Gore in ljudje: Zemljino sfero imenujemo atmosfera, človekovo avra in pokrajinsko klima. Na različnih gorah se počutim različno. Ima lahko tudi posamezna gora, kot je na primer Velika planina, svojo, edinstveno sfero?
Gorska sfera
Vrtal sem v spomin, kje sem lani hodil ob tem času in koliko … Prvi letošnji zvončki so doma zacingljali: lastna hvala je kot lanska pomlad. Mene zanima še letošnji sneg v gorah! Iščem vzroke in vzorce življenjskih okoliščin, ki so me pripeljale do ponovnega vnetja. Kam naj grem za povrnitev zdravja, ne pa v njegovo pogubo? Da ne bi med nekakšnim iskanjem smisla življenja v gorah našel le smrt.
Človekovo telo pravzaprav ni nič drugega kot umetni stroj, ki ga je s svobodno voljo duše mogoče spraviti v mnogovrstna gibanja. Mesto duha kot Božje iskre je v človekovem srcu v njegovi polarnosti. (*)
Velika planina je primerna: kadarkoli se lahko obrnem (čeprav vem, da se ne bom). Dobro, da mi je včeraj zvečer oče dal smrekovo smolo za mazanje grla, brez nje verjetno današnjega izleta ne bi bilo. Nad Volovljekom ni miru. Zakaj me prav vsakič preseneti vetrovno vreme? Preizkusim trdoto snega. Ni še popustil v globino, v višje sfere bo šlo brez krpelj.
Zunanja svetlobna sfera Sonca, v kateri se nahajajo ta Zemlja, Luna in še velikansko število drugih nebesnih teles, je na neki način zunanja življenjska sfera Sonca, preko katere je vse, kar se nahaja na njenem območju, prebujeno k določenemu naravnemu življenju. (*)
Spodaj Štajerca vžgeta motorne sani. Od zgoraj se le nekaj minut zatem prikrade v usta okus po izpuhu. Pod jezikom se svaljka še dolgo. Zasnežena narava nima sposobnosti vsrkavanja strupov. Ko se vživim v pokrajino, postane veter na Gojški planini prinašalec miru. Kako lepe so vijuge na snegu, pravo umetniško delo! Naredila sta jih lahko samo sonce in veter, nikdar smučarji.
Tu se mora vse bolj ali manj podrediti urejenosti Sonca in ono je potem zakonodajalec in gospodar vseh drugih nebesnih teles, ki se nahajajo kjerkoli že na območju njegovega svetlobnega izžarevanja. (*)
Kaj je nevarnejše – ko izza ovinka pridivja krotek pes ali motorni sankač? Za hip sem se zdrznil. Videti je nabavni ene izmed koč. Raje zavijem na rob Male planine, pogledat, kaj je novega pri najmanjših skalah. Lišaji so na njih izdelali zanimive vzorce. Domišljija v njih vidi veliko majhnih obrazov. Močan lajež pri koči je pa dejstvo. Pes se sliši zelo vznemirjen.
Če je človek popolnoma dober in v svoji duši napolnjen z Božjim duhom, bo njegova zunanja življenjska sfera postajala vedno močnejša in bo segala vedno dlje. (*)
Ali Ronči vedno renči tako močno? Iz radovednosti naredim manjši ovinek. Pes hudo razkriva prednje zobovje. Spoznal me je, spoznal! Ocenim dolžino njegovih zob, predvsem pa vrvi, in na široko razprem oči. Pes se začenja umikati za drevo. Ve, da jaz nisem privezan in lahko pridem še bližje. A tudi sam nisem neumen, da bi rinil k njemu. Kakšen maloplaninski pes: dela se, kot da me ni. Kaj šele, da bi prišel blizu.
Če se bodo takemu človeku približale celo najbolj divje živali, se bodo, prežete z njegovo zunanjo življenjsko sfero, pomirile, se mu popolnoma prijazno približale in mu ne bodo storile nič žalega. (*)
Na skalnatem pomolu zagledam potacan sneg. Videti je odlična razgledna točka, le pogled na pokrajino je moten. Divjad se je od tu dol spustila na drugo, strmejšo stran in ob tem sprožila plazič. Jo bo kdo podučil, da se to ne dela? Je prej s parklji naredila rez po strmini? Spodnji rob oblaka je omogočal, da sem ves čas gledal naravnost v sonce. Sledenje soncu me je zaneslo na meni doslej neznane robove.
Čim bližje Soncu je torej nebesno telo, toliko bolj mora tudi sprejemati življenje povzročajočo silo zunanje življenjske sfere Sonca kot tisto, ki v njem deluje ter odloča, in se mora ustvariti v njem ali na njem. (*)
Na vrh, kjer že sedita mrak in oblak, pridem z druge strani. Kako naj najdem pravo smer za nazaj? Zadeti moram sosednji rob in po njem slediti žični ograji. Ta stoji tu od nekdaj, da živina ne bi padla v prepad. Zadnje čase so vse bolj zavarovane (ograjene) pešpoti. Kam nas to pelje, s kom ali čim se primerjamo mi, ljudje? Magičnost dneva počasi ugaša.
Seveda o Soncu ne moremo reči, da misli in hoče, toda njegova svetloba je vendarle kar velika misel in toplota svetlobe zelo trdna volja – vendar ne izhaja iz Sonca, temveč iz Mene in učinkuje preko organskega bitja sončnega telesa. (*)
V nahrbtniku imam sirov zavitek včerajšnje očetove peke. Če bo koča odprta, bo za desert, če ne, bo za glavno jed. Oskrbnik je vedel, da sem bil na Zelenem robu, jaz pa sem to zanikal iz lastne nevednosti. Med večerjo použijem televizijsko novico, da imamo svetovni dan spanja. Zakaj ga ne imenujejo noč spanja? Že v temi srečam tri, ki so namenjeni na Malo planino, na pivo. Vsak izgovor je dober, samo da gredo lahko gor!
Glej, človek je v celoti ustvarjen po Božji podobi in kdor se hoče popolnoma spoznati, mora vedeti, da je sestavljen iz treh oseb. Imaš telo, ki ima čute ter ude … (*)
(*) Jakob Lorber, Veliki Janezov evangelij
Iztok Snoj