Gorski reševalec (št. 4) - Manca Volk Bahun: Začetek meseca oktobra je sneg že pobelil vrhove naših gora in »zimoljubi« s(m)o se že veselili, da je to dober obet za dolgo in s snegom bogato zimo.
»Dobre obete« so visoke temperature kmalu odplaknile in ostala so nam le še ugibanja, želje in nestrpna pričakovanja nove zimske sezone.
Z zimo in s snegom pa se v gore, hribe in na vse bolj strme hribčke vračajo tudi snežni plazovi. Mogoče je v teh toplih dneh kar malo čudno govoriti o snegu, kaj šele o plazovih, vendar si je, preden se začne zares, dobro osvežiti spomin, da nas sneg, predvsem pa plazovi ne bodo presenetili preveč.
Naraven pojav ali naravna nesreča?
Snežni plazovi so v visokogorju (pa tudi kje nižje) povsem običajen naraven pojav. Ti procesi delujejo že od nekdaj in so sestavni del alpskih (in predalpskih) pokrajin, ne glede na človeka. Kot taki predstavljajo nevarnost, zaradi katere lahko pride do škode ali nesreče. Obstoj pojavov (oz. nevarnosti) v pokrajini, ki napovedujejo, da se človeku (ne pa naravi – zanjo je to sestavni del prilagajanja naravnim spremembam oziroma del procesa vzpostavljanja dinamičnega ravnovesja) lahko zgodi nekaj neprijetnega, imenujemo ogroženost.
Plazovi običajno ne povzročajo večje škode, saj so njihove poti že ustaljene, plaznice pa prilagojene. Ko je snega več pa se plazovina razlije nekoliko širše/dlje, kar predvsem v gozdovih lahko povzroči večjo škodo. Kot smo omenili, gre za povsem običajne naravne pojave, ki se v različnih razsežnostih pojavljajo vsako leto. Če se zgodi, da je pri tem poškodovan človek ali njegova infrastruktura, pa namesto o naravnem pojavu začnemo govoriti o (naravni) nesreči.
S svojimi dejavnostmi in spremembami prostora je človek posegel tudi v okolje, ki je bilo nekoč pozimi namenjeno predvsem plazovom, zato se je pokazala potreba po različnih ukrepih varstva pred njimi. Ti ukrepi snežne plazove bodisi preprečujejo, jih preusmerjajo ali pa nam pomagajo, da se jim izognemo ali jih napovedujemo.
Snežni plazovi nekoč
Kot smo že prej večkrat omenili, snežni plazovi niso od včeraj. V literaturi lahko vidimo, da so o snežnih plazovih poročali že antični zgodovinarji, prav gotovo pa so se dogajali že prej. Omenjeni so tudi v opisu Hanibalovega pohoda čez Alpe ( 218–201 pr. n. š.), kjer je Hanibalova vojska pozimi prečila zasnežene alpske prelaze in napadla rimsko cesarstvo s strani, od koder jih niso pričakovali. Vojaki so bili slabo opremljeni za zimske razmere, zato jih je veliko umrlo zaradi mraza in prežečih snežnih plazov. Tudi grški geograf Strabo omenja lavine na Kavkazu in popotnikom svetuje, naj pri prečenju snežnih pobočij uporabljajo dolge palice, po katerih jih bodo reševalci lažje našli. Več omemb plazov poznamo tudi iz srednjega veka. Leta 1438 je andaluzijski vitez Pero Tafur poročal, da vojaki s streljanjem prožijo plazove in tako zmanjšujejo nevarnost na gorskih stezah (Planinski vestnik 1952). Med žrtvami plazov so bili predvsem popotniki, trgovci, domačini, lovci in vojaki.
V zadnjih nekaj sto letih je poročil o nesrečah in ukrepih varstva pred njimi vse več. Zelo veliko žrtev snežnih plazov je prispevala tudi prva svetovna vojna, kjer je bilo proženje snežnih plazov tudi ena od taktik onesposobitve nasprotnika oziroma kot orožje za množično uničevanje.
Šele v prejšnjem stoletju se je z razvojem tehnike in znanj plazove začelo resneje opazovati, nadzorovati in preprečevati. Zelo veliko vlogo je pri raziskovanju snežnih plazov prispeval Švicarski zvezni inštitut za raziskovanje snega in plazov. Državna komisija za sneg in plazove je začela delovati že leta 1931, inštitut pa je bil uradno ustanovljen dobrih 10 let kasneje (1942). Švicarji še danes ostajajo vodilna sila pri raziskovanju snega in snežnih plazov. V zimski sezoni pa večkrat dnevno skrbijo za izdajanje aktualnih lavinskih biltenov v več jezikih.
V Sloveniji takšnih raziskovalnih institucij nimamo, prav tako tudi nimamo krovne službe, ki bi skrbela za opazovanje in preprečevanje snežnih plazov, kar pa še ne pomeni, da na tem področju ni bilo nič narejenega in da se z raziskovanjem snežnih plazov nihče ne ukvarja. Za izdajanje lavinskega biltena skrbi Agencija Republike Slovenije za okolje, raziskovanje snega in plazov pa je razpršeno med različne institucije.
Snežni plazovi v Sloveniji danes
Človek je naravo vedno opazoval in se ji poskušal prilagajati, nevarnosti pa izogniti. Tako so se v Sloveniji večje spremembe pri opazovanju začele zaradi številnih rušilnih plazov v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat se je pokazala potreba, da se nevarna območja tudi sistematično popiše in se tako v prihodnosti prostorske načrte prilagodi prežečim nevarnostim. Tako je na Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije in kasneje v Podjetju za urejanje hudournikov začel nastajati kataster snežnih plazov, ki obsega temeljne podatke o lokacijah in obsegu snežnih plazov, ki ogrožajo območja trajnejšega človekovega gibanja. Kataster je bil kasneje še večkrat dopolnjen, podatki pa računalniško obdelani.
V lavinskem katastru za Slovenijo je zabeleženih 1257 plazov, od tega jih je kar 556 na območju Julijskih Alp, v ostalih regijah slovenskih Alp pa je zabeleženo le 87 plazov (od tega 66 v Karavankah in 21 v Kamniško- Savinjskih Alpah). Glede na celotno površino Slovenije snežni plazovi obsegajo le 0,7 % ozemlja (Pavšek 2002). Namen lavinskega katastra je bila podrobnejša prostorska predstavitev dejanske ogroženosti slovenskega ozemlja zaradi snežnih plazov. Poudarek je bil na že znanih plazovih, ki neposredno ali posredno ogrožajo človeka, njegove dobrine in druge pokrajinske sestavine, omogoča pa nam tudi opredelitev potencialno ogroženih območij (Pavšek 2002).
Kljub izdelanemu katastru je Slovenija s snežnimi plazovi ogrožena veliko bolj, kot je to zabeleženo v katastru. Zaradi vse večjega števila ljudi, širjenja naselij in gradnje komunikacijskih objektov, predvsem pa zaradi povečanega obiska gora pozimi, je potrebno v prihodnosti razširiti lavinski kataster tudi na območja, ki še niso bila vključena v dosedanjo obdelavo, vendar spadajo v območja velike lavinske ogroženosti. Danes je raziskovanje snežnih plazov naredilo še nekaj korakov naprej (tudi pri nas). Z uporabo različnih prostorskih podatkov lahko izdelujemo modele, ki nam povedo, katera območja so potencialno nevarna. Na ta način lahko odkrijemo tudi območja, kjer so plazovi mogoči, vendar se v času našega spomina tam še niso pojavili. Tako izdelani modeli so osnova za izdelavo zemljevidov nevarnosti, ki postajajo tudi del občinskih prostorskih načrtov. S prej omenjenim lavinskim katastrom lahko modelirano nevarnost primerjamo z dejansko in tako zemljevidom nevarnosti dodamo še večjo dodano vrednost.
Takšni modeli in zemljevidi so pomembni tudi pri umeščanju trajnejših oblik zaščite pred snežnimi plazovi v prostor. Tu imamo v mislih predvsem zaščito posameznih odsekov cest, železniških prog, smučišč, pa tudi celotnih naselij. Slednjih pri nas ne najdemo, zaščitenih odsekov cest in delov smučišč pa je kar nekaj. Če samo omenimo nekaj najbolj znanih. Na cesti Tržič–Ljubelj lahko najdemo edini lavinski predor pri nas. Z lavinsko galerijo je zaščitena železniška proga Jesenice–Bohinjska Bistrica v Soteski. Lavinske mreže so nameščene nad avtocestnim odsekom Lipce–Hrušica. S sistemom daljinskega proženja snežnih plazov (GAZex) je opremljeno smučišče Kanin. Namerno pa so snežne plazove včasih prožili tudi na Zelenici. Z namernim razstreljevanjem snežnih plazov pa so v zadnjem času zaščitili tudi odseke na smučišču Vogel. Kjer podobni ukrepi varstva zaradi različnih vzrokov niso mogoči, je skrajen ukrep tudi zaprtje. Tako je tudi zaradi nevarnosti snežnih plazov pozimi zaprt prelaz Vršič in še nekateri drugi cestni odseki. Prav tako pa so, ko je nevarnost prevelika, zaprti tudi problematični odseki smučišč. Dober primer je Žagarjev graben na Voglu.
Pomagaj si sam in …
Kljub vsemu napredku znanosti in tehnike je žrtev zaradi snežnih plazov veliko, sploh zaradi vse večjega obiska gora pozimi. V Sloveniji snežni plazovi veljajo za naravno nesrečo z največjim številom žrtev. V povprečju tako vsako leto zaradi posledic snežnih plazov umreta 1 do 2 osebi. Število zajetih v plazu, ki so bili poškodovani ali pa so se rešili nepoškodovani, pa žal ostaja skrivnost.
V zgornjih poglavjih smo omenjali številne oblike varstva pred snežnimi plazovi, ki današnjim žrtvam žal ne bi mogli prav dosti pomagati, saj se večina nesreč zgodi prav na območjih, kjer takšnih oblik varstva ni. Ravno zato opozarjamo, da za svojo varnost največ še vedno lahko naredimo sami.
Metod, ki nam pomagajo pri odločanju, je veliko. Ena bolj znanih je Munterjeva 3x3 metoda, ki v bistvu deluje kot nekakšen kontrolni seznam dejavnikov, ki jih moramo upoštevati in oceniti pred in med samo turo. Cilj vseh metod pa je, da se na turo dobro pripravimo in da med potjo znamo opazovati svojo okolico, prepoznati znake nevarnosti in na podlagi preizkusov in znakov v okolici oceniti, ali je pot varna ali ne.
Preventivna izobraževanja in redno osveževanje pridobljenih znanj so izrednega pomena, saj nam v ključnih trenutkih lahko rešijo življenje, izredno pa so pomembna tudi pri sprejemanju odločitev. Na področju plazoslovja znanja in izkušenj ni nikoli dovolj, zato je bolje, da ga oziroma jih pridobimo zlepa kot zgrda.
Na koncu ne moremo niti mimo številnih tehnikalij, s katerimi nas zasipajo trgovci z vseh strani. Tehnologija je v zadnjem času res naredila ogromen preskok, vendar nam vse skupaj ne pomaga kaj dosti, če te opreme ne znamo uporabljati ali pa če se na pot odpravimo sami. Žolna, sonda in lopata še vedno ostajajo del obvezne opreme, brez katere se pozimi raje ne podajajmo na turo. Veliko pa se zadnje čase govori tudi o nahrbtnikih z zračno blazino, ki so v nekaterih vzbudili veliko samozavest, zaradi katere tvegajo veliko več, kot bi sicer. Naj vas spomnim, da so to le pripomočki, ki nam v primeru, da nas zajame plaz, izjemno povečajo možnost preživetja, niso pa vsemogočni in ne zagotavljajo 100 % varnosti.
Za konec
Človek že tisočletja sobiva z naravo, vključno s snežnimi plazovi in se ji(m) na različne načine poskuša izogniti ali jih preprečiti. Verjetno nikoli ne bomo povsem varni pred njimi, lahko pa se trudimo, da se nevarnostim ne izpostavljamo po nepotrebnem. Zato po pameti in ne z glavo skozi zid. Kakšen dan pršiča nas bo že počakal. Pred turo preverite razmere na območju, kamor se podajate, vremensko napoved in lavinska poročila. Na poti pa opazujte, kaj se dogaja okrog vas. Predvsem pa nabirajte znanje, ga redno osvežujte, vložite nekaj v kvalitetno opremo in se jo naučite uporabljati! Pa srečno pot in veliko užitkov v doživljanju zimskih radosti.
Manca Volk Bahun, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Viri:
- Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC.
- Planinski vestnik (1952): Razgledi po svetu: O plazovih. Planinski vestnik, 1952, 7–8. Ljubljana, 351–352.
- Volk, M. (2010 a): Snežni plazovi v Karavankah. Diplomsko delo. Koper, Fakulteta za humanistične študije.
- Volk, M. (2010 b): Snežni plazovi v osrednjih Karavankah. Ujma, 2010, 24. Ljubljana, 116–120.