Delo, 15.10.04 – Tatjana Lotrič: Ob akcijah pogrešanih in poškodovanih oseb v gorah se vedno znova pokaže, kako dragoceno in požrtvovalno je delo reševalcev in zdravnikov
kronika
Eva Pogačar, zdravnica v GRS
Včasih gre kdo na sprehod na Stol
Lesce – Ob akcijah pogrešanih in poškodovanih oseb v gorah se vedno znova pokaže, kako dragoceno in požrtvovalno je delo reševalcev in zdravnikov, ki v okviru Gorske reševalne službe prostovoljno pomagajo. Med zdravnicami, usposobljenimi za reševanje s helikopterjem, je tudi Eva Pogačar, anesteziologinja, sicer zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice, na oddelku za anestezijo in reanimacijo, v GRS pa kot članica postaje GRS Radovljica sodeluje že 15 let.
Kako vam uspe usklajevati redno delo v bolnišnici in delo, povezano z GRS?
Težko je, saj oboje terja veliko časa. Za operativno delo na terenu, zlasti če rešujemo s helikopterjem, niti ne porabimo veliko ur, je pa to delo zelo stresno, ker nikoli ne veš, na kakšen teren greš in kako hudo bo. Letos sem šla približno 20-krat na teren in vsakič je prisotna negotovost. Zelo stresno je reševanje mrtvih in hudo poškodovanih, še zlasti mladih. To so v zadnjem času čedalje pogosteje športniki, ki se ukvarjajo z novejšimi športi v gorah (padalstvo, soteskanje, gorsko kolesarjenje …). Hkrati imam tudi precej stresno službo. Za zdaj še uspešno usklajujem oboje, vendar je včasih res težko. Sicer se navadiš s tem živeti, a se to nabira in človeka utrudi. Veliko več prostega časa namenim še izobraževanju, pripravam, organizaciji in sestankom. Seštevek je potem res precejšen in včasih obremenjujoč. Najbolj pa je seveda prikrajšana družina.
Zdravnice oziroma sploh ženske ste v GRS v manjšini. Kje so temeljni razlogi?
Drži, da smo ženske v manjšini, vendar opažamo, da se zadnja leta naše število nekoliko povečuje. V ekipi za helikoptersko reševanje sva trenutno res samo dve od dvanajstih zdravnikov. S prihodnjim letom se nam bo pridružila še ena.
Katere so glavne prednosti reševanja ponesrečencev v gorah s helikopterjem?
Helikoptersko reševanje je za ponesrečenca najboljše, ker smo pri njem v najkrajšem času in ga tudi najhitreje predamo v dokončno medicinsko oskrbo. Zlasti zdravniku tak način reševanja omogoči boljšo oskrbo, saj je v plovilu vsa potrebna oprema za nujno medicinsko pomoč, ki je pri klasičnem reševanju ni mogoče vzeti s seboj, poleg tega niti ne vemo, kaj bomo potrebovali. Glavna prednost takega reševanja je čas. Klasično reševanje je namreč počasnejše, ponesrečenca je treba najti, s seboj prinesti zelo veliko opreme. Seveda se včasih zgodi, da helikopterja ni na voljo zaradi vremena ali drugih nalog in takrat ne preostane nič drugega kot klasično reševanje. Velja načelo, da se čim več opravi s helikopterjem. Če pa je zaradi oddaljenosti postaje dostop s helikopterjem daljši, je smiselno opraviti klasično reševanje, če zanj porabimo manj časa.
Verjetno se je že zgodilo, da nihče izmed zdravnikov ni mogel v akcijo. Kako se takrat pomaga ponesrečencu?
Lahko se sicer kdaj zgodi, da ni na voljo nobenega zdravnika, ki bi šel zraven, vendar so tudi drugi kolegi v GRS toliko usposobljeni, da lahko dajo najboljšo pomoč. Zdravnikova navzočnost je namreč obvezna le pri helikopterskem reševanju, pri klasičnem ne. Prav zato smo poleti ob koncih tedna uvedli dežurno službo na Brniku, ki uspešno odpravlja težave. V poletnih mesecih je namreč največ nesreč v gorah, mi pa imamo dopuste, v službi pa tudi težko najdemo nadomestilo. Zato je ta dežurna služba odlična rešitev, saj je njen odzivni čas zelo kratek, ker smo vsi tam in takoj lahko gremo.
Biti vseskozi v pripravljenosti zahteva tudi določeno mero iznajdljivosti, saj vas lahko pokličejo, ko ste na primer na poti na gledališko predstavo. Kako ravnate takrat?
Zelo različno. Seveda je najbolje, da si kje na poti v hribe, ko imaš s seboj že vso opremo. Če pa me obvestijo o nesreči, ko sem kje v mestu ali na poti, pohitim domov ali na drugo primerno mesto. Vseskozi imam opremo v avtu, tako da se lahko hitro pripravim. Helikopter me največkrat pobere doma pred hišo ali v bolnišnici. Včasih pa se moramo dogovoriti, kje je najbližji ustrezen prostor za pristanek helikopterja.
Katere so najpogostejše poškodbe v gorah?
Največ je poškodb spodnjih okončin, glave, nato zgornjih okončin, sledita prsni koš in hrbtenica. Slednja je značilna pri padalcih in adrenalinskih športnikih, ki jih tudi rešujemo v sklopu reševanja v gorah zaradi drugih športov. Narašča tudi število intervencij zaradi bolezni srca. Velikokrat je bolezen v človeku prikrita in se že prvič pokaže kot infarkt. Hoja v hribe je zagotovo priporočljiva tako za zdrave ljudi kot tudi za srčne bolnike, hkrati pa napor poveča možnost za nenadno poslabšanje bolezni. Zavedati se je treba dejavnikov tveganja in lastnih psihofizičnih zmožnosti in jih pri svojih aktivnostih upoštevati.
Katere so najpogostejše napake ali slabosti, ki jih delajo gorniki?
Opažamo, da nekateri hodijo v gore tako, kot da gredo na sprehod. Vse mogoče vidimo, od tega, da nimajo s seboj toplega oblačila, da imajo tako slabe čevlje, da še za potep po mestu niso primerni, pa seveda do odlične opreme. Najpogostejša slabost pa je nekritičnost. Mnogi tako izračunajo: do Stola je le dve uri hoda, kar pomeni vrnitev v štirih urah, to pa bom že zdržal. Zaplete se, ko se kaj zgodi. Dovolj je, da si zvinemo gleženj, in Stol je nenadoma neskončno daleč.
Zgodi se, da so podatki o ponesrečencu povsem drugačni od njegovega stanja. Zakaj se to dogaja?
Res je, podatki so različni, včasih celo zavajajoči. Zgodi se, da dobimo podatke o najhujšem, čeprav se ni zgodilo nič posebnega, ali pa je sporočeno, da ni nič posebnega, je pa v resnici zelo hudo. Verjetno razlike nastanejo zaradi prenašanja podatkov. Nekdo namreč nekomu naroči, kaj naj sporoči, in že pri tem pride do drugačne razlage. Spomnim se obvestila, da je neka ženska na Pokljuki nezavestna, ko smo prišli tja in jo iskali, smo izvedeli, da je že sama sestopila v dolino. Drugič je bilo rečeno, da ima nekdo zvinjen gleženj, pa je imel odprt zlom. Pomembno je torej, da je klic na pomoč korekten in natančen. Veliko pomaga tudi možnost povratnega klica, saj je s tem reševanje bistveno olajšano.
V zadnjih poročilih pogosto piše, da so bili ponesrečenci dobro opremljeni. Težko potem rečemo, da za varnost v gorah zadostuje le dobra oprema.
Tudi dobra oprema seveda ni jamstvo, da ne more iti kaj narobe. Vsak človek mora namreč oceniti samega sebe, poznati svojo psihično in fizično kondicijo, se pozanimati o poti in turo prilagoditi svojim zmožnostim. Pomembno je, da se zavedamo, da mora na goro vsakdo priti sam. Lahko mu drugi pomagajo nositi nahrbtnik, ga spodbujajo, vendar hoditi mora sam. Nekritično je hoditi v gore, za katere nismo pripravljeni, saj se tudi z avtom ne bomo peljali v tak klanec, ki ga avto ne zmore. Zato mora vsakdo čim več narediti sam. Vsak bolnik v dolini se mora zavedati, da je bolnik tudi v gorah, in se mora temu primerno tudi vesti ter s seboj vzeti vsa potrebna zdravila. Enako velja za alergike.
Kaj bi gornikom svetovali, da naj imajo v nahrbtniku?
Predvsem bi vsakdo moral imeti nahrbtnik, saj nekateri nimajo prav ničesar. Osnova je nahrbtnik, v njem pa še rokavice, kapa, vetrovka, pijača in energijska ploščica. Če se ima gornik še malo raje, naj vzame še dodatno toplo oblačilo. Seveda je dobrodošla tudi prva pomoč (elastični povoj, obliž, trikotna ruta).
Tatjana Lotrič