Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Okrog triglavskega monarha je težko vzdrževati vtis pomembnosti. Ne višinski metri in ne globoki severni prepadi niso dovolj za uglednostni vtis. Kar okoliške triglavske vazale rešuje prezrtosti, so razgledi, ki jim v ospredju stoji seveda on - njegovo veličanstvo Triglav.
Veliki Kugy, ki je znal biti tudi zelo duhovit, je nekje zapisal, da ima veličastni razgled s Triglava eno nespregledljivo pomanjkljivost - z njegovega vrha namreč ne vidiš njega samega, Triglava. Z naših dveh spoštljivih podložnikov Triglav vidimo v vsej njegovi mogočnosti in lepoti. Kot gotska katedrala z elegantnimi stebri in drznimi oboki kipi visoko v nebo iz brezna doline Vrat, kjer med melišči izvira njegova Bistrica, onstran nje pa ga spogledljivo motri njegova komaj kaj nižja spletična Škrlatica. Tukaj je vse okrog nas postavljeno zelo visoko in nas na slehernem koraku spominja, da smo se znašli v osrčju julijskega gorskega raja.
Prezrta triglavska dvorjana
Za kogar množično triglavsko naskakovanje ni po duši in srcu, bosta naši dve gori pravi balzam. Na gori naših gora se te poletne dni tare častilcev, tukaj, v njeni neposredni soseščini pa spokojno vladata mir in tišina. Pa sta oba naša vrhova le dober streljaj od ene pomembnejših triglavskih postojank, Staničevega doma (2330 m). In prav to prijazno domovanje, imenovano po prvem pravem slovenskem alpinistu, primorskem rojaku in duhovniku Valentinu Staniču, je naše višinsko izhodišče. Sem lahko pridemo bodisi iz Vrat, Kota ali Krme (troje severnih triglavskih dolin) in ko smo tu, si lahko Begunjski vrh in Cmir vzamemo v enem zamahu.
Le nekaj nekoliko daljših korakov moramo stopiti od koče na Begunjska vratca (2341 m) med Begunjskim vrhom in Visoko Vrbanovo špico (2408 m, obe gori sodita v "hišno ponudbo" Staničevega doma), od tam pa se po strmem gruščnatem pobočju vzpnemo najprej na Begunski vrh (2461 m), za katerega eden največjih poznavalcev sveta okrog Triglava, Stanko Klinar, pravi, da je razgledni balkon za triglavsko mogočnost par excellence. In res je tako, le verjemite mu. Ta podvig nam bo vzel dobre pol ure časa. Na Cmir (2393 m) je seveda precej dlje, čeprav gre za nižjega iz našega para. Pot nanj je lepo grebensko potovanje, sem ter tja tudi vznemirljivo, ko se na gladkih, prepadnih plateh oprimemo zanesljivih klinov (vrtoglavim velja to pot odsvetovati). Dobri dve uri potrebujemo do vrha tega samotarja in ko se zazremo v severni prepad, se zavemo, da stojimo na mogočni gori s steno, ki ne zaostaja veliko za znamenito triglavsko sosedo. Gorniškim pustolovcem, mojstrom brezpotij, velja naslednji namig. S Turkovega rovta v Vratih stopimo čez strugo Bistrice na jug, poiščemo strm kolovoz, ki nas pripelje na lepo speljano lovsko pot, po kateri se lagodno vzpnemo najprej v zatrep V dnu, iz njega pa po stečinah divjadi in po sem ter tja uhojenih stezicah prek melišč in lažjega skalovja zlezemo v krnico Za Cmirom. Od tod sta nam oba naša vrhova kot na dlani, le še na prečno označeno pot, ki pelje od Staničevega doma na Cmir moramo stopiti.
Vzpon Za Cmirom je naporen in nekoliko zahteven podvig, vendar vsako kapljo znoja odtehtata prvinska, nedotakljiva lepota divjega okolja in seveda blagodejni mir. Tukajšnje globeli zares oživijo le v času turne smuke, kajti spusta Za Cmirom ne morejo prehvaliti niti najbolj razvajeni poznavalci turnega smučanja.
Za vsakogar nekaj
Oba vrhova sta najlažje dostopna od Staničevega doma (2330 m), v planinski sezoni odprtega prijaznega planinskega domovanja. Begunjski vrh je povsem lahka gora, primerna za vsakogar, ki se potrudi v triglavske višine, Cmir pa nam že na začetku, takoj s sedla pri Begunjske vrhu, pokaže zobe na navpični in prepadni steni, opremljeni s klini, sicer pa je potovanje na njegov daleč na vzhod postavljeni vrh eno samo, užitkov polno grebensko potovanje. Vzpon na Cmir iz krnice Za Cmirom pa je namenjen izkušenim gorniškim zagnancem ali tistim, ki se znajo odločiti za spremstvo gorskega vodnika. V bližini nam streho in udobje poleg že omenjenega Staničevega doma nudi tudi Triglavski dom na Kredarici. V dve knjigi velja pogledati; v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi in Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (obe Sidarta, 2004 in 1999) ter na zemljevid Julijske Alpe - Triglav 1: 20.000.
Mitja Košir