Nedelo - Mojca Finc: Po zadnji raziskavi Fakultete za šport se največ Slovencev ukvarja s pohodništvom, takšnih je kar 58 odstotkov. »To je sprostitev. Čeprav utrudi, vlije tudi veliko energije, hkrati pa se nadihaš svežega zraka,«...
...ne le hobi, temveč način življenja opiše Vida Kovač, sogovornica, ki je poleg Staneta Tomšiča in Jerneja Ajdovca spregovorila o svojih pohodniških izkušnjah.
Jernej Ajdovec je poklicni gasilec, avanturist, entuziast, vnet ljubiteljski športnik. Pred 25 leti je na Mont Blanc nesel kolo, z Gorenjskega v dveh dneh pretekel 250 kilometrov do Pulja, kolesaril je po Afriki, v zakladnico svojih športnih podvigov pa je letos spomladi dodal novo izkušnjo – prehodil je znano romarsko pot do Santiaga de Compostela. Le da se je je lotil drugače kot drugi romarji. Na pot je krenil od doma, iz Šenčurja, z oprtanim nahrbtnikom in s palicami v rokah. Čez avstrijske, švicarske in francoske Alpe je dosegel Pirenejski polotok in se šele nato podal po obljudeni španski poti. V dveh mesecih je zmogel 2900 kilometrov.
»Do takrat pravzaprav nisem bil hodec. Večinoma sem tekel in kolesaril. Potem pa me je začelo vleči k brezpotju, v mirne, neodkrite kraje,« je začel svojo zgodbo. »Z načrtovanih 2400 je naneslo petsto kilometrov več. Za takšne razdalje se je treba dobro pripraviti, morda psihično celo bolj kot fizično. Kmalu se namreč lahko začne hoja po robu – preskus vzdržljivosti. Velika težava je preforsiranje, sploh ko se kje ustaviš. Takrat moraš biti močan in se znati dobro motivirati za nadaljevanje,« je opozoril Ajdovec, ki je na dan premagal približno 50 kilometrov. »Ko začutiš bolečine, previdno zmanjšaš tempo, v skrajnem primeru se ustaviš,« je povedal.
Jodov prah izsuši žulje
Ajdovec vsakemu pohodniku svetuje udobne čevlje. Sam je z enim parom, ki ga je že doma impregniral z oljem, prehodil kar 2700 kilometrov. »Po poti sem kupil še dvoje čevlje, a sem večino časa nosil tiste 'znucane',« je pripovedoval športni ljubitelj in dodal, da pohodni čevelj ne sme biti premehak. Svetuje brezšivne nogavice in vložke, ki jih pohodnik redno menjava. Noga namreč ne sme biti potna. »Čez dan je priporočljivo noge namočiti v hladno vodo ali sneg za boljšo prekrvitev, pred spanjem pa jih razkužiti z alkoholom ter zmasirati s kremo,« opiše regeneracijo in svetuje, da si jih pred hojo vedno namažemo s kremo. Nogavica naj bo malce premajhna, da se bolje oprijema stopala.
Velika napaka pohodnikov je, pravi, da se jim pojavijo žulji. Najlaže se jih znebijo z jodovim prahom, ki jih izsuši. »S šivanko in sukancem prebodeš žulj in vanj naneseš prah,« je opisal postopek. Od oblačil svetuje priljubljene »švic-majice« in tanke termovelurje, malo daljše nepremočljive hlače, da v dežju voda ne zateka v čevlje, in pelerino.
Zelo pomembno je prehranjevanje: »Po mojih izkušnjah je najbolje čim manj mešati hrano. Jedel sem sadje, tudi šunko in bukovo listje, čokolado, med, oreške … Želodec mora ustrezno delovati. Pil sem vodo, pri kmetih sem dobil domače mleko, ki mi je zelo teknilo. Mnogim morda ne bi, to je odvisno od posameznika. Pomembno je, da je prebava urejena. Ponavadi sem se zvečer najedel in do jutra je želodec vse predelal,« je opozoril 47-letni Gorenjec.
Palice za trdnejši korak
»Včasih je poleg vode dobro imeti tudi energijski napitek. Brez čokolade pri meni nikakor ne gre, ponavadi vzamem še energijske ploščice. Na pohodih, ki so daljši od dveh ur, je zaželen sendvič ali sadje. Najraje se hrani posvetim, ko dosežem vrh,« je svoje izkušnje razkrila 29-letna Vida Kovač, ki raziskuje slovenske hribe od svojega 12. leta. »S starši in bratom smo od leta 1991, ko smo se namesto za dopust na morju odločili za gore, zahajali v Bohinj. Vsak dan smo se odpravili drugam – do triglavskih jezer in vrhov v okolici,« je pripovedovala. Zadnja leta, odkar je zaposlena, hodi precej manj, še vedno pa vzdržuje tradicijo, da se ob njenem rojstnem dnevu družinsko odpravijo na katero od slovenskih gora. »Za 16. rojstni dan smo bili na Škrlatici, za 24. na Jalovcu. Za svoj letošnji praznik bi rada šla skozi okno na Prisojnik,« je povedala. Osvojila je tudi Triglav, Grintovec, Stol in Mangart. Njen največji podvig je najvišji kenijski vrh, gora Mt. Kenya.
Pomembno je razporediti moči
Pravi, da je pred pohodi zelo pomembno, da ves čas vzdržuje osnovno kondicijo. »Vsak drugi dan se gibljem, veliko tečem, tudi kolesarim. Pozimi smučam – pri tem športu delajo približno iste mišice kot pri hoji v hribe. Čez svoje meje še nisem šla. Ne smeš se zaganjati, ampak razporediš moči, to prinesejo izkušnje. Zavedati se moraš, da te po vzponu čaka še spust, ki je lahko nevarnejši zaradi zdrsov. Pri hoji navzdol mi zelo pomagajo palice. Bolj sem stabilna, laže lovim ravnotežje. Če plezaš po steni, kjer so klini, pa je treba palice pospraviti, da te ne ovirajo,« je opozorila Kovačeva in dodala, da pot v skupini vedno prilagodijo najšibkejšemu členu. O čem pa razpreda, ko se vzpenja proti vrhu? »Dušan Jelinčič je v knjigi Zvezdnate noči omenjal, kako šteje korake na poti do cilja. Tudi sama počnem podobno, v mislih si ustvarjam neki ritem, ki se ponavlja, in mu sledim.«
Pomemben prehod na veliko nadmorsko višino
Stane Tomšič, 61-letni ljubitelj pohodništva in planinstva, osvaja vrhove že desetletja. Od otroštva je včlanjen v Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana, v katerem deluje kot planinski vodnik, zadnjih osem let pa še kot predsednik. V hribe gre vsaj enkrat na teden. Njegov osebni rekord je višina vrha Ararat na turško-armensko-iranski meji, ki sega nad 5100 metrov. Stopil je tudi na najvišje gore Avstrije, Italije, Francije, Švice, Španije, Atlasa … »Apetiti so se z leti zmanjšali, saj vzpon na visoke himalajske vrhove in s tem povezane napore zmore le mlajši organizem. Glavna prednost izkušenj, ki pridejo z leti, je, da ne težiš več k najvišjim ciljem, ki so dosegljivi le z velikimi napori in odrekanji, temveč uživaš v lepotah, ki jih ponujajo gore. Cilj ni več najvišji vrh, ampak hoja proti njemu,« je razpredal Tomšič. Opozoril je, da posebne priprave zahteva velika nadmorska višina. »Organizem se nanjo najbolje prilagodi s postopnim pridobivanjem višine in večkratnim spanjem na vmesnih taborih, drugače lahko nastopi višinska bolezen, zaradi katere je treba vzpon čim prej končati in se vrniti v nižino.«
Tudi Tomšič opozarja na pomen udobnih čevljev, svetuje, da jih ima pohodnik celo več – od lahkih za sprehode v naravi do najtežjih za alpinistične ture, na katere si lahko namesti dereze: »Morajo biti dovolj veliki, nikakor ne preveliki, z dobrim profiliranim gumijastim podplatom (običajno vibram). Preveliki nas bodo ožulili, premajhni pa počrnili nohte na palcih.« K obvezni opremi po sogovornikovih besedah sodijo še vetrovka, windstopper, rokavice, kapa, nahrbtnik, zložljive palice, čelada, cepin, dereze, naglavna svetilka in prva pomoč – vse to je predvsem odvisno od izbranega cilja.