Rifel Vilko: Kamnik, Studio Dataprint, 2010. 256 str., fotogr.
Velika planina je zares velika. Ni velika samo po obsegu, pač pa tudi po številu zgodovinskih znamenitosti. Velika je tudi zato, ker tja gori prihaja veliko ljudi iz okoliških vasi pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. Poleti tod pasejo krave. Pastirski stani pa pozimi ne samevajo. Večino jih lastniki oddajajo v najem dolincem, ki se želijo naužiti svežega zraka, se sprehoditi ali pa tudi malo posmučati. Večina teh najemnikov je dandanes organiziranih v Planinsko društvo Bajtar, ki letos praznuje že 80 let delovanja.
Velika planina obsega planoto do višine 1666 m, kolikor meri najvišja točka, Gradišče. Tu stoji zgornja postaja sedežnice. Celotno območje pa sestavljajo manjše planine. Med njimi je seveda največja, v ožjem pomenu besede Velika planina, ki obsega pastirska naselja v bližini kapele Marije Snežne, pod Gradiščem in nad Zelenim robom, ter turistično naselje Na jamah. Najdaljša smučarska vlečnica pa končuje v Tihi dolini. Tudi na Mali planini je več pastirskih stanov, kar pa je še nenavadno, so tam kar tri planinske koče: Domžalski dom, Črnuški dom in Jarški dom. Na južni strani stoji še četrto gostišče na Planini Kisovec, v bližini katerega je še Pirčeva planina. Na vzhodni strani so še Gojška planina, Marijanine njive in Dovja raven, proti severu pa planini Konjšica in Dol.
Ta svet so raziskovali in opisovali že mnogi, kot so Vlado Fajgel, Edvard Čerček, etnolog dr. Tone Cevc in arhitekt Vlasto Kopač. Avtor te zadnje knjige o Veliki planini se je navdušil nad njeno lepoto in pomembnostjo, ko je nekoč namesto dopusta tu gori nadomeščal pastirje. V svojem delu je zbral vse, kar se mu je zdelo pomembnega, da posreduje obiskovalcem Velike planine in tudi njihovim naslednikom.
Na Veliki planini je bilo najdeno staro orodje in veliko lončene posode. Najstarejši pisni viri pa segajo celo 500 let nazaj. Avtor v knjigi natančno popisuje navade in obveznosti pri organiziranem odhodu živine na planino in s planine. Temu sledi opis pastirjevega življenja nekoč in danes ter utrip družabnega pastirskega življenja na planini. Prikazani so izdelki pastirskih rok – od sira, skute, soljenega kislega sira, surovega masla, masovnika ter trničev – posebnosti Velike planine. Vsa orodja za pripravo le-teh so pastirji navadno naredili kar sami. Na območju Velike planine je bilo veliko nahajališč boksita in bobovca.
Pastirske bajte, ki so jih gospodarji zgradili zase in za pastirje, so navadno imele odprto ognjišče z ovalno lopo, kjer je bivala živina in obenem grela notranje prostore. Velika planina je bila oskrbovalni center za partizanske enote med 2. svetovno vojno. Ker so Nemci pred koncem druge svetovne vojne vse, prav vse stanove požgali, so morali pašni upravičenci postaviti nove bajte. Le Jeranovo in Preskarjevo bajto, v slednji je sedaj pastirski muzej, so obnovili v starem velikoplaninskem slogu. Tudi nekdanja kapela Marije Snežne, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, je bila požgana. Novo so postavili šele leta 1988 po zamisli arhitekta Vlasta Kopača in po načrtih arhitekta Emila Fijavža.
Že pred prvo svetovno vojno se je na Veliki planini pričel razvijati tudi turizem. Lovsko kočo nad Vovkovo jamo je Slovensko planinsko društvo preuredilo v Turistovsko kočo. Tovorno žičnico na Malo planino so zgradili leta 1951, nihalno žičnico iz Kamniške Bistrice na Veliko planino pa leta 1963. Gostinske postrežbe pa smo lahko deležni ne samo v že omenjenih kočah, ampak tudi v Hotelu Šimnovec, Gostišču na Zelenem robu in pri večini pastirskih bajt.
Avtor Vilko Rifel nam predstavi še naravne znamenitosti Velike planine, kot so: Okno pod Zelenim robom, Vetrnica pod Gradiščem, Jami Kofca in v Dovji griči, Lambergarca in Strnovahka. Ob koncu pa je objavil še nekaj zanimivih pripovedi, vezanih na Veliko planino. Helena Plahuta, tajnica Planinskega društva Bajtar, je prispevala zapis o osemdesetletni zgodovini tega druženja, Bojan Pollak pa nam predstavlja vse različne poti, ki vodijo na to planoto. Dodan je še slovarček nekaterih manj znanih ali domačih besed in pojmov.
Knjiga je izredno bogato opremljena s fotografijami avtorja knjige in sodelavcev ter z mnogimi starimi posnetki, ki si jih je avtor pridobil iz osebnih ali uradnih arhivov. Število le-teh je tako veliko, da lahko knjigo uvrščamo tudi med fotomonografije.
Ciril Velkovrh