Celotne površina Slovenije je za več kot polovico poraščena z gozdovi. Marsikateri izmed teh gozdov je razglašen za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom.
Slednje pa pomeni, da so zasebni lastniki, ki jih je kar 71 odstotkov, omejeni pri izvajanju svoje lastninske pravice.
V nadaljevanju je predstavljen postopek razglasitve gozda za varovalni gozd oziroma gozd s posebnim namenom, pravice in dolžnosti lastnikov takih gozdov in najbolj pereče probleme, ki se pri tem pojavljajo.
Pojem varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom
Za varovalne gozdove se, v skladu z Zakonom o gozdovih, razglasijo gozdovi, ki v zaostrenih ekoloških razmerah varujejo sebe, svoje zemljišče in nižje ležeča zemljišča, in gozdovi, v katerih je izjemno poudarjena katera koli druga ekološka funkcija.
Za gozdove, v katerih je izjemno poudarjena raziskovalna funkcija, funkcija varovanja naravnih vrednot ali funkcija varovanja kulturne dediščine, zakon določa, da se razglasijo za gozdove s posebnim namenom. Nadalje se lahko za gozdove s posebnim namenom razglasijo tudi gozdovi, v katerih je izjemno poudarjena zaščitna, rekreacijska, turistična, poučna, higiensko-zdravstvena, obrambna ali estetska funkcija. Zakon prav tako med gozdove za poseben namen šteje tudi gozdna zemljišča, na katerih so skladišča ali vadbeni objekti, namenjeni obrambnim potrebam in gozdovi na območjih, ki so zavarovana po predpisih s področja ohranjanja narave.
Postopek razglasitve
Varovalni gozd in gozd s posebnim namenom z izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo, funkcijo varovanja naravnih vrednot ali funkcijo varovanja kulturne dediščine razglasi Vlada RS s svojim predpisom. Gozdovi, v katerih je izjemno poudarjena zaščitna, rekreacijska, turistična, poučna, higiensko-zdravstvena, obrambna ali estetska funkcija se lahko razglasijo za gozdove s posebnim namenom s predpisom lokalne skupnosti ali s predpisom Vlade RS. S katerim predpisom se jim bo podelil status gozda s posebnim namenom je odvisno v čigavem interesu je izjemna poudarjenost določenih funkcij gozda – v lokalnem ali v državnem interesu.
Možnost odškodnine
V zgornjih primerih zakon določa predpis, s katerim se nek gozd razglasi za varovalni gozd oziroma za gozd s posebnim namenom. Pri tem pa se odpira vprašanje, kako je z gozdovi, ki so takšen ali podoben status (na primer naravna znamenitost ali redkost) pridobili še pred uveljavitvijo tega zakona. Zakon namreč določa, da so gozdovi s posebnim namenom tudi gozdovi na območjih, ki so zavarovana po predpisih s področja ohranjanja narave. Ti predpisi pa so Zakon o ohranjanju narave in vsi, ki jih je ta zakon razveljavil in nadomestil.
Težave v praksi
Na koncu je potrebno še dodati, da se v praksi pojavlja mnogo različnih težav v zvezi z ustanovitvijo služnosti v javno korist in določitvijo odškodnine. Ena izmed njih je tudi, da se služnost na nekem zemljišču izvaja že dalj časa, upravičenec za njeno izvajanje pa nikoli ni pridobil soglasja lastnika zemljišča (nikoli mu ni ponudil sklenitve pogodbe) in tudi zahteve za ustanovitev služnosti ni vložil. Posledično to pomeni, da lastnik zemljišča tudi ni prejel nikakršne odškodnine. V vseh takih in podobnih primerih bi zato bilo prav, da se stvari pravno-formalno uredijo. Služnost v javno korist namreč pomeni omejitev izvrševanja lastninske pravice za lastnika zemljišča, na katerem je vzpostavljena, zato je prav, da dobi primerno odškodnino.
Vir: podatki objavljeni na spletnih straneh Zavoda za gozdove Slovenije.