Šport 4/2008 - Stojan Burnik, Uvodnik: Nedvomno so to tako variante uveljavljenih – klasičnih športov kot tudi nove ali nastajajoče športne dejavnosti / Športi s povečano stopnjo tveganja

Človek se je poleg borbe za obstoj od nekdaj ukvarjal tudi z dejavnostmi, ki niso bile nujne za njegovo preživetje. Vsaj ne v neposrednem smislu. Med te dejavnosti sodi tudi šport, ki se je pri vseh tri tisočih do sedaj znanih civilizacijah v človeški zgodovini, v tej ali oni obliki, vedno pojavljal med osemdesetimi različnimi dejavnostmi. Razvijal se je, vzpenjal in padal z razvojem in propadanjem civilizacij. Spreminjal in nastajal je, kot so se spreminjali in nastajali narodi, njihova kultura, družbena ureditev, religija. Vse do današnjega dne in še naprej. Ohranili so se mnogi športi iz antičnih časov, nekateri so se delno spremenili, še več pa je nastalo novih. Športe smo vedno delili in jih primerjali med seboj. Ena od pomembnih delitev je na olimpijske in neolimpijske športe. Biti olimpijski, pomeni vrsto prednosti, vezanih na popularnost, prepoznavnost, gledanost, množičnost in posledično večjo državno in sponzorsko finančno podporo. Poznamo še vrsto drugih delitev, kot npr.: zimski, moto, vodni, tehnični, vzdržljivostni, borilni, estetski športi. Delimo jih glede na njihove značilnosti in specifičnosti, vezane na rekvizite, letni čas, okolje v katerem se odvijajo, itd. V zadnjem času se pojavljajo nekateri športi ali skupine športov, ki jih mnogi imenujejo ekstremni, adrenalinski, tvegani in celo nevarni, izhajajoč iz posledic, ki lahko nastanejo pri ukvarjanju z njimi. Norveški psiholog Beverik jih je definiral kot tiste športe, kjer je huda telesna poškodba ali celo smrt sestavni del dejavnosti. O tem smo pisali že v preteklosti, a se ponovno vračamo na to tematiko. Iz več vzrokov. Ti športi so postali del športnega in tudi življenja na sploh. Niso le muha enodnevnica, z njimi se ukvarja veliko ljudi in posledično je tudi veliko nesreč in poškodb. Zato želimo ponovno pojasniti nekatere razloge in strokovne utemeljitve za ukvarjanje z njimi in njihovo popularnost; poiskati želimo ustrezne načine in pristope k osveščanju in usposabljanju ljudi, v smislu preprečevanja ali zmanjševanja nesreč in ne nazadnje jim skušamo najti ustrezno poimenovanje.

Potreba po družbeni uveljavitvi, samopotrditvi, socialni spre-jetosti in družbenem statusu je lastna vsem ljudem. Način kako in v kakšni meri izpolnjujemo to potrebo, je med drugim odvisen tudi od osebnostnih lastnosti posameznika. Eno od sredstev za doseganje splošnih in posebnih družbenih ciljev je lahko tudi šport. Šport predstavlja osebno vrednoto, lahko je tudi sredstvo samouresničitve in statusni simbol. Šport ima v družbi tudi več vrednostnih orientacij, od razvojnega, rekreativnega do vrhunskega športa. Tudi sicer se športniki med seboj razlikujejo glede na psihofizične lastnosti in sposobnosti. Psihologija športa se med drugim ukvarja tudi s proučevanjem osebnostnih lastnosti športnikov in njihovega vliva na športni rezultat. Te raziskave so prinesle zanimive rezultate in dale nekatere odgovore, zakaj se posamezni ljudje ukvarjajo z določenimi športi in zakaj nekateri dosegajo boljše rezultate. Športni strokovnjaki in psihologi so definirali tiste osebnostne lastnosti, ki so lastne vrhunskim športnikom in po katerih se ločijo od rekreativnih športnikov ali nešportnikov, pa tudi med seboj. Ena od teh je potreba po dražljajih, v kateri se pojavljajo največje in konstantne razlike. Ohranjanje optimalne ravni vzburjenja je ena od najbolj temeljnih potreb vsakega človeka. S potrebo po dražljajih se je ukvarjalo veliko znanstvenikov. Eden od vodilnih – Zuckerman, jo je definiral kot »potezo, ki označuje iskanje različnih, novih, kompleksnih in intenzivnih občutij in izkušenj ter pripravljenost zaradi teh izkušenj fizično, socialno, pravno in finančno tvegati«. Ugotovljeno je bilo, da osebe, ki imajo visoko potrebo po dražljajih, podcenjujejo tveganje, oziroma so ga pripravljene sprejeti za doživetje določene izkušnje. Osebe z nizko potrebo po dražljajih se tveganjem izogibajo in niso pripravljeni tvegati zaradi prijetnih doživetij. Razlike so v veliki meri dedno pogojene in imajo psihofiziološko in biološko osnovo. V prvo sodi nivo kortikalnega vzburjenja, ki vpliva na potrebo po dražljajih. Med biološkimi dejavniki, ki vplivajo na potrebo po stimulaciji, je pomembna monoamin oksidaza, encim, ki regulira razgradnjo monoaminskih nevrotransmiterjev, ki imajo oja-čevalni ali zaviralni vpliv na mnoge vedenjske funkcije, med drugim tudi na intenzivnost aktivnosti. Nivo monoamin oksi-daze je pri posameznih ljudeh stabilen, le s starostjo rahlo upada, zato imajo starejši ljudje manjšo potrebo po dražljajih. Med različnimi osebami, pa ta nivo niha, zato eni druge težko ali sploh ne razumejo. Zato se nekateri ukvarjajo s športnimi dejavnostmi, ki so za druge, zaradi tveganja, ki se mu pri tem izpostavljajo, nesprejemljive. Ti si v želji ali potrebi po uveljavitvi, kot statusni simbol ali zaradi samopotrditve praviloma poiščejo druge, tudi atraktivne in moderne športe, pri katerih ni tveganja. Eden takih »pomembnih« športov je v zadnjem času golf.

Problem nastane, ko se ljudje, ki sicer niso pripravljeni tvegati, vseeno ukvarjajo z enim od športov, pri katerih, zaradi napake ali neznanja, lahko pride do hude poškodbe. Ker imajo drugačno dedno in biološko zasnovo, manjše potrebe po dražljajih, se v situacijah, ki močno stimulirajo celoten organizem, tako fizično kot psihično, ne znajdejo, hitreje pride do strahu, panike in nesreče. Ena od dobrih rešitev je v tem, da poiščejo usposobljenega in kvalitetnega vodnika, ki jih popelje na plezanje, jadranje v tandemu, na vožnjo z motorjem, raf-tom ali kajakom. Druga, manj enostavna, a dolgotrajnejša in morda boljša je, da se usposobijo v določenem športu. Mlajši kot so, hitreje se bodo usposobili, več možnosti bodo imeli za ponavljanje in vadbo in posledično bo tveganje manjše. Rekreativce in športnike je potrebno vzgajati, izobraževati in usposabljati na vseh področjih: tehničnem, psihološkem, filozofskem, pedagoškem, sociološkem in humanističnem. Pri tem imajo največjo vlogo izobraževalne institucije in športne zveze. Obseg in kvaliteto pa nam določa država s financiranjem naših programov.

Tudi s strokovnim ter objektivnim poročanjem in pisanjem o teh športnih dejavnostih lahko prispevamo k večji varnosti, boljši razsodnosti in pametnejšemu vedenju. Potrebno je vedeti kje so naše meje, kaj zmoremo početi varno, sebi v zabavo in veselje, kaj pa že sega čez meje našega tehničnega znanja, gibalnih, fizičnih in psihičnih sposobnosti. Klub temu bodo vedno obstajali tudi ljudje, ki se bodo prištevali ali bodo hoteli biti prišteti k tistim, ki tvegajo in so zato junaki, posebneži, ekstremisti, čeprav brez ustreznega znanja in izkušenj. Tipičen primer so pri nas v zadnjih letih motoristi, katerih število je neverjetno naraslo. Mnogi med njimi nimajo dovolj znanja in izkušenj, kar se kaže v velikem številu poškodb in smrtnih žrtev.

Za konec še nekaj razmišljanja kako ustrezno imenovati te športne dejavnosti, ki včasih niti nimajo vseh karakteristik športa. Kako jih spraviti na skupni imenovalec, saj izrazi adrenalinski, ekstremni, rizični, nevarni ne popisujejo dovolj dobro teh športnih dejavnosti. Kar je za nekoga adrenalinsko, eks-tremno, rizično, nevarno, je za drugega varno in normalno, daleč od adrenalinskega. Je preprosto šport. A razlika vendar obstaja. Pri nekaterih športih je posledica napačne odločitve ali tehnične napake ali napake v taktiki lahko smrt, drugje le prejet zadetek, ali opomin sodnika, morda izključitev.

Smiselno bi bilo, da o imenu odločajo tisti, ki se s temi dejavnostmi ukvarjajo, saj jih najbolje poznajo, jih razvijajo, prenašajo na druge, postavljajo pravila in skrbijo za njihov razvoj in uveljavitev. Problem je v mnogoterih različnostih teh dejavnosti, ki sicer imajo skupni imenovalec, ki mu lahko rečemo tveganje. Vendar tvegamo tudi vsak dan, ko se vozimo z avtom ali kolesom v službo, zaradi gneče, divjanja ostalih voznikov in slabih cest je tudi vožnja v službo večkrat adrenalinska. Vendar bi jo težko imenovali šport. Pri uporabi izrazov tvegan, rizičen in nevaren moramo biti še posebej previdni. Zavarovalnice, pa tudi država, dajejo včasih težko razumljive predloge, kot na primer poizkus uvrstitve planinstva med ri-zične športe, kar bi pomenilo zvišanje zavarovalnin in spremenjene pogoje bolniškega staleža zaradi poškodb med to dejavnostjo. Uvrščanje planinstva, ki ima pri nas tradicijo, je najmnožičnejša športno rekreativna dejavnost in je del slovenske kulture, med tovrstne dejavnosti, nima nikakršne logične utemeljitve. Pomenilo bi ogromen korak nazaj in nepopravljivo škodo v športni kulturi Slovencev. Posledice športne nedejavnosti pa so povsem jasne in v vsaki civilizirani družbi nezaželene.

Nekateri športi, ki sodijo v to skupino, so našli rešitev za sebe, ne pa za celotno skupino. Vsem je jasno, kaj je alpinistično smučanje, k čemur je v veliki meri pripomogel Davo Karničar s spustom z Everesta. Poznamo tudi turno smučanje in tekmovalno turno smučanje, kjer prihaja do ekstremnih naporov, nizkih temperatur in do proženja plazov. A ime samo pove dovolj. Istočasno nam je lahko alpinistično smučanje lep primer ustreznega poimenovanja. V začetku so ga hoteli imenovati ekstremno smučanje. Včasih prihaja do nepotrebnih zapletov pri imenih zaradi želje, da bi nek šport in športniki že v imenu dobili pomen izjemnosti. Dober primer je tudi športno plezanje, ki se je imenovalo v začetku prosto plezanje. Tudi atleti imajo za izjemno dolge teke izraz »ultra maratonec«, ne pa ekstremni tekač. Za kombinacijo treh »klasičnih« športov imamo ime triatlon, čeprav ji vsi priznavamo ekstremno napornost. Je pa kar nekaj športov, ki jim še nismo našli ustreznega slovenskega imena, čeprav nekateri izhajajo iz uveljavljenih športov. Na primer kajakaši, ki se spuščajo po divjih rekah in kanjonih, kolesarji, ki se spuščajo po strmih gorskih pobočjih in kolovozih, padalci, ki skačejo iz visokih objektov. Težko bi jim rekli kajakaši, gorski kolesarji, padalci. Nedvomno so to variante uveljavljenih – klasičnih športov, kot tudi novih ali nastajajočih športnih dejavnosti. Zato bi veljalo razmisliti o izrazu »variantni« športi. Športni strokovnjaki in jezikoslovci morajo/mo najti ustrezen izraz, saj je teh športov veliko in mnogi so se trdno zasidrali v športni kulturi različnih narodov. Tudi Slovencev. Mnenja pa so deljena, kar je vidno tudi iz prispevkov v prilogi te številke, ki so jih pisali ljudje, ki so tako ali drugače vpeti v te športe. Čas je, da izmenjamo in uskladimo različne poglede, upoštevamo specifičnosti posameznih športnih dejavnosti, poenotimo mnenja in poiščemo ustrezno rešitev.