Nedeljski dnevnik, Skrinja nedeljskega - Nataša Ferberder, Janez Mihovec: Ledeniška dolina v Julijskih Alpah z nenavadno skalno tvorbo
Pred desettisočletji je izpod mogočnega Tosca proti jugu drsel mogočen ledenik. Na svoji poti je s svojo veliko močjo kot brusilni papir popolnoma preoblikoval nekdanjo pokrajino. Za njim je ostala dolina Voje, ki je izrazit primer ledeniške doline. Stranski robovi doline se strmo dvigajo, dno doline je praktično ravno, v zatrepu doline pa se konec doline divje dvigne v pobočje Tosca.
Dolino Voje najdemo v neposredni bližini Stare Fužine v Bohinju. Sprehodimo se torej mimo nekdanjih fužin in Zoisovega gradu: nemih prič minulih časov, ko je bil Bohinj največje metalurško središče Slovenije. Med Studorjem in Vogarjem se dolina rečice Mostnice, ki teče po dolini, zoža v slikovita korita, ki jih prečka drzni hudičev most na najožjem delu. Korita so dolga kak kilometer in ko jih pokrajina spremlja ob toku reke navzgor, se ob njihovem koncu popolnoma spremeni. Strmih pobočjih, prekritih z gozdovi, nenadoma ni več. Pred nami se odpro širni travniki.
Prav na začetku teh travnikov najdemo na višini 690 metrov Planinsko kočo bohinjskih prvoborcev. Le dobrih sto metrov stran od koče na desni strani najdemo slikovit izvir Krope. Gre za kraški izvir v obliki manjšega jezerca v katerega ob večjih padavinah pada manjši slap. Ob sušnem letnem času pa nas pričaka le večja gomila z mahom poraslih skal.
Vendar pa smo s temi znamenitosti zaužili šele prvi del lepot doline Voje. Širni travniki severno od planinskega doma so bili nekdaj njive, na njih pa stoje številni stanovi, ki so danes spremenjeni v počitniške hišice. Na vseh straneh se bregovi strmo dvigajo in nad njimi žare Zgornje bohinjske gore. Tu pa moramo biti pozorni na še eno znamenitost. Ko spremljamo rečico, najdemo morda njeno največjo znamenitost. Del reke je bil nekdaj zaprt s kamnitim grebenom prečno na tok reke. Vendar je moč vode neizmerna. Rečica je s svojo močjo na najšibkejši točki prebila kamniti greben. Nastal je eden izmed najbolj zanimivih slovenskih naravnih mostov Slonček. Njegova posebnost je v tem, da stoji sredi rečnega toka. Moč reke pa si lahko ob njegovem občudovanju predstavljamo kar sami. Pod naravnim mostom je mogočni tolmun, kjer se ob občudovanju njegovih zelenih globin predstavljamo, kakšne ogromne količine so bile potrebne, da so premagale kamniti greben. Ostal je torej Slonček. Mogočen lok, ki z mogočno slonovo glavo in dolgim rilcem tvori podobo slona.
Dolina se naprej na poti proti severu zlagoma oži in v zatrepu doline nenadoma konča. Vendar pa ni treba obupati. Prav v zatrepu doline najdemo trio Mostniških slapov. Mostnica se na tem mestu požene prek skalnatega praga in v treh stopnjah tvori prav toliko slikovitih slapov.
Planinska pot se na tem mestu razcepi. Kot da ne bi bila dovolj devet kilometrov dolga pot, po dolini ena pot pelje proti zahodu na bohinjske planine v okoli Planine pri Jezeru; druga spet vodi na desno in nas popelje na planino Uskovnico.
Dovolj materije torej, da vzamemo pot pod noge in se v dolgem pohodu naužijemo lepot te sicer malo poznane doline v neposredni bližini Bohinjskega jezera.
Nataša Ferberder, Janez Mihovec