Nedelo, na pot(ep) - Vesna Sodnik: Aotearoa ali Dežela dolgega belega oblaka, kakor ji pravijo Maori, ponuja raznolike izkušnje v prelepi naravi, od smučanja na ledenikih do zlato rumenih plaž. Med doživetji, ki jemljejo sapo, je prečenje vulkana Tongariro.
Skoraj natanko na drugi strani zemeljske oble v Pacifiškem oceanu leži pri slovenskih popotnikih pogosto po krivem spregledana otoška deželica, ki se lahko pohvali s prav toliko, če ne več naravnimi lepotami kot najbolj opevane turistične destinacije.
Marsikoga od načrtovanega obiska odvrneta draga letalska vozovnica in dejstvo, da moraš v zraku preživeti več kot 24 ur, preden stopiš na novozelandska tla. A najvztrajnejši so bogato nagrajeni. Na približno 260 tisoč kvadratnih kilometrih, kolikor jih obsegajo trije največji otoki (Severni, Južni in Stewartov), lahko izkusijo najrazličnejše nepozabne dogodivščine – od prenočevanja v tropskem gozdu, trekinga čez zasnežene gorske vršace, raziskovanja skoraj neobljudenih zlato rumenih plaž, smučanja po ledeniku, opazovanja kitov, spusta po divjih rekah Južnih Alp, dramatičnega skoka z elastiko, cenovno izredno dostopnega igranja golfa in vse do raziskovanja osupljivih kraških jam, katerih stropovi so prekriti z modro svetlikajočimi se ličinkami Arachnocampa luminosa. Med najbolj svojevrstnimi doživetji pa je nedvomno prečenje Tongarira, najzanimivejšega vulkana na Novi Zelandiji, kar je po mnenju številnih popotnikov eden od desetih najlepših enodnevnih pohodniških izletov na svetu.
Pod Unescovo zaščito
Nova Zelandija leži na enem od geološko najbolj nemirnih delov zemeljske skorje. Pod otočjem se namreč stikata pacifiško-kontinentalna in indo-avstralska plošča in ob njunem premikanju so nastale nekatere od največjih znamenitosti te državice: na Južnem otoku so se ob prelomnici dvignile veličastne Južne Alpe s 3755 metrov visokim Mount Cookom, na Severnem otoku pa so pokrajino preoblikovali številni vulkani. Trije najbolj nenavadni – Ruapehu, Ngauruhoe in Tongariro – so del več kot 7600 kvadratnih kilometrov velikega naravnega parka ob mestecu Taupo. Ozemlje je nekdaj pripadalo maorskemu plemenu Ngati Tuwharetoa, zaradi svojega naravnega in kulturnega pomena pa je že skoraj dve desetletji pod zaščito Unesca.
V naravnem parku Tongariro se visoko nad razgibano pokrajino, ki jo zaznamujejo barvita jezera, kamnite puščave, s travo porasle ravnice, neprehodni gozdovi in potoki strjene lave, dviga nemirni, 2797 metrov visoki Ruapehu. Vršac, ki je vse leto pokrit s snegom, je pravi raj za ljubitelje smučanja, saj se z njegovih pobočij spušča osem strmih ledenikov. Vendar so užitki na teh smučiščih primerni le za adrenalinske navdušence – Ruapehu je namreč nazadnje izbruhnil ne tako oddaljenega leta 1995, ko se je nad kraterjem dvignil 12 kilometrov visok oblak pepela, velikanski kosi kamenja pa so menda padali na ravnico kilometer in pol stran.
Podobno nemiren je njegov sosed, 2291 metrov visoki Ngauruhoe, vulkanski »mladenič«, katerega starost seizmologi ocenjujejo na borih 2500 let. V njegovih nedrih nenehno bobni, vendar sajasto črni vulkan v zrak večinoma spušča le oblake dima. Kljub temu da je Ngauruhoe »neškodljiv«, je najuspešnejši novozelandski režiser Peter Jackson prav po njegovi grozeči podobi oblikoval Goro Pogube v filmski uspešnici Gospodar prstanov. Morda najzanimivejši izmed treh vulkanov pa je le 1968 metrov visoki Tongariro, katerega čudoviti Rdeči krater in Smaragdna jezera so prava paša za oči. Ljubitelji narave jih lahko spoznajo na enodnevnem trekingu.
Muhast in nepredvidljiv
Narodni park ponuja izobilje možnosti za raziskovanje nenavadne vulkanske pokrajine, a najbolj oblegana je prav pot prek Tongarira, ki ga na vrhuncu sezone vsak dan obišče več kot 700 pohodnikov. Za 17 kilometrov dolgo pot z višinsko razliko približno 1200 metrov (od izhodišča čez tokove lave do vrha vulkana) večina porabi od šest do osem ur, vse pa je odvisno od vremenskih razmer. Tongariro namreč velja za vremensko najbolj nepredvidljiv kraj na Severnem otoku, saj lahko prijetno toplo jutranje sonce že v uri ali dveh zamenjajo gosta megla, deževje, močan veter ali celo snežni metež, zaradi česar so morali nekaj pohodnikov že reševati zaradi podhladitve. Vsa opozorila pa seveda nič ne zmanjšajo privlačnosti Tongarira – celo nasprotno, večini se zdi še večji izziv, zato med pohodniki ne manjka turistov v kratkih hlačah in sandalih, ki se potijo ob premagovanju Hudičevega stopnišča (najbolj strmega dela poti), medtem ko jih z lahkotnim korakom prehitevajo alpinisti v popolni opremi s čeladami in cepini vred.
Za pohod čez Tongariro je pametno nameniti nekaj dni, ker se lahko zgodi, da vreme na dan načrtovanega izleta ne bo naklonjeno raziskovanju vulkanov. Poleg tega je treba dan prej rezervirati sedež na avtobusu (v narodnem parku namreč ni parkirišč za osebna vozila), ki pohodnike zjutraj dostavi na izhodišče, popoldne istega dne pa jih pride iskat na drugo stran vulkana. Če so vremenske razmere ugodne, avtobusi krenejo pod vznožje vulkana ob pol osmih, osmih in pol devetih, nato pa se začne dogodivščina, ki radovedneže popelje po osupljivo raznolikem vulkanskem svetu.
Mavrično žrelo Rdečega kraterja
Na samem začetku poti se obiskovalci parka lahko naužijejo razgleda na mogočni Ruapehu, katerega zasneženi hrbet se dviga nad travnato ravnico, nato pa se po starodavnih tokovih lave dvignejo čez Hudičevo stopnišče na planoto med zlovešče temačnim Ngauruhoejem in z bledo sivim vulkanskim pepelom prekritim Tongarirom. Po krajšem, a nič prijetnem vzponu po melišču pohodnike nagradi najbolj dramatičen razgled celotnega izleta – pred njimi se razprostira mavrično žrelo Rdečega kraterja, v daljavi se svetlika Modro jezero, medtem ko pod vznožjem kraterja v neverjetnih barvah žarijo tri Smaragdna jezera. Z Rdečega kraterja lahko najbolj neumorni naredijo še krajši pohod na vrh Tongarira, s količki označena pot se sicer nadaljuje navzdol po strmini mimo osupljivo lepih turkiznih jezer, od katerih pa veje zlovešč vonj po žveplu. Druga polovica pohoda je pravi mačji kašelj, saj se od Modrega jezera proti dolini vije z lesenimi deščicami tlakovana pot, ki varuje prst pred erozijo. Spust po travnatih pobočjih traja približno tri ure, se je pa zato mogoče nagledati čudovitega razgleda na jezero Taupo, ki je nastalo leta 181, ko je voda zalila velikanski vulkanski krater. Ob poti so številne barvite fumarole, razpoke, skozi katere iz razbeljene notranjosti bruha vroča, mineralov polna para, ki ima ponekod več kot 130 stopinj Celzija. Zadnja nepozabna veduta na tej osupljivi poti skozi vulkanski svet so bujni gozdovi v Ketetahiju, kjer množico utrujenih pohodnikov pričakajo avtobusi ter jih dostavijo nazaj v hotele in hostle. Idealen zaključek napornega dneva je več kot zaslužen obisk termalnega kopališča v Taupu, kjer razbolele mišice prijetno pocrklja voda, ki ima v najhladnejšem(!) bazenčku prijetnih 35 stopinj Celzija.