Nedelo - Urša Izgoršek: Žiga Koritnik, zna čarobne stvari ustvariti sam. Zadnja od njih je njegova fotomonografija Jezero/The Lake. Posvetil jo je krajem, v katere zahaja od rojstva – Bohinju.

»Blizu mi je vse, kar je čarobno,« pravi fotograf in dolgoletni televizijski snemalec, ki pa je kamero zadnja leta spustil iz rok.

Tako na hitro bi lahko rekli, da ima fotograf Žiga Koritnik tri velike ljubezni: Bohinj, jazz in pustne karnevale. Smo kaj pomembnega izpustili?
Ste, ja. Vso dobro glasbo, gledališče, lutke, naravo, arhitekturo … Rad sem v družbi kreativnih ljudi, sorodnih duš. Blizu mi je umetnost. Portretiranje ljudi. S Slovenskim mladinskim gledališčem sodelujem že kar približno dvajset let, z Lutkovnim gledališčem Ljubljana zadnjih nekaj let. Občasno delam z Gledališčem Ane Monro, SNG Nova Gorica, Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, nekaj časa z Mestnim gledališčem ljubljanskim, z veseljem bi še s kakšnim. Rad obiskujem in dokumentiram vsakršne festivale. Oder mi je blizu, vse, kar se dogaja na njem, je čarovnija. Blizu mi je vse, kar je čarobno.

V začetku avgusta je pri nas izšla vaša druga letošnja knjiga, fotomonografija Jezero/The Lake, ki ste jo posvetili Bohinju. Spomladi ste na Sardiniji izdali Un punto di luce, knjigo fotografij o tamkajšnji bogati pustni tradiciji. Bohinja seveda niste izbrali po naključju. Kaj vas veže nanj?
Na Bohinj me veže mladost. Tja zahajam od svojega rojstva. Zame so to eni najlepših krajev pri nas. Seveda bi bil krivičen, če bi trdil, da edini. Marsikateri kraj v Sloveniji mi je blizu in me vabi, da se ga lotim. A te sem imel priložnost spoznati bliže in bolje v vseh letnih časih, jih čutiti v vseh njihovih oblikah. Ponudili so mi možnost spoznati, kaj je narava. Zanjo si je treba vzeti čas in ne hiteti, kot nam narekuje slog življenja v zadnjem času. Bohinj me vedno znova preseneča. Tudi zdaj, ko je knjiga izšla, mi je začel ponujati nove ideje, kazati nove obraze. Mislim si, da je škoda, ker tega ni v knjigi, zavedam pa se, da je to nikoli končana zgodba. V redu je, da je projekt Jezero/The Lake končan. Za mano bodo prišli, upam, novi avtorji, ki bodo pokazali svoje občutenje in videnje jezera. Morda se v prihodnosti spustim v novo »avanturo« in ga prikažem še v kakšnem detajlu. Ne vem, bom videl, kaj bosta prinesla čas in hrepenenje.

Bohinj je fotogeničen in to ni njegova prva fotomonografija. Je pri vas prej dozorela odločitev o knjigi in ste se nato lotili dela ali se je ideja porodila iz množice že posnetih fotografij?
Najprej se je rodila povezanost s fotografijo in jezerom. V zgodnji mladosti sem začel spoznavati čar fotografije in obrtniško tudi aparat, kaj vse lahko povem z njegovo govorico, s tehniko. Bohinjsko jezero je bilo izvrsten poligon za spoznavanje fotografije in lastnih občutkov do jezera. Vse to sem skozi dolga leta vedno znova poskušal prenesti na fotografski medij. Pred petimi ali šestimi leti se mi je prikazala ideja, da bi naredil knjigo. Hrepenel sem dve leti, nato sem se končno lotil dela. Takoj mi je bilo jasno, da bo črno-bela. Počasi sem začel nabirati material in vsakič znova so se mi prikazovale nove in nove ideje, kaj in kako še posneti in vključiti v knjigo. Po približno treh letih in že kar precejšnem naboru fotografij sem jih začel kazati bližjim prijateljem in dobivati občutek, da sem vse bliže zadostni količini materiala, potrebnega za knjigo. Zadnja fotografija, objavljena v njej, je nastala maja letos. To je fotografija čudovitega konja Chilija, doma z Ranča Mrcina, v jezeru.

Za kako obsežen projekt gre? Bi mu pripisali oznako življenjski?
Nekajkrat sem se zalotil v razmišljanju, koliko časa in dela sem vložil v nastajanje knjige. Vedno znova se izgubim nekje v vesolju. Moral bi si pisati vse ure, vse prevožene kilometre, vse minute telefoniranja, vso nabavo fotografske opreme. Posnetih fotografij je seveda na tisoče. Mnogokrat sem se po večernem ogledu vremenske napovedi odpeljal sredi noči v Bohinj in zgodaj zjutraj že čakal in delal na pravih trenutkih. To je eno izmed mojih življenjskih del, vsekakor je na vrhu lestvice glede na bližino subjekta. Fotografi, snemalci se moramo lotiti vsakega dela, kot da je življenjsko, vsaka naloga mora biti, kolikor se le da v danih razmerah, izpeljana profesionalno. Imam še veliko idej …

K sodelovanju ste pritegnili Jožeta Hudečka, ki vam je napisal spremno besedilo, avtor pesmi je Aleš Šteger, Barbara Stupica je poskrbela za oblikovanje. Ste se zbrali ljubitelji Bohinja?
Ko mi je postalo jasno, da imam dovolj materiala, sem začel iskati pisca spremne besede. Padla je ideja, da bi bil to Jože Hudeček, velik poznavalec, ljubitelj in precej prebivalec Bohinja. Začela sva se dobivati. Potrpežljivo sem ga prepričal, da z izdajo knjige mislim zelo resno, da mi je Bohinj blizu. In da spoštujem njegovo delo. Ko sem bil še zaposlen na RTV Slovenija kot snemalec, sva bila kot kolega skupaj na marsikaterem snemanju in vedno mi je bil blizu on in njegovo delo. Po skoraj letu dni čakanja sem dobil njegovo spremno besedo. Zavedal sem se, da potrebuje svoj čas.
Z Barbaro Stupica naju veže prijateljevanje od mladosti. Zelo blizu mi je njena kreativnost, multipraktičnost in lahkota, s katero se loteva projektov. Naj bo to kostumografija, oblikovanje, slikanje, izdelava lutk, scenografija … Leta 1996 je oblikovala mojo prvo osebno publikacijo, knjigo Jazzy-ga!, zbirko fotografij jazzovskih glasbenikov. Ob vsakem novem projektu, ki se ga lotiva, mi zna vliti veliko samozavesti, da je to to. Pred leti sva že oblikovala knjigo o Jakovu Brdarju, o tem, kako je delal kip Rudolfu Maistru. Na žalost še ni izšla. Še vedno sem prepričan, da se bo to nekega dne zgodilo. V Jezeru sva skupaj opravila tudi veliko delo selekcije in uredniške koordinacije.
Pred dolgimi leti, ko sem prvič nesel svoje fotografije na vpogled bohinjskim veljakom, sem dobil odgovor, da niso primerne za razglednice, prospekte, da bi jim moral dodati poezijo. In ta izkušnja me je pripeljala k odločitvi, da k sodelovanju povabim Aleša Štegra, ki ga poznam še iz televizijskih časov, ko sem ga imel mnogokrat pred kamero, srečala sva se in uživala tudi na marsikaterem dobrem afriškem koncertu. Potreboval sem nekaj, ne veliko poezije, ki bi jo dodali fotografijam. Sprva sem imel idejo, da bi bili to haikuji, potem je Aleš napisal kratke razmišljujoče, včasih tudi humorne verze, vezane na fotke. Zelo dobro je opravil svojo nalogo.
Na koncu naj omenim še prijatelja Iztoka Zupana in založbo Klopotec, pod okriljem katere je knjiga izšla. Z Iztokom se že dolga leta srečujeva na koncertih, tudi v prvih bojnih vrstah. Brez njegove pomoči bi se težko odločil, da grem v tiskarno.

Kaj je pretehtalo, da ste se odločili za črno-belo tehniko? Vas ni nič preganjalo, da boste izgubili barve in tisočere odtenke, ki jih ponuja narava?
Črno-bela tako ali tako vsebuje vse odtenke barvne fotografije. Ko računalniško obdelujemo fotografije v črno-beli tehniki, jih pravzaprav obdelujemo v barvah. S črno-belo tehniko sem želel gledalcu globlje prenesti svoje in jezerske občutke. Ko ni barv, odpade element, ki odvrača pozornost gledalca od subjekta fotografiranja. Seveda je Bohinj izredno lep v barvah v vseh letnih časih. Gledal, videl in iskal sem predvsem črno-bele motive. Ali veste, da imajo Inuiti, če se ne motim, 24 različnih besed za belo barvo? Knjiga vsebuje samo eno barvno fotografijo. Težko se je bilo odločiti, ker je tako lepa v obeh variantah – zato.
Nekdaj ste delali kot televizijski in filmski snemalec na RTV Slovenija. Kaj je pretehtalo, da ste odložili kamero in kot fotograf stopili na samostojno pot?
Na RTV sem bil zaposlen 18 let. Začel sem kot asistent kamere, končal kot direktor fotografije pri marsikaterem dokumentarnem filmu (pri Harmonikarju Dušana Moravca, precej dokumentarcih Amirja Muratovića …), kot direktor fotografije sem sodeloval pri snemanju filma režiserja Metoda Pevca Pod njenim oknom. Delo na televiziji jemljem kot šolo življenja, dalo mi je res veliko – potrpežljivost, kadriranje, tehnične možnosti filmskega jezika, naučil sem se komunikacije, organizacije in poteka snemanja. Pred štirimi leti, ko sem se končno odločil, da odidem, se je dvakrat zgodilo, ko sem bil že dogovorjen za proste dneve in je televizija načrte podrla. Devet dni sem neprekinjeno delal. V ponedeljek sem prinesel v službo odpoved, datirano z mojim rojstnim dnevom, in čez nekaj tednov sem bil prost. Da ne govorim o odnosu in spoštovanju do snemalskega dela, pa o višini plače, ki je bila vsekakor premajhna za količino in kakovost opravljenega dela. To je začelo ubijati mojo kreativnost. Zdaj imam status svobodnega kulturnega delavca pri ministrstvu za kulturo in izkoriščam samega sebe. To ima svoje prednosti in slabosti, vsekakor pa nisem več toliko pod stresom, kot sem bil tik pred odpovedjo.

Močne vezi ste spletli s Sardinijo. Se je začelo s pustnim karnevalom?
Začelo se je s povabilom na jazz festival, katerega umetniški direktor je sardinski saksofonist Enzo Favata. Počasi sem začel spoznavati njihovo kulturo in bogato tradicijo. Pred nekaj leti so me prvič povabili v Barbagio, v mestece Gavoi, da dokumentiram njihovo praznovanje konca zime. Kmalu je sledila razstava v galeriji Casa Lai, po nekaj letih oblikovanja pa je februarja letos izšla knjiga fotografij Un punto di luce. Oblikoval jo je moj dolgoletni prijatelj Samo Per, natisnjena je bila v tiskarni Januš v Ljubljani (tako sem imel večji nadzor nad izvedenim), izdana pa na Sardiniji. Konec septembra sem povabljen v Vilanovo Monteleone v Galerijo Su Palatu, ki se ukvarja samo s fotografijo. Predstavil bom svoje novo delo, Bohinj in njegove lepote. Kakor kaže, bom še naprej dokumentiral njihovo tradicijo, v mislih imam kar nekaj projektov, ki jih bom poskušal izpeljati. Prvi bo koledar za Mamoiado, kjer so doma najbolj znane sardinske maske mamuthones.

Je med velikimi glasbenimi imeni še kdo, o komer sanjate, da ga boste ujeli?
Še so, seveda. Marsikoga, ki sem ga že fotografiral, portretiral, bi še enkrat. Vsekakor je to Tom Waits, John Lurie, marsikateri afriški glasbenik. Vleče me na festivale v daljne dežele, rad spremljam mlado jazzovsko improvizatorsko sceno, tako evropsko kot svetovno …

Seznam vaših dejavnosti je tako dolg, da se človek vpraša, kako jih uskladite. Ali že 1. januarja veste, kje boste recimo 6. septembra?
Zadnje čase moram res pazljivo usklajevati čas. Vesel sem, da mnogi moji delodajalci to razumejo in so me pripravljeni počakati. Za letos že vem, da bom oktobra v Makedoniji na skopskem jazz festivalu spet delal koledar, kot zadnjih 19 let. Septembra, novembra bom na Sardiniji, za december pa raje še ne povem, zato, da se bo res zgodilo. Za drugo leto so mi jasni datumi spomladi. Kaj vse se bo prikazalo sproti, bom še videl. Nekaj dela me čaka v ljubljanskem Hotelu Slon, s katerim sem pred kratkim začel dragoceno sodelovanje. To je čar poklica fotografa: da nikoli ne veš točno, kakšni izzivi, kdaj in za katerim vogalom te čakajo. Za preživetje je pa tako ali tako treba stalno delati.