavte in jim jih dostavil v gasilski dom, kjer je bil sprva center za reševanje, nato pa so se Belgijci preselili v župnišče Log pod Mangartom, tam so utrujeni odvrgli premočene cunje s sebe in spali do poldneva in še čez.
»Vsake tri leta naša skupina skavtov iz Antwerpna odide na popotovanje. Prekrižarili smo že skoraj vso Evropo. Lani so bili na predelu Bovca na počitnicah naši prijatelji in nam priporočili ogled dežele. Veste, za nas Belgijce, ki živimo na ravnini, so vaše gore nekaj pravljičnega,« je razlagal Jan Marcixx, starejši skavtski vodnik, ki je z ženo Els Annaerrt Marcixx, ki je medicinska sestra, v dopoldnevu skrbel za skupino, ki je bila ujeta med gorami. Tudi njuna hči je bila med njimi. K sreči ni bilo nobenega poškodovanega, tudi ozeblega ne. Le nekaj jih je zgrabil strah, ko so se morali s helikopterjem prepeljati v dolino.
»Povprašali smo v turistični pisarni za kakšno planinsko turo, pa nam nihče ni dejal, da bi morali s seboj imeti vodnika. Zdaj nam je jasno, da smo šli na pot nepripravljeni na te razmere, čeprav mraza ni bilo. Dan prej, ko smo spali v šotorih, je bilo ponoči stopinjo pod ničlo, to noč pa je termometer kazal sedem stopinj nad ničlo.« Marcixx je priznal, da je bila velika večina pohodnikov v kratkih hlačah: »Ko smo se odpravljali, je bilo petnajst stopinj in za nas Belgijce je to že spodobno toplo.«
So vedeli, kam se odpravljajo?
»Pravzaprav nam je šele zdaj jasno, da smo imeli tako veliko srečo, kot jo ima lahko človek le nekajkrat v življenju. Ne, ker gora nismo vajeni, tudi nismo imeli pravih izkušenj. Poglejte, še ko smo klicali skupino v gorah, nismo mogli točno vedeti, kje so. Ker pa so skavti in poznajo ozvezdje, smo nato s tistim, kar so videli nad seboj, vsaj približno vedeli, kje sploh so.«
Belgijci, ki iz Slovenije odhajajo v petek, so bili kljub zoprni gorski izkušnji, ki bi se lahko kaj hitro spremenila v tragedijo, nad Slovenijo navdušeni. Mladi, ki so noč preživeli na sedlu, vsi po vrsti pravijo, da se bodo v nekaj letih vrnili. »Moja družina in jaz pa že to poletje pridemo na dopust sem in si ogledamo vaše gore. Toda z vodnikom,« je pritrdil Jan Marcixx.
Boštjan Fon