Tigrič Piko: Nekateri imajo radi težke in naporne ture, mi pa izbiramo predvsem ljubke.
Danes bomo ubrali lažje poti. Na njih bi radi imeli ubrane misli, skladne s potjo. Nič globokih. Toliko, kot se danes noga ugrezne v snegu, le do gležnja. V gorah je pomlad – ko vidiš belino svežega snega nad svetlo zeleno dolino. Popoldanski pohodi so nam všeč. Ko ni ljudi in vendar veš, da nisi sam. Starost je le številka, ko slediš svojim strastem. (Simon) Kar mora človek izvedeti o sebi, lahko izve v naravi. (Izi)
»Nismo sami. Stopinje so obrnjene navzgor, nekdo je pred nami. Videti so ženske,« komentira Izi. Pozna se ti, da si v mladosti prebiral Karla Maya, in sedaj se greš stezosledca! Kaj, če je človek sestopil drugje? Kot da ni moških, ki bi imeli majhno nogo. Ne mine dosti časa … »O, vi pa niste sami,« reče Izi, ko za prvim dekletom prideta še dve. Ena izmed njih ima lepe gamaše. Izkaže se, da si jih je sešila sama.
Nazadnje smo tu vandrali okoli božiča. Videti je bilo, da bomo v mrzlem in vetrovnem popoldnevu sami, ko je na zamegljeno planino Koren prihitel Simon. Bil je hiter, sicer ne bi na sebi imel le majice s kratkimi rokavi. Predlagal nam je, da gremo na vrh skupaj. Izi je bil skeptičen: »Tempo bova morala prilagoditi med tvojim in mojim.« Nekaj časa smo se res lovili za fantom, potem pa je Izi izkoristil bistveno lažjo opremo in prednost domačega terena. Kmalu je potegnil naprej. Megla, ta nekoliko gostejša zmes zraka, ki človeka prejkone ustavlja, mu je rabila za vzgon. Seveda vse to Simonu ni bilo jasno. V spomin na tiste dni nam je ostalo spletno prijateljstvo. Ni verjetno, da bosta še kdaj šla na skupni izlet, zagotovo bo šel raje z brhko Niko, pa še blond je za povrh.
Veter na vrhu ni močan, a telesu nič kaj prijazen. Krasno kamenje, ki ga Izi nosi s seboj, bomo razprostrli in posneli drugje. S časom sem spoznal eno svojih vlog v gorah: namesto sebe raje poslika mene. Kjer je nevarno, lahko padem le jaz in ne on. Čeprav … Vedno isti razgled, pa vendar naredimo vsakokrat nove posnetke. Bomo dol grede še ujeli dekleta? Sestopna hitrost zahteva, da Izi gamaše preseli iz nahrbtnika na svoje goleni.
Živahen klepet ljudi vedno upočasnjuje, tako da se z dekleti srečavamo večkrat. Kdo ve, ali bomo zaradi njih spremenili svoje načrte. Nas upočasnjuje iskanje motivov. Kje bomo naredili razstavo kamnov? Najprimernejši kraj je najpomembnejša točka ob poti. Šele potem gremo lahko na Krvavec, če je Izija volja. »Na vrh Njivic sem mislil iti že prej, po pastirski poti. Bilo bi lažje. Seveda bomo tisto skalo okrasili in vse skupaj dokumentirali. Od tam se bomo zagrizli v hrib kar naravnost navzgor.«
Na razgledišču se dovolj zamudimo, da pričakamo dekleta in jih prikličemo. Rade volje jim razkažemo tisto, kar se na tem mestu le čuti – energijo. »Mislim, da se ne bomo več srečali. Moje ime je Iztok,« se poslovi od njih. Ena se od srca zasmeji: »Jaz sem Špela, onidve pa sta … saj si ne boste zapomnili imen.«
Snega je pobralo veliko, borovje je ponekod komaj prekrito. Tu se sneg zlahka predira. Bomo našli prehode skozi te naravne nasade borovja ali se bomo morali vrniti na markirano pot? Čas teče, pohod se zavleče. Potem pa – le kako je uspelo naravi, da nas je na vrh Krvavca pripeljala točno v času, ko sonce zahaja za oblake? Baterijska svetilka je še vedno na obisku v Žireh, a pri večernem sestopu s Krvavca ne gre za kakšno junaško dejanje.
Tigrič Piko & Iztok Snoj