Slovenski planinski muzej vabi v petek, 20. aprila, ob 19. uri na odprtje likovne razstave olj, akvarelov in grafik Danila Cedilnika - Dena <> Slikarja bo predstavil prof. dr. Igor Škamperle.
... Eno je jasno: Den Cedilnik slika gore na čisto samosvoj, oseben način ... - France Zupan
Gore, te med oblake se dvigajoče velikanske gmote skal in ledu, ki se v posebni svetlobi spremenijo v očarljive lepotice, že stoletja navdihujejo romantične duše ter izzivajo k drznim dejanjem tiste, ki jih samo pogled na lepoto ne zadovolji. Tudi v dobi fotografije in filmov jih še vedno slikajo, praviloma v skladu s prevladujočim likovnim okusom časa. Toda kaj je danes prevladujoči likovni okus? Težak odgovor. Eno je jasno: Den Cedilnik slika gore na čisto samosvoj, oseben način. To pomeni, da jih slika tako, kot jih vidi in doživlja vrhunski alpinist, ki ima vsa potrebna znanja šolanega slikarja. To pa ni tako pogosta, sploh pa ne lahko dosegljiva kombinacija! Šele ta omogoča, da lahko nekdo svoja doživetja v gorah izrazi prepričljivo tudi z risbo, barvo, kompozicijo, torej brez besed.
Čas nadarjenih amaterjev je minil. Vrhunski dosežki so danes tako v alpinizmu kot v slikarstvu domena tistih, ki so sposobni skrajne osredotočenosti na svoj cilj, na naporne treninge in trdo delo. Toda dan ima le štiriindvajset ur ... Kako in v kakšni meri je uspelo Denu?
Po diplomi 1970 na Pedagoški akademiji, kjer je imel odlične profesorje - slikarje Didka, Sušteršiča, Omerzo - je bilo slikarstvo kakih dvajset let v drugem planu. Tam zunaj se je namreč preveč dogajalo - preveč je bilo sten, ki jih je bilo treba preplezati, preveč neosvojenih vrhov; da ne govorim o pobočjih nedotaknjenega pršiča, ki jih je bilo treba previjugati. Zasvojenost, kaj pa drugega, zasvojenost nevarne sorte, ki se ji nekateri pač ne morejo upreti. Vendar brez nje, brez močnih doživetij v gorah, brez prizorov, kakršnih ne vidiš nikjer drugje, brez tveganja na skrajni meji, brez vsega, kar pomeni alpinizem, ne bi bilo Cedilnika, kakršnega poznamo danes.
Vsekakor dobro naložen čas ... in ko so prišla prava leta, so se nekako samo po sebi zlagoma spremenile prioritete. V ospredju ni bila več nujnost samopotrjevanja z dosežki v stenah. Prioriteta so danes meseci dela v ateljeju in rezultat je bogat. Med drugim tudi razstava, ki jo gledamo danes.
Cedilnik slika gore tako, da jih prepoznamo, tako rekoč kot portrete. Pa ne vedno, mnogokrat da duška svoji fantaziji. Vsem tem podobam je skupno to, kar opredeljuje Cedilnika kot slikarja: precizna, skrbna risba, s katero gradi podobo in ki postaja z leti vse bolj samozavestna. Umirjena raba barve ... hladna, kadar hoče poudariti visokogorsko himalajsko razpoloženje; topla, kadar slika domače skalne vrhove. Kakšna je skala na otip, trdnost ledu in snežišč? Za plezalca to seveda niso akademska vprašanja in slikar Cedilnik se tega zaveda, tudi kadar slika. Zgradba stene, možnost prehodov, objektivna nevarnost v zamišljeni smeri, vse to je v njegovi podzavesti in zato njegove gore ob vsej poetičnosti stojijo trdno tudi na platnu ... ko slika, ponovno pleza.
V podzavesti je tudi tisto posebno občutje malega človečka v gorah.... Strah? Zakaj pa ne! Pred njegovo sliko smo mi tisti, ki ta trenutek sredi ledene strmine čutimo pod seboj tisočmetrsko strmino. Ta čaka na našo napačno potezo.
Tesnoba - zvesta spremljevalka podvigov v gorah - tiho govori iz nekaterih Cedilnikovih platen; tako kot nas krokar, sedeč na čortenu, nad njim pa himalajski vrh v sončnih meglicah, popelje še v drugo dimenzijo Cedilnikove osebnosti - recimo ji poetična plat - ki ji je blizu tudi metafizično in nadrealistično. Zgoraj bogovi, spodaj delo človeških rok in vmes krokar, v vzhodnjaški mitologiji poslanec bogov... eno njegovih najlepših del.
Leta so njemu, tako kot mnogim poprej, prinesla spoznanje, da ni potrebno več dokazovanje s fizičnimi dosežki. Ostala so doživetja in nujnost, da jih prepričljivo izrazi v slikah. Pravzaprav mu je padlo z ramen neko breme, alpinizem namreč zahteva skrajno racionalnost in disciplino. V Himalaji ga ob zadnjem obisku ni več skrbel jutrišnji vzpon, ampak je bila njegova naloga ohraniti čim več lepote. In tako se je na višini skoraj 5000 m posvečal slikanju akvarelov, iz katerih so potem doma nastajale slike na platnu. Prava eksplozija dejavnosti, desetine in desetine slik, njegovo plodno obdobje. In seveda posledica - nova kvaliteta!
France Zupan