Helena Plahuta 05.11.2014 06:28 2519 0

Velika Bavha

Majda Gašperin: Po udobni mulatjeri v osončeni gorski raj. Poln …

Nevejski preval sameva. Pogled proti Beli peči ožarjeni s soncem vabljivo vabi našega vodjo. Skoraj bi se premislil. Pa gremo vseeno na Veliko Bavho.
Navzgor čez travnik in kmalu smo na mulatjeri. Ob poti še zlatijo macesni, iglice se bleščijo v soncu. Odprejo se razgledi proti kaninskemu pogorju. Všeč mi je ta pot, ki postaja vedno bolj razgledna. Planotast svet poln razpok, brezen, raznih špic. Ustavim se in občudujem gore okoli Montaža in Viša. Lahko si predstavljam Pot stoletnice, ki smo jo prehodili lani. Povsod so vidne stezice. Celo koča Corsi se vidi in bivak na Špiku nad Nosom.

Na sedlu smo. Spustimo se malo navzdol v senčno krnico. Steza je zasnežena. Naš cilj se že vidi, skalnata kopa Velike Bavhe. Pod njim pa rdeča pika bivaka in ruševine, ki so obsijane s soncem. Le kam vse so postavljali te vojaške objekte. Veliko let je že od tega, pa je še vedno občutek ob pogledu nanje tesnoben. Pomislim na uboge vojake, ki so postavljali te kasarne. Vedno na nemogočih krajih. Prečimo dva lanska snežišča in že se vzpenjamo po stezici proti sedlu.

Na sedlu Vrh Laških brežičev smo. Miza, klopci in informativna tabla. Nadaljujemo pot mimo zapuščenega bivaka. Še ostanki kovinskih »pogradov« so notri. Pokaže se rdeč bivak Modonutti Savoie, ki ga uporabljajo jamarji.
Sedaj gre pa zares. Noro! Te mogočne skalne skulpture, škraplje, razbrazdane skale. Noben umetnik ne bi izdolbel toliko žlebičev velikih in majhnih. Vse mogoče figure so v teh razbrazdanih skalah. Kot bi hodil po nekem drugem svetu. Brezna so globoka, ne sliši se kamenje, ki ga mečem dol. Pogled v globino je čudovit. Ta del mi je najbolj všeč. Pot ni markirana je pa veliko možicev, ki nas pripeljejo do vrha. Naprej je še en greben z možici, pa se po njem nikamor ne pride. Vedno se sprašujemo, če je to res najvišji vrh. Po opisih sodeč je. Desno se razkazuje kaninski greben, levo pa vrhovi Viševe skupine. Pred nami se v daljavi kažeta Mangart in Jalovec. Povsod naokoli gore, ki kar tekmujejo katera bo višja in lepša.

Tu na Veliki Bavhi je res lepo. Na zunaj mogočna gora, v notranjosti pa je polna lukenj.
Čas prehitro mineva in treba je nazaj. Večkrat se ustavim in občudujem te umetnine v skalah, enkratne so. Vračamo se po isti poti, mulatjeri. Pogledamo še ruševine kasarne Poviz. Macesni niso več obsijani s soncem. Po gozdu se že delajo temne sence. Še malo pa smo v dolini. Občutek je krasen, tam na tej gori je res lepo. Upam, da pridem še kdaj v ta gorski rajn…