Revija Slovenska vojska - Nataša Oblak: Slovenija, dežela v obliki kokoške, kot jo rada predstavim tujcem, je prepredena z rekami, potoki, jezeri in širnimi gozdovi, ima čudovit alpski ...
... in kraški svet, ne smemo pa pozabiti na vzhod Slovenije, kjer vidimo zeleno pokrajino z majhnimi griči, do koder seže oko. Žal se tudi v naši državi dogajajo spremembe podnebja, tako da so postale naravne nesreče precej pogost pojav. Vsako leto sta njihova moč večja in škoda obsežnejša, njihovo število pa se z leti povečuje, zato je davek, ki ga plačujemo zaradi naravnih in drugih nesreč, velik. V Sloveniji je v povprečju več kot dva odstotka bruto domačega proizvoda na leto. Da bi bila varnost prebivalcev čim boljša, skrbijo službe, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja, prav tako pripadniki SV, ki tudi poleti, ko nas večina brezskrbno uživa na dopustu, ne počivajo.
Gorska reševalna služba
Sredozemlje, Alpe, Panonska nižina in Dinarsko gorstvo so štiri naravne pokrajine, na stiku katerih leži Slovenija. Visokogorski alpski svet obsega od vseh največji del Slovenije, zato ni presenetljivo, da smo v naši državi začeli alpski svet raziskovati že po letu 1750. Prvo gorniško organizacijo smo dobili leta 1893, gorsko reševalno službo pa 1912.
Njeni člani so alpinisti in ljubitelji gora s posebnim znanjem, in sicer zdravniki ter vodniki reševalnih psov, ki so se usposobili tudi za prvo pomoč in uporabo specializirane reševalne opreme. Njen namen in osnovna dejavnost je prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na teže dostopnih terenih, opravljajo pa tudi humanitarne naloge javnega pomena, in sicer zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ter ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje ter življenje ljudi. Letošnje leto je kljub pogostemu slabemu vremenu v gorat svet privabilo veliko planincev in do 27. avgusta so opravili že 301 intervencijo.
»Za reševalce so nekatere stvari bolj nevarne, nekatere manj, veliko pa je odvisno od nas, kako poskrbimo za svojo varnost. Vedno imamo s seboj osebno tehnično opremo in opremo za reševanje,« pove gorski reševalec letalec in inštruktor v VCOGB Rajko Lotrič. Pomembno je, da planinci, ki zaidejo v težave, takoj pokličejo pomoč in ne šele takrat, ko se znoči in so težave hujše.
Gorska reševalna služba sodeluje tudi s helikoptersko enoto Policije in Slovenske vojske, zato se dvakrat na leto usposabljajo iz helikopterskega reševanja v goratem svetu. »Tudi Slovenska vojska ima enoto gorskih reševalcev letalcev. Prednost gorskih reševalcev letalcev, zaposlenih v SV, je v tem, da opravimo več urjenja, kot bi ga imeli drugače. To poteka dva dni na mesec, razen poleti,« doda Lotrič. »Delamo z istimi posadkami in ljudmi kot v reševalnih akcijah, zato se dobro poznamo in zaupanje med nami je večje, kar pomeni, da je med akcijo manjša možnost nesreče.«
Za delo s helikopterjem so predpisani postopki, da bi se preprečile nepravilnosti ali nesreče reševalne ekipe in posadke. »Pri reševanju v gorah mora biti pilot najbolj pozoren na vremenske razmere, meglo in oblačnost, ki se vleče ob steni, na težko dostopnost terenov in višino, na kateri poteka reševanje,« razloži vodja 151. helikopterske eskadrilje SV Branko Rek. »Pilot mora izračunati maksimalno težo, ki jo lahko ima helikopter, da ekipa opravi operacijo. Izračunati mora, koliko goriva lahko damo v helikopter, ker imamo poleg tudi letalca reševalca, zdravnika in policista. Če je helikopter s posadko pretežek, najprej odložimo policista, nato zdravnika in tudi letalca reševalca, če je treba, saj je najbolj pomembno, da ponesrečenca oskrbimo, ga čim prej damo v helikopter in odpeljemo v zdravstveno ustanovo. To velja predvsem, ko rešujemo na težko dostopnih terenih, kot so plezalne stene.« Operacijo reševanja vodi kapetan, če pa je helikopter obrnjen k steni s strani kopilota, ta prevzame vlogo letenja, kapetan pa medtem opazuje obremenitev in mu pomaga ohranjati položaj za reševanje.
Dolgotrajne suše povzročajo hude požare
Čeprav imamo ljudje v sodobnem času sredstva in možnosti, da se prilagajamo celo najbolj neugodnim podnebnim razmeram, je škoda, ki jo človeštvo doživi zaradi ekstremnih vremenskih in podnebnih razmer, iz leta v leto višja. Povzročajo veliko gmotno škodo, pustijo globoke rane v ljudeh in včasih zahtevajo tudi človeška življenja. Poleti je veliko deževalo, tako na srečo večjih požarov v naravi ni bilo, so pa bili v preteklih poletjih predvsem požari v okolju kot posledica dolgotrajne suše.
Ekipa revije SV je bila na prizorišču požara v Osilnici v drugi polovici avgusta 2012, ko so se prostovoljni gasilci skupaj s posadkami helikopterske enote SV borili proti divjanju požara. Skupna urjenja so zelo pomembna, prav tako usposabljanje gasilcev, saj ti pomagajo predvsem tehniku letalcu. Urijo pripenjanje vreče za gašenje na helikopter in odpenjanje, postavljanje bazena ter usmerjanje vreče v bazen z vodo. Učijo se delovanja na terenu, usposabljanje z gasilci pa je pomembno tudi za posadko helikopterja, saj pri upravljanju helikopterja ob gašenju požarov veliko pomeni pravilna odločitev v kriznih razmerah. Nadporočnik Šavs nam je takrat povedal, da lahko posadke v tovrstnih akcijah letijo največ šest ur, saj je tovrstno opravljanje nalog zelo utrujajoče. »Ves čas moraš biti skoncentriran, je vroče, med gašenjem požara pa vdihujemo tudi dim. Mnogi menijo, ko nas vidijo v zraku, da je gašenje iz zraka lahko delo, vendar ni tako. V eni sami sekundi se lahko stvar spremeni iz normalne v katastrofo.«
Vodne ujme pustošijo po Sloveniji
Leto 2010 je zaznamovala vodna ujma, ki je povzročila škodo za več sto milijonov evrov. Poplavljeni so bili številni stanovanja, hiše, kleti, garaže, gospodarski objekti, podjetja in zdravilišča, poškodovana je bila prometna infrastruktura ter mostovi in sprožilo se je več kot 70 plazov ter podorov zemlje. Vsakih nekaj let Slovenijo prizadenejo hude poplave, ki pa so del narave. Domove si radi gradimo na ravnici v bližini prijazno žuborečega potoka, ki se lahko že naslednje popoldne spremeni v grozeč hudournik, ki pred seboj ruši vse in tudi ubija. V vodnih ujmah pomagajo tako gasilci kot pripadniki Civilne zaščite, številni prostovoljci, policisti ter vojaki. Slovenska vojska ima za ta namen pripravljen načrt Vihra, s katerim se določijo naloge enotam, ki se bodo odzvale na različne oblike groženj ob nesrečah. Načrt Vihra se uporabi, ko enote Civilne zaščite ne morejo same zagotoviti ustrezne pomoči. Poleti je bilo veliko neviht in obilnih padavin, ki so zelo namočile zemljo, zato so se sprožali številni plazovi. Uprava RS za zaščito in reševanje je izdala opozorilo, naj prebivalci, ki opazijo spremembe v okolici, kot so nagubanost zemljišča, posedanje, večja namočenost, razpoke in premiki na zemljišču, takoj obvestijo Center za obveščanje na telefonsko številko 112.
Reševalne službe v sistemu ZiR
Poleg gasilcev v sistemu zaščite in reševanja (ZiR) delujejo tudi reševalne enote, kot so Jamarska zveza Slovenije, Kinološka zveza Slovenije, Zveza društev in klubov vodnikov reševalnih psov Slovenije, Slovenska potapljaška zveza, Rdeči križ Slovenije in številni drugi. Pred časom se je ekipa revije SV pridružila vodnikom reševalnih psov, ki so se usposabljali iz reševanja iz podrtih objektov in iskanja ponesrečencev. Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani že iz leta 1707, saj so švicarski menihi iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard s pomočjo bernardincev.
Tudi pozneje so psi dokazali svoje sposobnosti, predvsem v drugi svetovni vojni, ko so v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Prvi so sanitetne pse prešolali Angleži, saj so začeli pse uporabljati za iskanje v ruševinah bombardiranih krajev. V Sloveniji se društva vodnikov reševalnih psov skupaj s posadkami helikopterskih enot Policije in SV uspešno usposabljajo že več let, saj je pomembno, da znata tako vodnik kot njegov pes reševati v tovrstnih reševanjih.
Nesreče prinesejo tisto dobro v ljudeh
Nesreča nikoli ne počiva in se zgodi prav takrat, ko smo najmanj pripravljeni, zato so največkrat laiki tisti, ki so najprej ob ponesrečencu ali bolniku in je od njihovega znanja in ukrepov pogosto odvisno njihovo preživetje. Sistem varstva in zaščite je postal tudi stalnica v naših šolah, tako da že majhne otroke učijo, kako pomagati ob nesreči. Pomembno je, da se otrokom naravne nesreče razložijo njihovi starosti primerno, pri tem pa moramo biti pazljivi, saj so otroci zelo občutljivi in hitro postanejo zaskrbljeni. Čeprav nihče ne ve, kaj nas lahko doleti, je prav, da otroku z odgovorom ponudimo tudi občutek varnosti in gotovosti, da je pred čim podobnim varen.
Pomembno je še, da jih naučimo, da ob nesreči pokličejo na telefonsko številko 112 in povedo, kdo so ter kaj in kje se je zgodilo. Podnebne spremembe in nesreče so pogoste in lahko povzročijo globoke rane, ki se težko celijo, vendar pa prinesejo tudi tisto dobro v ljudeh. Ni več pomembno, zakaj si se še včeraj prepiral s prijateljem, sosedom, neznancem ali starši. Takrat stojiš na istem bregu, nesreča te združi in stke vezi, ki se še dolgo ne zrahljajo.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: Bruno Toič