Nedelo - Mateja Kotnik: Franc Oderlap, alpinist ...
»Človek v senci. Mož, ki je v alpinizem padel z neba. Od nikoder. In to šele pri svojih tridesetih.« Tako opisujejo Franca Oderlapa, vrhunskega slovenskega alpinista in gorskega reševalca, njegovi kolegi. »Vem, kaj govorijo o meni,« pravi mož, ki si nikoli ni želel stati v soju žarometov. Še manj, da bi zaradi njih splezal na kakšno goro. Rodil se je za krušno pečjo očetove domačije visoko pod Peco. V gorah torej, ki jim je zapisal svoje življenje. Stal je na najvišjih vrhovih vseh celin, s Carstenszovo piramido v Oceaniji vred. In še ga vleče. Ko si opomore od poškodb, ki jih ni staknil v steni, spet odide. V Himalajo. Tam mu je najlepše. A brez satelitskih telefonov in najsodobnejše računalniške opreme. Ob vznožju gore, ki jo želi osvojiti, je prostor le zanj in za cilj, ki si ga je postavil. Vse drugo mu je odveč.
Moj oče je bil strasten planinec. Vsem štirim otrokom je privzgojil ljubezen do hribov. Skupaj z njim smo prehodili slovensko planinsko transverzalo,« se spominja Franc Oderlap, ki takrat ni mogel slutiti, da je pred njim izjemna alpinistična kariera, ki se bo začela šele po njegovem tridesetem rojstnem dnevu in ga bo med drugim pripeljala na najvišjo goro sveta ter najvišje vrhove vseh sedmih celin.
Vse se je začelo na Raduhi. Takrat je Franc prvič vstopil v steno in se preizkusil kot plezalec. »V tistem času sem požiral domačo in tujo gorniško literaturo. V mislih sem si predstavljal odprave, o katerih sem bral. Izjemno me je vleklo, da bi prebrano tudi sam doživel. Zgodilo se je, da sem imel kar na lepem veliko prostega časa. Bilo je po študiju, potem ko sem si že ustvaril družino, zgradil hišo … Želel sem si v Himalajo. Leta 1999 se mi je želja uresničila. Pridružil sem se posavskim alpinistom pri vzponu na svoj prvi osemtisočak, Čo Oju. Vrh sva dosegla dva člana odprave,« pripoveduje. »Zdaj že vem, da ko kupiš letalsko vozovnico za Himalajo, skupaj z njo hočeš nočeš v paketu dobiš še glavobole, drisko in bruhanje. Ko sem šel prvič, tega nisem vedel. Res je, da sem veliko prebral, prisluhnil nasvetom starih alpinističnih mačkov, a ko prideš tja, je vse čisto drugače.« Kaj pa vrh? »Še dobro, da smo Korošci pregovorno zelo trmasti. Saj ne, da bi hoteli z glavo skozi zid … A če bi bil danes še enkrat v tisti situaciji … Mislim, da bi se obrnil, da ne bi nadaljeval proti vrhu,« trdi Franc, ki je od tam prvič zrl na najvišjo goro sveta in si mislil, kako lepo bi bilo, če bi lahko kdaj stal tudi na njej. To se je zgodilo že naslednje leto, čeprav se mu je zdelo, da je že pogled dovolj velika nagrada.
S Karničarjem ne zmore vsak
Davo Karničar ga je povabil v ekipo za izvedbo projekta Sedem vrhov, Seven Summits, ki ga je začel leta 2000 s smučanjem z Mount Everesta. »Z Davom sva se poznala že prej. Vedel je, da sem iz pravega testa, zato me je povabil v ekipo. Toda, če hočeš biti z njim, mu moraš enakovredno slediti od baznega tabora do vrha.« Ni jih malo, ki so prepričani, da je Oderlap kljub uspešno izpeljanemu projektu, ki mu je sam dodal še Carstenszovo piramido v Oceaniji, ostal v Davovi senci. »Ni mi bilo do tega, da bi se izpostavljal. Tudi nisem zaradi tega šel z njim,« nadaljuje Franc, ki mu ni do slave in medijskega pompa. »Največ mi pomeni osebno zadovoljstvo, pa to, da sem se z vseh dosedanjih osemnajstih odprav v tuja gorstva vrnil zdrav, brez enega pomrznjenega prsta, bogatejši za številna, nepozabna doživetja.« »Kakšen je pogled s strehe sveta? Čudovit. Veličasten. Takrat se ga sploh ne zavedaš, ker imaš veliko dela sam s sabo.«
»Žalosten sem, ko ob vznožju Himalaje opazujem sodobno opremljene odprave, z napravami in opremo, ki tja ne sodijo in jih tam sploh ne potrebujejo, a so si jih v bazne tabore dali prepeljati zato, ker imajo denar in si to lahko privoščijo. Sam nisem privrženec tega. Ob vznožju gore nočem slišati za telefone, računalnike in satelite. Tudi domov ne kličem. Tam sem samo jaz in cilj, ki ga imam pred sabo. Vse drugo me takrat ovira. To pa še zdaleč ne pomeni, da nimam rad tistih, ki name čakajo doma.«
Domači so se navadili, da je pogosto zdoma. »Najprej sem odšel samo za uro ali dve, potem za dva dni, za dva meseca … Še sreča, da delam v podjetju, ki ima posluh za moje početje in moje odsotnosti.« Izračunal je, da je več kot leto in pol prespal v šotoru, na kamenju, snegu in ledu. Hčerko Tadejo, zdaj že študentko antropologije, je pri dvanajstih popeljal na vrh Kilimandžara, najvišjo afriško goro. »Imam izredno srečo, da zelo dobro prenašam višino in na njej tudi zelo dobro funkcioniram. Na najvišjo goro sveta sem sicer stopil z dodatnim kisikom, a ga na vrhu nisem potreboval. Tudi sestopil sem brez njega. Strokovnjaki pravijo, da je ta sposobnost človeku prirojena. Bo že držalo, saj tudi hčerka ni imela nobenih težav na višini pet tisoč metrov nad morjem.«
Ljudje v gorah precenjujejo svoje sposobnosti
Franc Oderlap je že skoraj drugo desetletje gorski reševalec. »Rešujem s helikopterjem z brniškega letališča, kadar je to potrebno, pa tudi s pomočjo lavinskega psa Raia.« Po njegovem mnenju veliko ljudi pred odhodom v gore precenjuje svoje sposobnosti in podcenjuje naravo. »Mislijo, da se njim ne more nič zgoditi. Pa ni res. Preden gremo na pot, se moramo pozanimati, kakšne so razmere v gorah, kakšna je vremenska napoved in podobno. Če kaj ni tako, kot bi moralo biti, je bolje počakati na ugodnejše razmere. Gora vsakega počaka.«
S svojim početjem je velik zgled mladim, ambicioznim alpinistom. Veliko ga sprašujejo, on jim odgovarja: »Če sem zmogel jaz, boste tudi vi. Po dvajset ur sem delal v tovarni, in če ni šlo drugače, sem kondicijsko pripravo opravil ponoči, na gorskem kolesu. Včasih sem legel le za uro ali dve, preden sem znova odšel v službo. Ko sem se vračal domov, je bila že noč in v hrib sem spet zagrizel v temi. Za nič mi ni žal. Vse bi ponovil.« Tudi na Papuo Novo Gvinejo bi še šel, čeprav se je tam za več kot teden dni po naporni poti med divjanjem plemenskih vojn znašel v izjemno napeti situaciji.
Talec na Papui Novi Gvineji
»To je bila pa res pustolovščina. Do gore smo potovali skozi visokogorski pragozd, med različnimi plemeni, ki si lastijo ozemlje in za prehod zahtevajo denar. Znašli smo se tudi sredi njihovih medplemenskih obračunov, tako da smo morali nekajkrat bežati. Na višini štiri tisoč metrov smo postali celo njihovi ujetniki. Po poti, kjer smo prišli, se nismo mogli vrniti, ker so posekali vse mostove čez soteske, čez največji rudnik zlata na svetu pa nas niso spustili Američani. Osem dni smo bili brez hrane, ujeti v neki kotanji. Vedel sem, da se bo nekako že razpletlo, zato se nisem preveč obremenjeval. Na odpravah, kakršna je bila tudi ta, se navadiš počakati in se naučiš, kaj so zares veliki problemi v življenju in kateri so majhni, da zanje ni vredno zapravljati ne časa ne energije.«
Najbolj mu je blizu vzhod, najmanj Afrika. Zakaj? »Ne vem. Morda zato, ker ljudje v Afriki niso bili nikoli zadovoljni s tistim, kar smo jim poklonili. Vse, kar smo jim dali, je bilo premalo. Kot da smo mi krivi za njihovo bedo. Tega v Himalaji ni. Vsakokrat ko grem, imam v nahrbtniku polno drobnarij za otroke; zvezke, pisala, igrače … Kako neizmerno srečni so, ko jim kaj podarim. Vedno pazim, da stvari razdelim v vaseh, kamor pride malo obiskovalcev. Zgodilo se mi je, da sem po enem letu prepoznal igračo, ki sem jo odložil v eni od vasi, le da je bila že precej zdelana.«
Vseeno mu je, ali je prvi ali tretji Slovenec, ki je osvojil najvišje vrhove na vseh celinah, in se kot dvestoti vpisal na seznam plezalcev z vsega sveta, ki so to storili doslej. »Rad bi le, da bi lahko kmalu spet šel v gore. Letos nič prej kot novembra, drugo leto pa … Kaže, da bo zelo pestro. Z Davom Karničarjem bom šel na K2, s koroškimi alpinisti pa najverjetneje na Makalu.«