Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Nedeljski izlet: Velika planina bi bila povsem brez ljudi predvsem pusta. Tokrat o novembrskih psih in decembrskem cvetu.
Novembrski psi in decembrski cvet
Na zadnjem delu prašne ceste vozijo v strnjeni koloni vozil. Igor zavzdihne: »Na živce mi gre toliko ljudi.« anTonu je vseeno: »V mestu si ves čas med ljudmi, pa te to ne moti.« Igor se ne strinja: »Že, že, ampak sem gor sem šel zaradi miru in narave.« anTon ne popušča: »Je že bolje biti med ljudmi, s katerimi imaš nekaj skupnega. Tokrat bo Tin doživel planino, polno ljudi.«
Fant se veseli prvih korakov: »Če bo na Veliki planini zelo veliko ljudi, bo tudi veliko psov!« Na začetnem delu poti jim nasproti pride znan alpinist. anTon se z njim zaplete v pogovor, Tin pa opazuje malčke, ki jih dohitevajo s svojimi mamicami in očki. anTon je zadovoljen: »Planota je odličen učni center za najmlajše, gorski kotiček za najstarejše in lahko je zdravilišče za planince srednjih starosti.«
Pod Gojško planino jih dohitita Frane in Vesna. Za njima gre labradorka Čoja. Sprva se je za ljudmi navidezno vlekla. Ko pa je Tin nekaj korakov stekel za njo, se je mahajoč z repom psička pognala v ospredje. Frane dobro pozna Malo planino, kot fant je pomagal graditi Črnuški dom.
Na običajni poti je resnično zelo veliko ljudi, a tudi po razglednem robu jih gre nekaj. Tin nenadoma razširi roke: opazil je škotskega mejnega ovčarja. Tudi pes ga je videl - približuje se mu skakljajoč po planoti. Igor se poskusi prikupiti psu, vendar zaman. Mehurček bi se predvsem rad igral! anTon ima svojo razlago: »Ko srečaš gospodično s psom, ni vseeno, kdo ti kaže bele zobe: če ti jih pokaže gospodična, potem bodi zelo vesel, če ti jih pes, bodi zelo hiter.« Po robu hodijo vsi iz istega razloga: ker je energijsko zelo prijeten.
Z nasprotne strani planine se sliši pasji lajež. »Igor, te je Renči prepoznal?« vpraša anTon. »Kdo pa je Renči?« zanima Tina. »Pes, ki rad renči na Igorja.« »Kaj na druge ne laja tako?« »Sine, ne bi tega pravil sedaj.« anTon veselo pove: »Pes je postal nekoliko alergičen na Igorja. Morda zato, ker se je na vsak način želel prikupiti psici, ki je bila podrejena temu psu. Nihče ne poskuša osvajati planinke, ki gre s svojim fantom v gore. V hribih bi jo verjetno odnesel brez večjih posledic, a v kakšnem nočnem lokalu bi ga zmlatili.«
Igor je začuden: »Oče, od kdaj se tako dobro spoznaš na pse?« anTon nadaljuje: »Si že videl, da bi pes gorskega reševalca kdaj koga ugriznil? Ko sem bil tvojih let, sem hodil v gostilno, kjer so imeli prijazno nemško ovčarko Šeri. Vedno me je rada prišla pozdravit. Ko so dobili še enega psa, tudi nemškega ovčarja, je ta čisto znorel, ko se je psica prvič prišla pobožat. Gostilne so zato, da gostovi denarnici vzamejo mero. Je pač kje kak pes, ki bi rad vzel mero gostovim hlačam.«
Naslednji pes, ki ga Tin poskuša presenetiti, je Blisk. Tudi ta je do Igorja rahlo nezaupljiv. Ko sinu za spomin slikajo psa, jih družba vpraša: »A bo to kje objavljeno?« Igor vrne z vprašanjem: »Tale Blisk pa ni videti hiter, ko ga imate privezanega na vrvici.« Hitro mu vrnejo: »Zato pa je na vrvici – ker je prehiter.«
Na vrhu Poljanskega roba pridejo za hrbet dvojici pri malici. Igor je močno presenečen, ko ugotovi, da gre za njegova bivša sošolca, Tomija in Majo. Sedaj je Igor tisti, ki se je vkopal na mestu in noče naprej. S trave se dvigne šele zaradi starejše pasje dame Pike, ki gre po robu s parom na gorskem sprehodu. Svojo nalogo pasjega reporterja vzame resno, vendar psička ne ve, kaj hoče od nje, takole zasledujoč jo s fotoaparatom v roki.
Do vrha jim nasproti pripeljejo planinski kolesarji in jim pritečejo gorski tekači. Tin želi Tomiju in Maji pokazati, kako se osvoji Gradišče. Seveda mu njegov oči to omogoči. Skupaj naredijo še ovinek skozi počitniško naselje Na Jamah. Tin vonja nekaj novega: »Voham železnico!« Igor se nasmehne: »Na Veliki planini pa to ni mogoče.« anTon jih pelje za nosom do nove počitniške hiške, pred katero so postavili verando iz železniških pragov.
Tinu psi že nekaj časa niso več zanimivi, ko se Igor s fotoaparatom v roki ponovno zažene za nekim psom. anTonu je to smešno: »Še gospe je ogovarjal bolj zaradi štirinožcev, sedaj pa celo teka za psi.« Igor se smeje: »Raje tečem za njimi kot pred njimi.« Tara je tako črna kot njena gospodarica. Psica in Tin se hitro ujameta: fantu prinaša palico, ko ji jo meče po bregu.
Modrina neba je začela žareti. Tomi sprva onemi, nakar Maji omeni: »Zakaj nisva šla v obratni smeri in bi sedaj na tistem robu lahko opazovala sončni zahod?« anTonovim trem je seveda vseeno, veliko so jih letos že videli. Igor nikdar noče ničesar zamuditi, za vsak slučaj po planoti pospeši korake. Srečo imajo in zadnje žarke doživijo pri leseni kapelici Marije Snežne, pozlačeni od zahajajočega sonca.
Na večer si gredo ogledat še Črnuški dom. Črn je. Ne samo na zunaj, tudi na znotraj je videti še iz starih časov, z delujočim zvočnikom nad vhodnimi vrati. Razgled imajo med najimenitnejšimi na Mali planini. Igor je prepričan: »Ne potrebujejo velike naložbe, da bi ga preuredili v prijeten dom.« Vsi se strinjajo: kljub velikemu številu ljudi je bilo na planini mirno in prijetno. Očitno se poleg časov spreminjajo tudi ljudje.
Igorju še vedno nekaj manjka v nadaljevanki o Veliki planini. Nujno mora naslednji teden na Malo planino. anTon: »Zakaj?« »Manjka nam še doživetje vlažnega in hladnega jugozahodnika.« Čeprav je Tin že naveličan Velike planine, mora iti z njima. Kljub slabemu vremenu ima planina nekaj obiskovalcev. Po travah tavajo proti vrhu, ko se Tin spomni: »Tule smo videli rožice.« Igor je prepričan: »Vse cvetove je porezal oster veter. Niti enega ne bomo videli.«
anTon se ustavi in preiskuje pobočje. »Poglejta tisti borovček. V njegovem zavetju zagotovo vztraja kak cvet, ki še čaka, da bo razveselil kakega obiskovalca planine.« Za trenutek se zatopi, nakar krene v izbrani smeri. Kmalu se ustavi in poklekne. Tin takoj ve, da je pri rožici! Dovolj dolgo stojijo pri njej, da ogreje njihova srca. Čigavo ne bi tega mrzlega decembrskega dne?
Iztok Snoj