Delo, Trip - AP: Tudi maratonska kondicija ni nujno dovolj, da zdržiš napor
V slovitem ameriškem narodnem parku so izčrpani in poškodovani turisti stalnica - Čuvaji in table opozarjajo, ampak, komu mar? – Po kanjonu tudi bosi, v natikačih, poslovni obleki
Frank Poole je treniral v telovadnici in otovorjen s težkim nahrbtnikom več mesecev pešačil po okolici svojega doma v Misisipiju. Tako se je pripravljal na pohod po Velikem kanjonu (Grand Canyon). Kmalu po prihodu vanj pa je začel loviti sapo. Nekaj ur pozneje je že bil v bolnišnici, kjer so zdravniki ugotovili, da je 75-letnik doživel infarkt. Pomlad in poletje sta med zdravniki v medicinskem centru v Flagstaffu v severni Arizoni uveljavljena kot »sezona Velikega kanjona«; tedaj ga namreč obišče največ turistov in tedaj je v njem tudi največ poškodb oziroma urgentnih klicev.
Veliki kanjon s svojo slikovito pokrajino, veličastnostjo in občudovanje zbujajočo geološko zgradbo privabi vsako leto na milijone ljudi. A tem križajo pot številne ovire; vročina, višina (do 2134 metrov) in strme, skalnate in vijugave poti izčrpajo celo izkušene planince. »Poškoduješ se lahko na milijone načinov,« pravi Lon Ayers, ki dela v parku. Konec aprila je moški iz Ohia padel 18 metrov v globino, ker je pogledal čez rob kanjona in izgubil ravnotežje. Dva dni pozneje je tri mladeniče, ki so plavali v reki Kolorado na dnu kanjona, voda odnesla in so utonili. Hudo se je poškodoval tudi popotnik, ki je jahal na muli. Tej je namreč spodrsnilo, zato je padla in se prevrnila na jezdeca. Padci, utrujenost, visoke temperature in neslane tvegane šale sprožijo v vseh ameriških narodnih parkih približno 3600 iskalnih in reševalnih akcij na leto. Zaposleni v parku se vsako leto odzovejo na približno 16.000 klicev na pomoč, bodisi gre samo za odrgnine in zvite gležnje bodisi za infarkte in zastoje srca.
Gluhi za opozorila
Čuvaji v Velikem kanjonu opravijo več reševalnih akcij kot v drugih narodnih parkih. Kar 300-krat na leto uporabijo pri reševanju tudi helikopterje. Najbolje jo odnesejo tisti, ki pridejo pripravljeni, s sabo prinesejo veliko vode in hrane, varčujejo z močmi in prisluhnejo svojemu telesu. »Ne bojte se in poskusite, a ne ženite se preveč,« pravi Dave Florence iz Wisconsina, ki je pred kratkim v petih dneh prehodil 64 kilometrov. Izletniki pa se pogosto ne zmenijo za svarila čuvajev in opozorila, ki so postavljena v kanjonu. Allan Widener iz Kentuckyja se je podal na pot Bright Angel ob njegovem južnem robu. Čuvaj parka mu je toplo priporočil, naj se ne odpravi brez vode, a mu je Widener kratko odgovoril: »Ne pijem vode, pijem kokakolo.« Ko pa se je vračal z 2,5-kilometrske poti, je izčrpan poiskal senco, se naslonil na steno kanjona in obžaloval, da ni ubogal.
Čuvaji pravijo, da na splošno naletijo na tri vrste problematičnih pohodnikov. Svojeglavce, navadno najstnike ali stare od 20 do 30 let, ki imajo kompleks nepremagljivosti in se ne zmenijo za priporočila. Drugi so nestrpni in nepripravljeni, a so voljni spremeniti svoje načrte, če je treba. Potem pa so še takšni, kakršen je Albert Shank, ki so na podvige pripravljeni in se na splošno držijo svojega načrta, včasih pa zaidejo v težave zaradi nepričakovanih okoliščin ali ker so se pri načrtovanju ušteli. Shank je bil aprila na 45. kilometru 68 kilometrov dolge poti od enega do drugega konca kanjona, ko je začutil krče v nogah. Izbruhal je vse, kar je pojedel ali popil. Zgrudil se je na klop, kjer so mu morali več ur dajati infuzijo fiziološke raztopine, preden je bil sposoben priti iz kanjona. Shank, ki se pogosto udeležuje tekov, daljših od maratona, je imel s sabo veliko vode, energetskih tablic in arašidovega masla, ne pa dovolj elektrolitov ali slane hrane. »To je bila začetniška napaka, jaz pa nisem začetnik! Spoznal sem, da je treba kanjon spoštovati, ne glede na to, v kako dobri kondiciji si. Dehidracija ti lahko popolnoma pokvari načrte,« je pripovedoval pozneje.
Tudi v obleki in s kovčkom
V Velikem kanjonu je zelo zavajajoča temperatura, ki je na južnem robu, kamor se odpravi 90 odstotkov vseh obiskovalcev, 20 stopinj Celzija nižja kot na dnu. Večina gorskih poti vodi navkreber, preden se začne spuščati, v Velikem kanjonu pa je nasprotno. »Gre za nenavaden splet okoliščin,« pojasnjuje Ayers. »Ljudje, ki prihajajo z vseh koncev sveta, bi se morali poučiti o tem, kaj jih čaka. Tisti, ki še niso bili v Velikem kanjonu, pričakujejo, da se bodo sprehajali po parku.« Nekateri pohodniki se res dobro pripravijo, drugi pa se odpravijo, ne da bi prej vsaj malo premislili. Čuvaji so recimo doživeli, da so se na pot odpravili ljudje v obleki in s poslovnim kovčkom, polnim plastenk vode. Neki moški je igral na tubo, nekateri pa so šli na pot bosi ali v natikačih. »Veliko ljudi misli, da gredo v zabaviščni in ne naravni park,« zmajuje z glavo Ian Buchanan, tamkajšnji uslužbenec, ki ljudem svetuje, kako se pripraviti na pohod.
AP