Novi tednik - Tina Vengust: ... v dolini pa gredo ljudje kar mimo.
Ob 50-letnici Planinskega društva Ojstrica smo o planinstvu nekoč in danes klepetali z Vilijem Vengustom, ki na čelu te karavane stopa že dve desetletji
Nepremagljiva sila osvajati gore, ki je že od nekdaj značilna za naš narod na sončni strani Alp, je bila prisotna tudi pri nekaterih zanesenjakih v podjetju Aero Celje. Da bi svoje navdušenje delili s prijatelji in sodelavci. so leta 1963 ustanovili Planinsko sekcijo Aero Celje, po 13 letih pa istoimensko planinsko društvo. To je kmalu preraslo interne mejnike in si pridobilo sloves enega najuspešnejših planinskih društev v Celju, leta 1992 pa je novo poglavje začelo pod imenom Ojstrica. Društvo je v prvih 16 letih delovanja doživelo največji razcvet, saj je imelo po združitvi Cetisa in Aera leta 1976 več kot 400 članov. Vprašanje o tem, kateri so bili največji uspehi in mejniki društva v tem obdobju, se tako zdi pravšnje za začetek klepeta.
»Najodmevnejše so bile odprave na najvišjo goro v Evropi, Montblanc, v pogorje Matterhorna in Eigerja, izredno veliko je bilo potovanj po Evropi, pa manjših vzponov in pohodov. V tem obdobju je bil PD Aero tudi soorganizator kolesarskega maratona v Logarsko dolino, na obnovljeni koči na Kredarici pa je bila sponzorirana tudi soba z imenom društva,« pravi Vili Vengust.
Planinstvo so v času nekdanje skupne države poleg drugih rekreativnih dejavnosti močno podpirala večja podjetja, ki so se kasneje razdrobila, nekatera tudi že potonila in je nanje ostal le spomin. Kako so omenjene spremembe vplivale na delovanje vašega planinskega društva?
Obdobje do leta 1992 lahko označim kot zlata leta društva. Sindikat je bil zelo močan in podjetje je imelo posluh za to dejavnost, vanjo so se vključevali tudi vodilni. Generacija se je počasi starala, izleti pa so postajali vse dražji. Prej je namreč prenočišča in prevoz financiralo podjetje, od leta 1993 pa je podpora usihala in naposled popolnoma zamrla. S preimenova-njem v PD Ojstrica se je društvo odprto izven sponzorskih sredstev. Poglavitni viri financiranja društva so danes dotacije od plačila članarine planinski zvezi, donacije in prispevki simpatizerjev, ki se udeležijo lahkotnih izletov enkrat ali dvakrat na leto. Pomemben vir pa je del dohodnine, ki jo lahko zavezanci namenijo nevladnim in drugim organizacijam. Trudimo se, da iz te malhe dobimo Čim več.
Katere so najpomembnejše razlike med planinstvom nekoč in danes?
Planinska društva danes združujemo določene ciljne skupine. Poskrbimo za organizacijo izletov, predvidimo njihovo vsebino, doživetja, čas hoje, da naši člani uživajo v rekreaciji, s tem poskrbijo za svoje zdravje in počutje, ne manjka pa tudi vesele družbe.
Nekoč je bilo več pristnega planinskega navdušenja. Spominjam se, da smo se do Logarske doline peljali s kolesom, nato smo osvajali hribe, po sestopu pa smo se s kolesom spet vrnili domov, če je bila v bližini železniška postaja, smo se na pot podali z vlakom in nato do vznožja nadaljevali s kolesom. Prenočevanje na kmetijah, pri domačinih, je bilo skoraj pravilo. Danes pa se vse preveč gleda skozi denar. Vsak preceni, če druga društva ponujajo cenejše izlete, pri njihovem načrtovanju moramo biti zato zelo pozorni in se povezovati z drugimi društvi, saj je udeležba odvisna od stroškov izleta. Medtem ko se za nekatere pohode, kot je na primer izlet v neznano, prosta mesta zapolnijo že mesec dni pred odhodom.
Gorništvo kot način življenja številni spoznajo že kot otroci, ko skupaj s starši ali sošolci napolnijo nahrbtnik in prvič obujejo »gojzarje«. V PD Ojstrica pa ste dolga leta največjo vrzel čutili prav pri delu z mladimi.
Zakaj?
Vzrok za to, da smo v naših vrstah dolgo časa pogrešali mladino, so bile reforme v šolstvu, s katerimi so učitelji telesne vzgoje postali mentorji za pohode v gore. Nekateri izmed njih so odlično poznali osnove planinstva, večina pa ne, a šole niso bile zainteresirane, da bi planinska društva pomagala z mentorstvom. V času mojega predsednikovanja smo na razvoj dobrega dela z mladimi čakali skoraj 18 let. Zadnji dve leti z roko v roki sodelujemo z Osnovno šolo Frana Roša. Skupaj z učiteljicami organiziramo šest do sedem izletov na leto in na te lažje pohode povabimo tudi naše člane.
Po podatkih Planinske zveze Slovenije naše gore letno obišče okoli 1,4 milijona ljudi. Zato ne moremo mimo vprašanja, kakšen vpliv ima ta množična dejavnost na okolje in kakšne naloge to prinaša planinskim društvom?
Včasih je bila na planinskih kočah nameščena tablica, na kateri je pisalo, da naj planinci smeti odnesejo s sabo v dolino. Napis je bil napisan diskretno, kot da bi bilo avtorju malce nerodno, da je to tablico obesil. Nekateri so sporočilo spoštovali, drugi pač ne. Planinska zveza v zadnjem času na tem področju izobražuje varuhe gorske narave, ki opozarjajo na odgovoren odnos do okolja, organizirajo čistilne akcije, opominjajo o pravilnem ravnanju z odpadki ter nasploh o kulturi in obnašanju na pohodih. Z željo, da bi bolj skrbno ravnali z naravo, varuha uvaja tudi naše društvo. Odpadki v planinah so kljub temu, da se stanje izboljšuje, še vedno aktualen problem.
Pomembno poslanstvo planinskih društev je upravljanje s planinskimi kočami, zavetišči in postojankami, ki planincem nudijo zavetje, prenočišče, hrano in pijačo, hkrati pa so obveščevalne točke gorske reševalne službe. Kako je z obnovami teh objektov na Celjskem?
Planinska zveza vsako leto pripravi razpise, namenjene obnovam, novostim in drugim priložnostim, če so društva dovzetna za spremembe, po zaslugi katerih je ponudba celovitejša in prijaznejša do pohodnikov, lahko v okviru razpisov postorijo marsikaj. Težje je pri društvih, ki v času gospodarske krize občutijo finančno stisko in si ne morejo privoščiti razvoja in ne zmorejo vlaganj v objekte. Na to vpliva tudi razdrobljenost občin. V manjših izmed njih dobe planinsko društvo, pa naj bo še tako majhno, za svoje delovanje več sredstev kot v večji občini, kjer je prosilcev za takšno pomoč veliko. PD Ojstrica si je želela svojo kočo, danes pa se zavedamo, da bi bilo v Času gospodarske krize njeno vzdrževanje veliko breme.
Kako pa je z iskanjem oskrbnikov? Imajo društva še težave pri iskanju pravih zanesenjakov, ki bi za planinsko kočo skrbeli kot za svoj drugi dom?
Dolgo časa je veljalo, da so bili oskrbniki koč starejši ljudje po upokojitvi ali tik pred njo. Delo so opravljali za simbolično nagrado - hrano, prenočišče in nekaj malega za v žep. Društva si danes želijo, da bi koče prevzeli mladi ljudje, morda mlada zakonca ali celo družina, ti pa morajo seveda dobiti del zaslužka. Vendar se le redki odločijo za to. morda bo recesija prinesla spremembe tudi v tei smeri. Oskrbnik mora biti ljubitelj planin. Če skrb za kočo prevzame tak gostinec, ki gleda le na dnevni iztržek, ne bo dolgo vztrajal pri tem poslanstvu. Spomnim pa se tudi drugačnega primera, ki je zapisan v analih zgodovine slovenskega planinstva. Gre za oskrbnika zavetišča pod Jalovcem. Pol ure pred kočo je bila nameščena tablica, da se bližamo železniški postaji. Na cilju nas je pozdravni oskrbnik, oblečen kot načelnik postaje, zažvižgal je s piščalko in s humorjem poskrbel za pravo vzdušje. Vsakomur je bilo žal, ko se je moral odpraviti domov.
Se planinci dovolj zavedamo, da ob obisku planin in gora ne moramo biti deležni hotelske postrežbe? In kako v tem okviru ocenjujete gradnjo hotelov na višjih nadmorskih višinah?
Hrana je bila nekoč obvezno vsa iz nahrbtnika, pri starejših planincih je to še vedno železni repertoar. Danes je ponudba v gorah neprimerljivo boljša kot nekdaj, vseeno pa sem vedno znova presenečen, ko tudi na Kredarici ljudje sprašujejo, če lahko dobijo dunajski zrezek in solato. Kot primer dobre ponudbe lahko izpostavim Pečovniško kočo PD Grmada Celje, ki je stara le nekaj let in je zelo obiskana. Planincem so na voljo kislo mleko, žganci z mlekom, domač zavitek ... Celjska koča pa deluje preveč kot hotel, zato se je od njenega odprtja po prenovi menjalo veliko najemnikov, čeprav se je vsak trudil po svoje. Za planinstvo in gorništvo sta po mojem mnenju nujna domače vzdušje in ponudba, medtem ko jacuzzi in savna ne spadata v planinsko kočo. Hotel je zanimiv za posebno ciljno skupino, planincu, ki hodi v hribe zaradi doživetij ob poti. na cilju in ob vrnitvi, pa ugodje v njem ne pomeni veliko. Lep zgled so nam lahko Avstrijci. Njihove planinske koče so sicer preprosto opremljene, imajo pa vzorno urejene sanitarije, skupna ležišča so delno ločena, da lahko družina na primer spi skupaj, postelje so oštevilčene in jih planinci rezervirajo... Prav tako pa vedo. kako pritegniti gosta, da bo poskusil njihovo ponudbo. Njihovi kriteriji so višji, a hkrati bolj prijazni do ljudi.
V Sloveniji imamo skupaj 9.000 kilometrov planinskih poti in 78 transverzalnih poti - obhodnic. Tudi na tem področju imate planinci veliko dela, predvsem prostovoljnega.
Člani PD Ojstrica vzdržujemo Žerdonerjevo pot, ki nosi ime po prvem predsedniku našega društva. Pot vodi iz mestnega parka po obronkih Celja do Košnice in naprej proti cilju v'IYemene. Pot mora biti ustrezno opremljena, zavarovana in markirana. Po njej vsako leto v drugem letnem času organiziramo pohod, ki se ga udeležijo tudi člani drugih planinskih društev in planinci iz drugih držav. V našem PD nimamo posebnega odseka markacistov, ampak pri tem sodelujemo s PD Grmada. Res pa je, da vso delo naši člani opravijo prostovoljno, zato smo se pred dobrim letom priključili Slovenski mreži prostovoljskih organizacij, sami pa moramo zagotoviti tudi material, ki ga porabimo pri urejanju poti.
Planinska sezona je že v polnem zamahu, kam jo boste člani PD Ojstrica mahnili tokrat?
Poleg dveh rednih izletov na mesec letos pripravljamo še dva večja izleta. Julija se bomo podali na najvišji vrh Severnega Cipra. Nadaljujemo pa tudi osvajanje najvišjih vrhov jadranskih otokov, septembra načrtujemo štiridnevni izlet po otokih Hvar in Pelješac, kjer bomo pripravili memorialni pohod za Mira Podjeda z odkritjem spominske plošče. Do konca junija se bomo povzpeli na nižje slovenske vrhove, julija, avgusta in septembra pa bomo v dolino gledali z višjih gora. Vsako leto je naš cilj tudi Ojstrica, ki je prva resna plezalna tura in hkrati preizkus za Triglav. Naša najvišja gora ostaja magnet, ki vleče, zahteva pa res dobro pripravljenost. Medtem ko je pred dvema desetletjema Slovence združeval le pohod od Litije do Čateža, ki je še vedno najbolj množičen, danes občine in društva organizirajo številne tradicionalne pohode. Ker je povprečna starost Članov našega društva dobrih 60 let, so omenjeni pohodi zelo zanimivi tudi zanje.
Pravimo, da smo v hribih vsi enaki, kaj pa loči planince od ostalih ljudi?
Prav zares drži, da smo v hribih vsi enaki. Ko z avtomobilom več ne dostopaš do vrhov, so na kupu pravi karakterji in ljudje na mestu. Na Kredarici in vrhovih okoli nje je vedno zelo veselo, pristno vzdušje. V planine nas vleče draž, da doživimo nekaj lepega, ko nič ne pričakujemo. Pri planincih pa je zagotovo na prvem mestu tudi nesebična pomoč, medtem ko gredo v dolini ljudje pogosto tudi mimo človeka v stiski.
Tina Vengust