... A tehnološki razvoj je težko že usmeriti, kaj šele upočasniti.
Velika planina - jesenski obrazi
Požig pastirskih koč
Vse kaže, da so se spori med kamniškimi meščani in okoličani vlekli zaradi planin precej dolgo. V spisu je med drugim tudi omenjeno, da so Kamničani okoli leta 1500 požgali pastirske koče na gross ross albenn in tudi nekaj više in da kmetom niso dovolili zgraditi novih koč:
"das innen an den strittigen ortten vnnd noch vill höher vor viertzig jaren ire khotschen oder hutten durch die von Stain abgeprenndt worden sind vnnd bis auf die zeit derselben vnnd khaine mer pauen lassen".
Iz akta tudi razberemo, da so se prepirali kamniški meščani in kmetje za velikoplaninske pašnike, saj je na nekem mestu zapisano, da imenujejo te planine tudi gross albenn, torej brez dodatka ross (konjska).
Počitniške koče
Projektant je zasnoval sedem tipov turističnih koč, podobnih pastirskim bajtam. Vse imajo lopo, v sredi je dnevni prostor. Razvrščene so na severozahodu planote, na gospodarsko manj vrednem zemljišču, tako da so ločene od zavarovanega pastirskega območja, kjer ni dovoljeno graditi novih turističnih stavb.
Načrtovalec teh turističnih zaselkov je upošteval tradicionalne stavbne prvine pastirskega izročila Velike planine, pri izbiranju lokacij za počitniške hišice pa se je trudil, da bi stavbe kar najbolj vključil v gorsko okolje in jim oddelil tako mesto, da je mogoče polno doživljati lepote gorskega sveta. (Spletna predstavitev Velike planine)
Kjer je na zgornji sliki zadaj Gamsov skret, stoji tu pred obiskovalko smerokaz. Kolovoz z nekdaj idilične planine Konjščice pride tu do križišča s cesto, ki pelje naprej do Zelenega roba in se spusti vse do Šimnovca.
Spremljevalci, ki so s teboj na poti, so včasih vzrok, da moraš malo počakati in se umakniti. Naša Lora, ki jih šteje že šestdeset in še malo čez ( po pasjem štetju, ki je malo drugačno), še vedno rada steče ob bok kakšnega traktorja in mu nekajkrat pove, da je tu ona glavna. Zato smo tudi tokrat malo počakali in spustili traktor, da se je odpeljal proti Tihi dolini. Potlej pa smo se spravili na cesto in odšli proti Velikemu stanu. Za prvim manjšim ovinkom je Vari že hitela pozdravljat prihajajočo gospo, v malo bolj mestni opravi, s torbico in s polno pvc vrečko v roki. Izmenjali smo si kratek pozdrav.
"Joj", je rekla gospa, " sem se pripeljala z avtom tolk zelo visoko. Ali bo lahko s traktorjem prišel mimo ob cesti parkiranega avtomobila?"
"Seveda bo prišel. Samo ne vem, če bo tudi avtobus, ki se pelje tu zadaj, " sem dejal in se povsem resen zazrl v začudene oči.
"A avtobus gre tod mimo? A se hecate?" je povsem zgroženo dejala gospa.
"Ja," sem povsem na kratko in resno odgovoril.
"A avtobus bo zdajle prišel? Ja, ta pa res ne bo prišel mimo, je avto preblizu ceste parkiran. a se hecate?" je znova vprašala, sedaj ža kar zaskrbljena lastnica avtomobila.
"Ja" sem spet z veliko truda povsem resno odgovoril.
"Ja, ampak od kdaj pa tu vozi avtobus? A se hecate?" je zopet ponovila isto vprašanje.
"Ja. Sedaj sem že trikrat rekel, da se hecam." In se kar se da prijazno nasmejal. Smeh ji je končno dal vedeti, da se šalim. Vidno se ji je odvalil kamen iz vrečke, ki ni več tako tiščala roke navzdol. Slab občutek, ker se previsoko pripelješ, je najbrž kriv, da nasedeš šali, pa naj bo še tako bosa!
... A tehnološki razvoj je težko že usmeriti, kaj šele upočasniti. Tako se izkaže, da je pomanjkanje denarja humano za bodočnost človeštva. Kako neverjetno in hkrati fantastično se to sliši. Človek ene generacije danes doživlja več sprememb kot nekaj generacij prej. Je to normalno? Kam hitimo, ali bomo tak tempo še prenesli? Tone Strojin, V naravo v svate, Družina 2005.
Boris Štupar