K njima na obisk bomo morali stopiti po brezpotju, nekoliko kar za nosom
Jugovzhodno teraso Grintovcev gradita dve planotasti terasi. Južneje postavljena Velika planina sodi z vsemi svojimi najvišjimi izrastki še v pašni svet, onstran globoke soteske Lučke Bele pa se na severovzhod vzpne razbrazdan, tukaj že visokogorski svet Dleskovške planote, ki ji ljudje ob vznožjih raje po domače rečejo Veža. Medtem ko se Velika planina z grintovškimi velikani na severnem obzorju le spogleduje prek globoko udrte Kamniške Bele in se na Presedljaju, vitko izklesanem sedlu med Kamniško in Lučko Belo vendarle nekoliko dotakne osrednje gmote Grintovcev, je Veža postavljena v njihovo naročje in z nekaterimi svojimi vrhovi v grebenu nad Robanovim kotom celo sodi v njihovo jugovzhodno grebensko verigo.
Velika Zelenica (2114 m) in Veliki vrh (2110 m)
Velika Zelenica (levo) in Veliki vrh izpod Lučkega Dedca
Tam, kjer popotnike, ki prihajajo z juga, pozdravljata dva vrhova, ki sta pravzaprav le dve komaj opazni vzpetini v oblem hrbtu naše gore, se Grintovci dokončno spustijo s kranjske na savinjsko stran, zato so tudi naša najprimernejša izhodišča predvsem savinjska. Podvolovjek je globoka dolina, ki se pri Lučah loči od Savinje in se proti jugu odločno zagrize med gmoti Rogatca, Lepenatke in Kranjske rebri na jugu in Vežo na severu, onstran Veže, na severni plati pa se globoko v vzhodni bok Grintovcev zajeda Robanov kot.
S planine Podvežak (1564 m), s planine Vodole (1570 m) in s planine Ravne (1500 m), vse tri ležijo na visoki terasi nad Podvolovjekom, vodijo označene poti na Korošico. Tudi iz Robanovega kota pripelje zahtevna označena pot pod Žvižgovcem in Moličko pečjo na Korošico, k Kocbekovemu domu (1808 m). Na Korošico pridemo tudi iz Kamniške Bistrice skozi Kamniško Belo, prek Presedljaja (1613 m) in Praga (1910 m) pod Lučkim Dedcem. Vendar vse te poti pripeljejo le v bližino naših dveh vrhov, prav k njima na obisk pa bomo morali stopiti po brezpotju, nekoliko kar za nosom, veliko več pa po stečinah divjadi in drobnice, čeprav tudi opaznih človekovih sledi med Velikim vrhom in Zelenico ni malo.
Naj pridemo z južnih planin, s Korošice ali iz Robanovega kota, se bodo naše, sicer zelo vijugaste poti po visoki zakraseli planoti, pred zadnjim vzponom sešle na Sedelcu (1840 m) med Velikim Vrhom in Dleskovcem (1965 m), kjer zapustimo varne markacije in se pa ozki dolinici, med skalnimi balvani napotimo naravnost k melišču na severnem obzorju. Živalskih in človeških sledi je dovolj, vzpon na planotasti svet med obema našima vrhovoma pa zahteva nekaj trdnosti v nogah in rokah, malo korajže in nič strahu pred strmimi pogledi (vsekakor za ta svet velja, da se ga ne lotevamo v slabem, predvsem meglenem vremenu).
Na Velikem vrhu si oddahnemo ob velikem kamnitem možicu, potem pa se najprej odpravimo po oblem slemenu na Veliko Zelenico, soočit se severnim obzorjem visokih Grintovcev s kraljevsko Ojstrico na zahodnem obzorju in z breznom, ki v svoji prepadnosti popusti šele na zelenih travah Robanove planine. Ko se med vrtovi visokogorskih rož in gamsjih posteljic vrnemo k velikanskemu možicu, nas prevzame panoramska pahljača vsega, kar ima naša deželica lepega pokazati gorniško čuteči duši. Od obzorij, ki se spuščajo k morju, do verige Julijcev z vsemi najvišjimi prestoli. Grintovcev pa tako ne gledamo v lice, saj smo v njihovem tesnem objemu.
Natančneje o teh gorniških potepanjih pa v knjigi Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in na zemljevidu Grintovci 1: 25.000.