Dolgi krog po planoti.
Z avtomobilom se pripeljeva do parkirišča pod Rakovim robom, ki je izhodišče današnje poti. Cesta s Kranjskega raka je še v gradnji kot tudi samo parkirišče in okolica.
Po cesti greva do Sončna griča, kjer stopiva na pobočje in uzreva prve žafrane in telohe, medtem ko je močvirska čebulica še ujeta v zimskem spanju. Vzpon nadaljujeva skozi gozd, kjer je marsikje pod listjem še led in pred izstopom pri vodnem zbiralniku tudi sneg. Hči stopa z derezami po pomrzjenem in poledenelem kolovozu, medtem ko grem sam višje po suhem pobočju. Tudi tu naju razveseljuje prvo cvetje. Prideva na Gojško planino, kjer je snega le še za vzorec, zemljina pa je kljub temu še pomrzjena, a neučakani žafran je našel pot na prosto in že razveseljuje obiskovalce.
S planine greva po zasneženem pobočju na Malo planino in na njen južni rob ter v objektiva najinih fotoaparatov ujameva sprva redke cvetove, nato pa še zaplate vijoličastih žafranov. Pot nadaljujeva preko planine na zasnežena pobočja Poljanskega roba.
Snega je tu še na pretek in sega do Velikega stanu in Gradišča, kamor se pomikava po in ob grebenu z odličnimi razgledi na bajte stanu in na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Greben zapustiva pravzaprav šele na koncu, ko mu sledi kratek spust in nato vzpon na vrh Gradišča. Na najvišji točki planote, na 1668 m višine si privoščiva v samoti počitek in okrepčilo.
Z Gradišča se spustiva proti vzhodu, stopiva na do tal spluženo cesto in obideva Veliki stan. Pri kapelici je glasna večja skupina pohodnikov, tako da tja ne greva in se raje spustiva proti Tihi dolini, od koder se povzpneva po delno zasneženem pobočju Bukovca na njegov 1552 m visoki vrh. Na klopeh zamenjava najina predhodnika in se prepustiva tišini na vrhu. Prijeten kotiček nudi lepe razglede in mir, ki ga zmoti le hladen veter, ko zaveje preko planine. Počasi se odpraviva na sončno pobočje Gojške planine, kjer med bajtami cveti žafran, ki s svojimi vijoličastimi cvetovi krasi še suho rjavo travo. V nekaj toplih dneh bodo tla odmrznila, ozelenela bo trava in vedno več cvetov žafrana bo obarvalo podobo pomladanske planine.
Do vodnega zajetna grem po suhem pobočju, medtem ko sopotnica stopa brezkrbno z derezicami po kolovozu. V gozdu je potrebna previdnost, saj sonce še ni opravilo svoje naloge in listje še vedno skriva drsalnice pod njim. Prideva iz gozda, se spustiva na cesto in že sva pri najinem štirikolesniku, ki naju bo popeljal v dolino.