Tam, kjer se mlada Soča prvič ovije okrog gorskih bokov ...
Tam, kjer se mlada Soča prvič ovije okrog gorskih bokov pod Starim Utrom proti zahodu in se Na Logu vanjo zlije Zadnjica, se goram predan popotnik zazre v pahljačasto podobo gorskega grebena, ki mu med številnimi skalnimi zublji le stežka povsem zanesljivo zbere najvišjega. Zato ni nenavadno, da domačini ob Soči, Trentarji, imenujejo to svojo južno skalno pregrado z množinskim imenom. Nič manj k lepotam svojih gora niso zazrti Bohinjci onstran teh nazobčanih grebenov. Tudi od tam, s planotaste Komne in čarobno lepe Doline Triglavskih jezer, dajejo gori množinsko ime. Ter hkrati eni in drugi, Trentarji in Bohinjci, tej mogočni gorski pojavi pravijo ljubkovalno Lepa špica. V severozahodna ostenja gore se je s svojimi vzponi skupaj z znamenitim gorskim vodnikom Jožem Komacem Pavrom vpisal veliki klasični alpinist Henrik Tuma, vzhodna in južna pobočja pa so bila od nekdaj delovišča bohinjskih pastirjev in lovcev. V senci kralja Triglava, kamor mimo njegovih jezer romajo navdušene množice, gora ostaja pribežališče miru in tišine željnih zaljubljencev v »nebesa pod Triglavom«.
Veliko špičje (2398 m)
Veliko špičje od Dvojnega jezera. Foto: Mitja Košir
Eni in drugi, Trentarji in Bohinjci, so že vedeli, zakaj Veliko špičje, ki po svoji mogočni raztegnjenosti nad soško in jezersko dolino, vse od Prehodavcev pod Vršacem in Kanjavcem tja do Plaskega Vogla nad prostranstvi Zgornje Komne, zasluži tako zgovorno, prozaično ime, vendar hkrati eni in drugi še vedno prisegajo tudi na poetično ime Lepa špica. Kdor ji iz Trente zre v lice, ko jo zlatijo zadnji večerni žarki, bo začel verjeti v to dekliško poimenovanje. In tudi oni, ki bo v mirni gladini Dvojnega jezera ob odblesku Koče pri Triglavskih jezerih zagledal bleščeče belo piramido naše gore, ne bo več vpraševal, od kod Velikemu špičju ime Lepa špica.
O trentarskih pristopih povejmo tokrat le, da se začno izjemno globoko, po označenih poteh so zelo dolgi, po brezpotjih v stenah pa zelo zahtevni in jih lahko v mar jemljejo le alpinistični mojstri. Od Koče pri Triglavskih jezerih, kamor pridem iz Bohinja po (zahtevni) Komarči ali po lagodnejšem ovinku prek Komno, pa je obisk Lepe špice enkratna priložnost za vse, ki jim gore niso nekaj povsem tujega.
Od Dvojnega jezere jo uberemo po znameniti »triglavski magistrali« proti Jezeru v Ledvici, vendar Pri Utah (kažipot) zavijemo levo na razprostranjene kraške pode, od koder nas označena pot pripelje pod strmo sklano rebro, poraščeno s travami, ki drži na vrh gore ves čas skoraj v vpadnici. V mokrem so te travne vesine nevarne, ob grozeči nevihti pa nikar na pot. Vrh Velikega špičja je razgledni balkon, ki ponuja nenavadne poglede. Ni deležen množičnega obiska in zato za njegova razgledna bogastva vemo manj, kot za vsem znana »triglavska«. Vse kar ponujajo južna julijska pročelja, je na dlani, vendar nam največjo poslastico ponuja šele sestop na Prehodavce. Po nebeški lestvi, razpeti nad dvema prepadoma, se gibljemo po razgibanem skalovju, malo s pogledi na Sočo in malo na odbleske z gladin triglavskih jezerc, vse do zadnjega v kotanji pod Vršacem in Poprovcem pod Kanjavcem. Na poti sledimo redkim markacijam čez dva stranska vrhova, Malo špičje in Zadnjo Lopo, in se sem ter tja oprimemo tudi kakšnega varovala. Če vas bo sploh kdaj, potem vas bo na tem visokogorskem potovanju obšla misel, da nebesa pod Triglavom niso umetniška izmišljija, ampak žlahtna resnica. Če si jo seveda privoščimo po pametnih zalogajih.
Več o vsem tem v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe-Bohinjske gore (Sidarta, 1995).