Poslovil se je Pavle Šimenc, mengeški planinec, kamniški alpinist in gorski reševalec.
Bil je med najbolj delavnimi člani društva od ustanovitve leta 1952, pri gradnji Mengeške koče je sodeloval od prve lopate do zadnjega strešnika, organiziral je izlete, vzdrževal pot Gobavica–Rašica, sodeloval pri tekmovanjih in prireditvah, 
ves čas pa je bil energičen delovni predsednik občnih zborov. Štiri leta je bil tudi predsednik PD Mengeš.
Bil je glavni pobudnik za ustanovitev alpinističnega odseka, vendar je takratni predsednik Jože Mulej pravilno presodil, da imamo v AO Kamnik boljše možnosti razvoja. Tako sva postala, sicer tudi bratranca in sošolca, z letom 1956 za poldrugo desetletje ali nekaj več tudi soplezalca. Po prvi turi v ostenju Planjave so nam instruktorji dali proste roke. Na povratku z druge ture sem zdrsnil po snegu Wissiakove grape, Pavle me je z vrvjo ujel, patetično sem se mu zahvalil - najbrž pobrano iz literature - s »Hvala, Pavle, življenje si mi rešil,« dobil pa nazaj: »Kaj se pa greš, ali Ti mene ne bi ustavil?«
Hladnokrvnost in učinkovitost sta bili njegovi odliki. Če je kdaj okleval, je bilo še pred vstopom v steno, ko je zaplezal, je šlo do vrha. Ključna mesta Kamniške smeri v Koglu, Direktne v Štruci, Smeri nad slapom v Planjavi, Čez Ploščo v Skuti in Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu so bila njegovo mojstrstvo, pogosto na meji možnega. Veliko vrzel v njegovem alpinizmu je naredilo triletno služenje vojaškega roka v vojni mornarici (res pa je z Galebom obplul pol sveta!), a je bil že prvi vzpon po vrnitvi - Pod stolpom v Skuti - dobra petica. Bil je žilav moški. Če na kratko zaokrožim z najinim alpinizmom: leta 1964 je bil moj soplezalec v Križu Ušbe, eni najtežjih smeri v Kavkazu, leto pozneje (1965) pa soutiralec prve in doslej edine smeri, ki je šele devet let kasneje srečno dosegla vrh Kangbačna v nepalski Himalaji.
Leto dni za Pavletom je prišel v AO Kamnik Metod Humar, drugi člen naše pogosto trojne naveze: eden žilav realist, drugi nihajoč romantik, odlična naveza, da nam ni bilo nikoli dolgčas. Samoumevno je, da je bil Pavle tudi gorski reševalec, kar smo takrat, čeprav neuradno, a samozaščitniško morali biti vsi alpinisti. Resno plezati je nehal sredi 70-ih let, reševalec pa je ostal vse do usodne prometne nesreče 1994. Dotlej je bil vseskozi polno aktiven tudi pri domačem planinskem društvu.
Leta 1994 je doživel težko prometno nesrečo, komaj je ostal živ. Bil sem priča, kako se je v bolnici izvil iz sence smrti, kako je potem hitro napredoval, se pobiral, kako se mu je napredek počasi ustavil in kako je prišel do spoznanja, da mu kaj več od hoje po blažjih poteh ne bo dano. Temu se je uprl, se »odklopil« in stoično preživel še zadnjih deset let. Uganka za vse, a prav ta uganka ga je v naših spominih bolj ohranjala, kot če bi bil normalno živ. Hote ali nehote, moral si misliti nanj.
V članku Ledena noč v Skuti je opisal halucinacije, tolažilne privide duše, kako skozi noč in snežni metež prihajajo prijatelji, da naju bodo rešili. Mogoče je v takem sanjarjenju tudi Pavle potoval skozi čas, ki zanj ni bil več čas, vse do zadnjega utripa.
Slava mu!
Besedilo in fotografije prispeval Tone Škarja
Prispevek je objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika