Igor Zlodej, samotni gorniški popotnik - Z njim se je pogovarjala Mateja Pate

Igor Zlodej, po poklicu policist, je predsednik PD Bovec, član Društva GRS Bovec,  pripadnik Gorske enote policije, predvsem pa velik ljubitelj gora, v katere zahaja že skoraj 30 let.
V Bovec je, sicer doma s Pohorja, prišel s trebuhom za kruhom leta 1982 in se pravzaprav šele tam začel ukvarjati s planinstvom. Od začetnika do funkcionarja v PD ni prehodil tiste klasične poti, ki bi se začela z organiziranim planinstvom že v osnovni šoli, temveč je bil neke vrste samorastnik. Z gorami se je najprej spoznaval v družbi službenih kolegov, se jim potem v različnih življenjskih obdobjih bolj ali manj intenzivno posvečal in medtem so se mu izjemno priljubile. »Virtualni« gorniški publiki je nedvomno znan kot redni dopisnik spletnih strani, prek katerih lahko spremljamo razmere v gorah. Kljub temu, da v gore pretežno zahaja sam, pa ni nikakršen samotar – po naključju se je večkrat znašel pri znamenitih pohodih Sto žensk na Triglav, sodeluje pri različnih pohodih (pohod veteranov in borcev na Triglav, Vrh na vrhu), občasno se udeleži srečanj na Tromeji, vsako leto pa se v novembru udeleži slovesnosti pri Krnskem jezeru. Glede na to, da je bil na vrhu očaka že skoraj 350 krat, ni nobeno presenečenje, da je tudi član združenja Prijatelji Triglava.

Kako ste od samorastnika prišli do funkcije predsednika PD Bovec?
»V Bovcu, pa tudi sicer v drugih hribovskih krajih se mi zdi, da hribi ne povezujejo ljudi, vsak nekaj po svoje hodi; v drugih krajih je to bolj enotno, ljudje se bolj združujejo, hodijo na planinske izlete. V Bovcu je društvo sicer delovalo vsa ta leta, bila pa so nihanja in prišlo je obdobje, ko smo imeli predsednika PD, sicer domačina, v Ljubljani in tako delo ni prav teklo. Sam sem član tega društva od leta 1986, ukvarjal sem se z markacijskimi zadevami, bolj aktivno sem začel nekje leta 1998, čeprav nisem imel izpita, ampak ni šlo drugače, saj nismo imeli izšolanih ljudi. Leta 2003 sem potem prevzel predsedovanje društvu, zdaj pa se ga ne morem rešiti (smeh).«* 

S kakšnimi težavami se srečujete pri vašem delu?
»Imeli smo razne projekte, pred tremi leti smo recimo prekrivali streho koče na Kaninu. Nekaj smo sicer dobili pomoči, ampak delo je bilo pravzaprav še najmanjša težava; vsa ta administracija … saj gre, ampak moraš biti siten (smeh). Mogoče pogrešamo malo več s strani PZS: ta bi morala biti bolj operativen organ, tako je pa en kup politike … Najlažje je dobiti znamkice, prodati jih je že malo težje (smeh). Za veliko stvari si sam. Nekateri posamezniki so res aktivni, ampak ti so po navadi aktivni na več koncih in ne zmorejo vsega. Z mladimi je težko, zdaj delajo samo še za denar, niti za pivo ali kakšno malico jim ni. Pred leti smo imeli težave s snežnimi plazovi, kup poti je bilo poškodovanih, zasutih - saj ni nič takega, očistiti jih je treba, ampak nihče ni imel časa in potem te malo mine vse skupaj. Problemi so, taki in drugačni. S kočami je tako, da ljudje niso zagnani, da bi jih sami upravljali, tako da jih dajemo v najem. Na Mangartskem sedlu recimo obstaja še drug problem, lastniki koče nismo mi, ampak Ministrstvo za obrambo, ker gre za bivšo karavlo. Zdaj to počasi urejamo.«

Kako je s članstvom v društvu?
»Članov je nekje med 130 in 140, mladine okrog 50, 10-12 študentov. Tu je problem, ker gredo v Ljubljano ali drugam v šole in se »izgubijo«. V osnovni šoli so še aktivni, potem pa pride vmes vrzel, kakšen se vrne, veliko jih ostane drugje. Nekaj naših članov je tudi od drugod, z Gorenjske, iz Ajdovščine, tudi kakšnega znanega smo imeli vmes, recimo Anteja Mahkoto, pa zdaj Petra Ščetinina … Alpinistični odsek je aktiven, kakih 10-15 jih pleza, pa tudi člani GRZS so.«

Torej ni težav s podmladkom pri GRZS?
»Zdaj imamo celo devet pripravnikov, tako da bo šlo naprej. Vmes smo bili nekaj let v skrbeh, ampak zdaj so se pojavili … No, ni rečeno, da bodo vsi dokončali šolanje, razni interesi pripeljejo človeka, da nekam vstopi, potem pa vidi, da to ni zanj, upamo pa na najboljše.«

Kako se na bovškem koncu pozna popularizacija planinstva, turnega smučanja? Je v zadnjih letih kaj več obiska?
»Kakor opažam vsa leta, tu sem zdaj 27 let, so ljudje tukaj vedno dosti hodili okoli, kraj je znan po raznih aktivnostih. Na Bovškem se je vedno dogajalo, morda zadnja leta malo bolj, ker so ljudje vedno bolj aktivni in maksimalno izkoristijo bivanje tukaj; poskušajo vse, vidiš že po avtomobilih: imajo kolesa, padala, kajake, opremo za v hribe, so zelo vsestranski. In veliko je takih, ki potem zaidejo tudi v težave. Če bi šli gledat statistiko, je mogoče tega zdaj res več, ampak, kot rečeno, se je pri nas vedno dosti dogajalo. Ni nek bum, ampak v skladu s trendi.«

PZS pred glavno sezono po navadi objavi napotke za varno hojo v gore. Počnete to tudi na lokalni ravni, glede na množično obiskanost kraja?
»Ja. Na policiji imamo stike z vsemi, ki imajo prenočišča za turiste, ponekod so nastavljene knjige, da se pohodniki vpisujejo. Včasih damo ven tudi kakšno obvestilo, policija in GRZS imata skupne preventivne akcije, zimsko in dve poletni na lokalni ravni. Sam prejemam veliko raznih vprašanj po e-pošti; na podlagi opisov, ki jih objavljam na spletu, ljudje še dodatno sprašujejo, kar je v redu, da se pozanimajo, pripravijo na določeno turo.«

Bralcem spletnih strani ste znani kot redni poročevalec s terena. Koliko dni na leto preživite v gorah?
»Okoli 150, odvisno od vremena, službenih obveznosti, … Veliko ljudi, ki so me poznali le po opisih s spleta, je mislilo, da sem že upokojen ali brez dela (smeh). Sem blizu gora in če imam čas, ni problema, v pol ure sem kjer koli, v Trenti, Zahodnih Julijcih, … In pač grem, včasih pred službo, včasih po njej, pa se nabere, sicer kolena trpijo, ampak … (smeh) To postane način življenja.«

V gore se pretežno odpravljate sami …
»Ja, z leti in s kilometrino dobiš določeno samozavest, znanje, izkušnje in si to lahko privoščiš. To je eno, drugo so pa okoliščine. Začel sem s kolegi, potem pridejo določene stvari, npr. družina, ko ne moreš dosti v hribe, potem pa ti zopet naenkrat ostane veliko časa in se lahko spet intenzivno s tem ukvarjaš. Dostikrat kdo od kolegov nima časa, imajo družine, in včasih bolj kot se dogovarjaš, slabše je, stvar propade … Sicer precej hodim tudi s prijateljico, saj imava podobne cilje. Če pa ni družbe in sem prost, pač grem. Rad hodim tudi sam v gore. Vem, do kam je meja, če ne gre, se pa obrnem. Zima mi je najbolj všeč, turno smučanje je nekaj najlepšega, kar lahko pozimi počneš v gorah: gaženje deviškega snega in smučanje po pršiču.«

Pa vedno koga obvestite, kam greste?
»Ko se vrnem, vedo vsi (smeh). Dostikrat je problem, ker ko grem od doma, še ne vem, kam bom sploh šel. Saj pošljem kak SMS, zdaj je itak kar dobro pokrito s signalom … Vedno se lahko seveda tudi kaj zgodi, v gorah vedno obstaja nevarnost nesreče. In tudi ne rečem, da je to odgovorno do kolegov, ker te bodo morali iskati. Včasih moraš imeti tudi malo sreče. Pride pač določena faza v gorniškem udejstvovanju, ko ni več zanimivo, da boš vsakemu povedal kam greš, važno je, da greš in tam raziskuješ, iščeš nove poti – v tem je tudi nek čar, pa tudi ni nujno, da vedno prideš na kak vrh (smeh).«

Pa je pokritost s signalom mobilnih operaterjev v gorah zadovoljiva?
»Včasih sem jim sporočal, kako je s signalom na terenu. In se kar pozna, določene doline so lepo pokrili. Mangart je recimo velik problem, tam se mešajo signali naših, italijanskih in avstrijskih operaterjev, kar je zoprno predvsem v primeru nesreč, saj se je že zgodilo, da so nam sosedje odpeljali ponesrečence. To takoj pomeni težave s stroški, zavarovanjem, itd. Tudi oskrbnik ima probleme, ker pri koči ni povsod signala, le na določenih mestih in mora za vsak klic hoditi ven. Ne vem, kako tehnično zahtevno je, da bi s signalom pokrili tudi Mangart, glede na obisk bi se jim najbrž splačalo – boljše bi bilo, da bi obiskovalci klicali prek našega kot pa prek tujega omrežja.«

Objavite opise čisto vseh poti, ki jih prehodite ali kakšne skrite kotičke obdržite zase?
»Mislim, da imajo vsi pravico do vsega, vprašanje pa je, če zmorejo priti do tja. Nič ne skrivam. Včasih sem v dilemi, da morda kakšne stvari vseeno ne bi opisal, samo potem si mislim, zakaj pa ne bi tudi drugi doživeli tega, saj nisem prvi, ki je bil tam, saj je bilo vse prehojeno že takrat, ko mi sploh še nismo vedeli za hribe. Saj imam svoje kotičke, kamor rad zahajam in je mir. Bolj me skrbi, če je kaj bolj zahtevno, nevarno, tam pač opozorim, da je za izkušene. Čeprav nekaterim ni všeč, da se preveč opozarja; recimo zgodaj poleti, ko se odprejo koče, oskrbnikom ni všeč, če opozarjaš, da so snežišča, nevarnost zdrsov, ker potem upade obisk. A z opremo in znanjem se da priti povsod.
Dejstvo pa je, da so določeni konci preobremenjeni, tudi s prometom, recimo Mangartsko sedlo, Vršič. Tu delajo gužvo taki, ki sploh ne gredo v hribe. Poleg tega sem bil vedno proti parkirninam, ki se pobirajo na črno; neka občina ali zadruga se nekaj spomni, za tem pa ni nobenega odloka. Tisti, ki parkira, mora plačati, oni, ki se pelje mimo, pa ravno tako onesnažuje (če se že gremo ekologijo), a gre lahko zastonj mimo. Jaz bi postavil mitnice in vsem zaračunal, še zlasti motoristom, ti so za okolje najbolj moteči, saj ga slišiš daleč naokoli.«

Je pobiranje cestnine na cesti na Mangartsko sedlo kaj zmanjšalo obisk sedla?
»Prav nič. Še nisem slišal, da bi se kdo, ki je imel namen iti gor, obrnil zaradi tega. Je pa en kup hude krvi, ker stvari niso urejene. V tujini je to malo bolje urejeno.«

Zahajate predvsem v gore v okolici Bovca. So vam ti konci najljubši ali preprosto nimate časa za obisk drugih gora?
»Gore nad Bovcem, še posebej nad Trento, so preprosto lepe, še zelo pristne in neokrnjene. Grem pa tudi drugam, v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe sicer bolj malo, dvakrat, trikrat na leto mogoče, včasih kar med potjo domov na Pohorje skočim še kam na tistem koncu. Drugače pa so mi blizu Zahodni Julijci, zdaj hodim dosti tudi v Karnijske Alpe, tudi na turno smučanje, pa v Avstrijo me vsako leto povleče na kak tritisočak. Za sproti je pa tu okrog dovolj. Tudi zaradi markacijskega dela sem dosti v gorah tod okoli, pa še po službeni dolžnosti, ko moramo obravnavati gorske nesreče.«

Ko ste ravno omenili markacijsko delo – ste kakšne poti na vašem koncu opustili?
»Ja, nekaj smo jih, ker so bile težave z lovci, pa tudi sicer ni bilo neke množičnosti na tistih poteh. Težko je opustiti pot, ker vsaj še nekaj časa ostane vrisana na kartah, pa v vodnikih so še vedno opisi … Smo pa kakšno naredili tudi na novo, recimo iz Kluž na Rombon. Ta pot je bila vedno zelo zanimiva za pohodnike in tako smo se z lovci dogovorili, jo markirali in zdaj so vsi zadovoljni: ljudje, ker se ne izgubljajo več, gor je namreč polno prečnih mulatjer, in lovci, ker gredo pohodniki zdaj lepo po poti in imajo pred njimi mir. Kakšnih novih načrtov nimamo, držimo se bolj vzdrževanja ustaljenih poti. Že nekaj let imam sicer zamisel, da bi od spodnje do zgornje trdnjave v Klužah naredili ferato, ki bi jo lahko lepo združili z zgodovinskimi stvarmi. Razumevanje načeloma je, samo treba se bo lotiti zadeve.«

Na vašem koncu je mnogo dobro ohranjenih mulatjer. Kako gledate na prizadevanja Komisije za turno kolesarstvo za odprtje teh poti za turne kolesarje?
»Problem je, ker je veliko teh stvari v parku. Tam pa se ve, kaj je dovoljeno in kaj ne. To je stvar novega zakona o parku. V zakonu o planinskih poteh je jasno, da to ni dovoljeno ne po planinskih poteh, ne po kolovozih, kot je bilo zadnje stališče Komisije pa pota, pa tudi financiranje ni zagotovljeno. Sam mislim, da bi bilo kolesarstvo na mulatjerah še nekako sprejemljivo. Gore so od vseh in vsak ima pravico na svoj način, v določenih mejah in po nekih pravilih, v njih uživati. Pri nas je problem v tem, da ni prave zavesti, ne na cestah, ne v hribih, ne na Soči. Večina sicer je dovolj kulturna in upošteva pravila, nekateri pa tudi ne, potem so pa incidenti.«

Besedilo zapisala Mateja Pate
Fotografije iz osebnega arhiva Igorja Zlodeja