Delo - Lucijan Zalokar: ... Luka Stražar in Nejc Marčič
Z alpinistoma, ki sta konec oktobra uspešno opravila s prvenstveno smerjo v steni gore Tsoboje, o njunem podvigu in alpinizmu nasploh.
Luka Stražar in Nejc Marčič skupaj plezata že več kot desetletje. Sestavljata eno boljših alpinističnih navez v svetovnem merilu, konec oktobra pa sta številnim dosežkom dodala še enega: prva na svetu sta preplezala 1700-metrsko smer v severozahodni steni šesttisočaka Tsoboje. Uspelo jima je kljub začetnim težavam, saj je Marčič ob prihodu v himalajsko bazo zbolel.
V mrazu in vetru plezate po šest in sedem tisoč metrov visokih gorah, zbolite pa – na letalu?
Nejc: Morda sem res zbolel že tam, sem pa utrujenost začutil zadnji dan trekinga. Takrat sem vedel, da sem bolan. Ko smo prišli do baze, sem se ulegel in ležal naslednjih sedem dni. Nisem vedel, ali bom sploh zmogel priti do stene. K sreči smo bili šele sredi aklimatizacije. Na zadnjem aklimatizacijskem vzponu sem spoznal, da je bolezen že za mano.
Kako drugačni so bili dnevi v bazi kot na prejšnjih himalajskih odpravah?
Nejc: Baza je bila drugačna že v osnovi. Običajno spimo v šotorih, tokrat pa smo bivali v vasi, v hiški.
Luka, ste bili med Nejčevo boleznijo nervozni? Ste se bali, da bo šla odprava po zlu?
Luka: Nervoza bi bila povsem normalen odziv. Stvari so šle narobe. Zato sem se večkrat opomnil, da na velikih športnih tekmovanjih, kot je recimo svetovno prvenstvo, ni pomembno, kdo zmaga na prvih dveh tekmah. Zmagovalec postane tisti, ki igra najbolje na koncu. Še vedno je bilo veliko možnosti, da si Nejc opomore. Zakaj bi se obremenjeval in kolega spravljal pod dodaten pritisk, sem si rekel.
Nejc: Vsi okoli mene ste bili zelo mirni.
Po vajinem mnenju sta bila ključna za uspeh dobro poznavanje soplezalca in dobršna mera izkušenj s plezanjem v Himalaji. Kaj sta dobila s temi izkušnjami?
Nejc: Sive lase.
Luka: No, jaz ne (smeh). Če si se pripravljen učiti, z leti pridobiš vzdržljivost in trdoživost. Točno veš, kaj pomenijo različni vremenski pojavi. Malenkosti te težko vržejo iz tira. Še vedno čutiš, kdaj je kakšna stvar moteča, ampak hkrati veš, da ti zaradi nje ne bo treba spakirati in iti domov.
Nejc: Veš, česa je soplezalec sposoben.
Luka: V steni ni treba časa zapravljati z razglabljanjem o vprašanjih, v katero smer greva in podobno. Stvari vidiva na enak način. Vidiva iste ideje za reševanje težav. Potrebujeva le par besed, včasih pa še to ne.
Suhe salame še nosita s sabo?
Nejc: Še. Tudi v steno sva je vzela nekaj malega. Ampak res čisto malo, samo za okus.
Da ni odvečne teže?
Nejc: Tudi to igra vlogo.
Kakšna prehrana pa je ključnega pomena?
Luka: Dehidrirana hrana, saj ima najboljše razmerje med težo, okusom in kalorijami. Jabolko je, recimo, že pretežko.
Spomnim se, kako se je Tomaž Humar pritoževal nad konzervami, češ da jih ima poln kufer …
Nejc: To so bili drugi časi …
Imata vidva poln kufer dehidrirane hrane?
Nejc: Do nedavnega sem je imel, na tej odpravi pa sem spoznal nekaj novih zadev.
Luka: Razvoj je šel naprej tudi v liofilizaciji hrane. Živila čedalje bolje ohranjajo okus.
Torej je biti alpinist bolj okusno kot nekoč?
Luka: Odvisno kakšen okus imaš, ampak ja. (smeh)
Prejela sta zlati cepin za prvenstveno smer Sanjači zlatih jam v severovzhodni steni gore K7 West (6615 m), ki sta jo preplezala leta 2011 v Pakistanu. Kako sta se v tem času spremenila?
Nejc: Okoli naju se je veliko spremenilo. Oba sva postala očeta.
Je drugače plezati kot oče?
Nejc: Drugače se je pripraviti. Včasih mi je resnično šlo samo za plezanje. Zdaj pred odhodom preverim veliko več stvari.
Več odgovornosti.
Nejc: Absolutno.
Luka: Se strinjam. Spremenilo se je več svari. Oba sva postala tudi gorska vodnika, kar zahteva približno pet let šolanja. Glede plezanja pa stvari bolj ali manj ostajajo enake. Še vedno sva uigrana.
Kako vajini bližnji sprejemajo dejstvo, da se ukvarjata z nevarnim športom?
Nejc: Ne dobivam informacij, da bi se jim moje početje zdelo nevarno. Nevarno je, če nevarno počneš. Moji prijatelji, ki niso alpinisti, predvsem menijo, da po nepotrebnem zabijam čas.
Luka: Jasno je, da alpinizem ni tenis, kjer lahko kvečjemu dobiš žogico v glavo. V tem pogledu je gotovo bolj nevarna aktivnost. Toda na tej točki lahko začnemo filozofirati: kaj sploh je varnost in kam smo kot družba pripeljali pojem varnosti? Moj osebni pogled je, da smo jo pripeljali do točke, kjer bi jo radi kupovali oziroma prodajali. »Kupite to, pa bo vse v redu.« Ampak to je laž.
Predvsem v alpinizmu.
Luka: Predvsem v alpinizmu, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Stoodstotne varnosti ne moremo kupiti. Ne glede na to, kaj vse imaš zavarovano, da voziš nov avto … Vedno obstaja odstotek možnosti, da se ti zgodi kaj slabega. Tega ne moremo nadzirati, čeprav bi to radi dosegli, saj bi se tako oprali odgovornosti – tako kot imava midva odgovornost na hribu, da se prav odločiva, saj bova drugače posledice trpela sama oziroma najini bližnji, velja za odločitve nasploh.
Prva sta uspešno preplezala 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore Tsoboje. Je bil pred vama kakšen neuspešen poskus? Od kod sta črpala informacije?
Luka: V severnem razu je bil en neuspešen poskus, toda ni šlo zares za najino linijo.
Nejc: Največ informacij dobiš na podlagi izkušenj.
Luka: Da, z leti in s tem, da pred vsako odpravo narediš domačo nalogo, zgradiš vedenje, kaj vzeti s sabo, na kaj moraš biti pozoren …
Taktika, da s seboj ne vzameta šotora, se vama je obrestovala.
Nejc: Da, ker nama ga ni bilo treba nositi. S sabo ga nisva vzela, saj sva vedela, da je stena prestrma, da bi ga sploh lahko kje postavila.
Čeprav je bila stena tako strma, sta našla več udobja, kot sta pričakovala. Kako je to mogoče?
Nejc: Dejansko bi bila zadovoljna z manj udobja.
Luka: To je bilo pravo darilo. Našla sva super prostor za bivak. Glede na teren sva prvo noč dobila veliko več, kot bi lahko upala. Drugi bivak sva izdelala v ledeniški razpoki, ampak predvsem prva noč se je razpletla nad pričakovanji.
Kaj točno pomeni »nad pričakovanji«?
Luka: To, da sva, namesto da bi sedela na polici, ki je velika kot tale stol (pokaže na stol, na katerem sedi, op. p.), in bi nama noge bingljale v dolino, lahko prenočila v napol ležečem položaju.
Nejc: Luksuz.
Ali po vrnitvi v domovino čutita odtegnitveni sindrom? Se težko privadita na druga pravila igre? Himalaja je navsezadnje čisto drug svet …
Nejc: Seveda veljajo druga pravila igre, saj naprej pomisliš, da boš moral v službo. Drugo me pa ne moti. Vedno se rad vračam. Rad se prilagodim domačim pravilom. Po odpravi. Pred njo pa tudi rad grem od doma.
Luka: Hitrost vsakdanjika v Himalaji je nekaj, kar bi z veseljem zadržal še nekaj časa. Da ob vrnitvi domov ne bi vse takoj potekalo toliko hitreje … Na odpravi imaš – če poenostavim – en cilj: preplezati smer ali goro. Je bolj preprosto. Čeprav gre za svojevrsten stres, je hitrost dogodkov drugačna, zato traja, da se po vrnitvi privadiš na spremembo.