AO Celje matica: Še vročega aprilskega dne, preden se je vremenu čisto zmešalo
, so se naši tečajniki v navezah z izkušenejšimi v okviru alpinistične šole 2024/2025 prvič preizkusili v plezanju večraztežajnih smeri. Ob visokih temperaturah so švicali v Rote Wandu (Graško pogorje - Avstrija).
Alain Jakopič: Ena mojih želja je bila, da plezam večraztežajne smeri in se sprobam v velikih stenah, to je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj sem se vpisal v alpinistično šolo. 9. aprila je priletel mail v katerem je pisalo, da se sledeči vikend odpravljamo v Rote Wand, ki je v sosednji Avstriji. Komaj sem čakal na nedeljo, kot otrok, ki se veseli obiska v živalski vrt. Nato je prišel ta dan, vsi zbrani na parkirišču v Celju, sam sem bil po domače povedano zelo nahajpan. Vsedemo se v avto in že se peljemo proti Avstriji.
Na cilj smo prišli ob približno 10 uri, se hitro predstavili en drugemu in zmenili kdo bo s kom plezal. Po formalnostih si nadenemo nahrbtnike na ramena in že gremo proti prelepi steni, ki je bila obsijana s soncem, da je kar žarela. Pičlih 20 minut smo potrebovali, da smo stali pod steno. Pogledu navzgor kar ni bilo konca, komaj sem čakal, da začnemo s plezanjem, seveda pa je bilo potrebno pred samim vzponom povedati še par stvari. Dani je kratko in jedrnato povedal vse glavne stvari, ki jih moramo vedeti pred plezanjem večraztežajk. Serengeti (265 m 6/6-) je smer, katero je izbral Dani. Na plezalni dan sem seveda vedel samo ime smeri, vse ostalo sem zaupal vodji, da bomo prišli čez brez slabih izkušenj. Presenetil me je prvi raztežaj ali pitch, prijatelji so mi rekli, da so svedrovci narazen tudi po več metrov, kar pa tukaj ni bilo tako. To mi je dalo samozavest, pognal sem se brez strahu, občutil steno in prišel do prvega štanta. To je bila moj mala zmaga. Vse kar je Dani storil sem pozorno gledal in poslušal njegove besede. Nadaljno plezanje je potekalo brez problemov, počutil sem se kot doma, s to razliko, da sem imel neverjten panoramski pogled. Smer je imela dovolj velike opriimke, dovolj stopov in bila je pregledna. V steni sem užival in nisem hotel, da se neha. Prišel je predzadnji raztežaj, ki je bil videti ko pravi zalogaj. Smer sem želel preplezati brez, da se potegnem za sitem in to mi je tudi uspelo. Moram priznati, da sem bil na vrhu prav izmučen, vso veselje, plezanje in čustva so terjala energijo. Pri sestopu sem večkrat pogledal v steno in si sam pri sebi rekel (ja tukaj sem plezal in bilo je čudovito).
Plezanja je bilo konec in odpravili smo se v mesto, kjer smo se dobimo z ostalimi alpinisti in tečajniki na pijači, da si med seboj podelimo potek dneva.
Irena Špelič: Na aprilsko nedeljo zjutraj smo tečajniki alpinistične šole skupaj z izkušenimi alpinisti, krenili iz Celja proti sosednji Avstriji, do plezališča Rote Wand. Napovedi vremena za tisti dan so bile jasne - vroče kot sredi julija.
Po slabih dveh urah vožnje smo prispeli do plezališča. Preverili smo potrebno opremo, se razdelili v osem navez in se podali vsak svojemu cilju naproti. V naši navezi smo bili trije, Patricija in tečajnika Sine in Irena. Po kratkem dostopu smo prispeli do izhodišča smeri. Podali smo se v smer Schlangengrube (350 m V), ki vodi do vrha Röthelstein-a. Smer je bila lahko plezljiva in je ponujala nekaj kratkih plezalnih izzivov. Kljub njenemu imenu ("Kačja jama"), le teh prijetnih živali na poti nismo srečali ... smo se pa lahko v enem raztežaju plazili kot kače. V nekaterih raztežajih je smer dopolnjevala hoja, z dodatkom čudovitega pogleda na dolino. Kljub vročini, smo v steni uživali in bili dokaj hitri, saj smo vrh smeri dosegli v dobrih dveh urah. Na vrhu smo uživali v razgledu, se odpočili in nato sestopili v dolino do parkirišča. Vse naveze smo srečno opravile vzpone in se vrnile v dolino. Prijetno utrujeni smo se zbrali in okrepčali v sosednjem kraju, nato pa se podali proti domu. Za tečajnike je bila to prva večraztežajna preizkušnja v tem letu in upamo še na več takšnih.