Kamniški občan (2003) - Janez Volkar: Alpinisti smo imeli včasih več smučarskih tekem: Kramarjev smuk pod Storžičem, Štuparjev memorial na Kamniškem sedlu in VTK memorial v Tamarju.
Organizatorji iz Tržiča, Kamnika in Ljubljane so z leti opustili veleslalomske tekme, ki so privabile tudi več kot sto tekmovalcev. Pomanjkanje snega, nezanimivo tekmovanje zaradi večinoma že vnaprej znanih zmagovalcev, pa tudi izguba volje do dela so vzroki za opuščanje tekem. Poleg nove tekme pod Raduho se je obdržala še tekma v Tamarju, ki pa se zdaj imenuje Dirka okoli kola in poteka iz Tamarja do Kotovega sedla, kjer je zapičen lesen kol. Naloga tekmovalca je priti čim hitreje okoli njega nazaj v kočo.
Kamničanom najbližji in najbolj poznan je bil Štuparjev memorial na Kamniškem sedlu. Alpinisti so ga konec 60. let pripravili v spomin na tragično preminula tovariša na severnem pobočju Brane: Alberta Štuparja in Ignaca Zupana. Kadar je bilo dovolj snega, je bil start ob koči na Kamniškem sedlu ali pa na strmini pod Babami. Cilj je bil na ravnici nad Klinom. Preko 450 m višinske razlike, več kot 50 vrat, neutrjena proga in izvedba v vsakem vremenu so sloves najtežje alpinistične tekme držali do njenega konca v začetku 80. let. Bile so tekme, ko je zmagal smučar, ki je najmanjkrat padel!
Tudi tekma gorskih reševalcev z Luknje je zaradi enoličnosti vedno istih zmagovalcev počasi zvodenela. Organizatorji so se domislili novih pravil in čase tričlanskih ekip najprej sešteli, jih nato delili s številom ekip in zmagala je ekipa, ki se je po času najbolj približala izračunanemu času. In taka tekma se je prijela. Zdaj ni treba več hitro smučati, važno je sodelovati in sreča te lahko pripelje do pokala. Zato so nekateri začeli hoditi na to tekmo, mnogi pa so prenehali. Ta tekma se imenuje po mojstranskem alpinistu in gorskem reševalcu Zvonetu Koflerju, ki je umrl v prometni nesreči po uspešnem vzponu na sedemtisočak Istor-o-Nal.
V rosnem jutru prve letošnje majske nedelje se na parkirišču v Vratih ustavljajo avtomobili in iz njih izstopajo udeleženci tekme. Mladih ni veliko, so pa zato bolj glasni. Hladno je in sonce je še za Cmirom. Počasi se obuvamo v smučarske čevlje, navezujemo smuči in nato v gosjem redu korakamo proti Luknji. Poznamo se med seboj, saj je novincev malo. So pa novinci nezaupljivi: kje bomo smučali, ker ni snega, ali bomo brez padcev prepeljali progo, bomo osvojili pokal? Tolažimo jih, da bo vse v redu. Ko pot zavije iz gozda, vidimo na snegu zastavici, ki označujeta začetek in tudi konec proge. Da je tekma resna, poskrbijo časomerilci, ki merijo čase do stotinke sekunde natančno.
Ko startamo, se po snegu peš vzpenjamo proti Steni: oči se ustavljajo v zasneženih grapah, na policah in stebrih, ki smo jih še mladi spoznali od blizu. Skozi zrak zasika padajoči kamen, ki z glasnim pokom prileti v sneg. Takrat se ustavimo in gledamo okoli sebe. Če se obrnemo proti dolini, nas pogled na mehko zeleno barvo svežega bukovja zadrži več, kot bi bilo dobro za tekmovalce. Čas hitro mine in že smo na koncu vzpona pod Jugovo grapo. Zadihani si zapnemo smuči in odsmučamo po plazu. Zavoji si sledijo v enakomernem ritmu, nekajkrat se ustavimo, da se nadihamo in že po nekaj minutah smo v cilju. Kako kratka je pot v dolino! Zadovoljni smo z opravljeno vožnjo. Pospravimo smuči in se odpravimo do koče. Tam se okrepčamo in nestrpno čakamo na razglasitev rezultatov. Na slovesni podelitvi nas najprej pozdravijo organizatorji in nato z minuto molka počastimo spomin na umrle gorske reševalce. Oči se pasejo na množici pokalov ki se bleščijo na mizi. Tudi nekaj praktičnih nagrad čaka srečnike. Ekipe dobivajo priznanja, pokalov je vedno manj, pričakovanja navzočih so vedno večja. Zadnji pokal je oddan. Ni za nas. Dobimo rezultate. Zadnji smo. Težko je prepričati novinca Janeza v ekipi, da je na tej tekmi enaka možnost biti prvi kot zadnji. Drugo leto več sreče. Sicer pa je največ vredno srečanje starih znancev.
Kaj bi poleg lepega smučanja hoteli se več?
Janez Volkar