Brez izjemne višine je izplaval na površje mojih želja. Vernar je pomembna gora, čeprav še danes ne vem natančno, zakaj.
Četrtkova zgodba
Vernar
Pomembna gora, čeprav še vedno ne vem zakaj
Ni mi treba slediti splošnim kalupom, kako naj se hodi v gore. Grem malo po svoje in rahlo drugače. Obenem bi se rad odpovedal svojim osebnim zgodbam o hoji po gorah. Zato se poskušam postaviti v vlogo opazovalca samega sebe in tisto, kar bi še lahko ostalo osebno, objaviti. (Preprosto povedano – če nimate osebne zgodbe, se vam ni treba prilegati vanjo.*)
Skrivnost. V službi predvsem iz radovednosti vprašajo, kam grem. Nasmehnem se: »Ne vem še.« »Joj, kako si skrivnosten.« Nisem se dokončno odločil. Ni skrivnost, le ni še najprimernejši trenutek, da izvedo. Ko pa vame zavrta Vlado, se ne morem več sprenevedati. »Na Vernar mislim iti. Kakšno je nad sedlom?« »V škrbini je malo za poplezati navzdol, a ni nič takega.« Vtem, ko zapeljem na glavno cesto, me ponovno pokliče. »Govoril sem s Francijem in pravi, da škrbina tebi ne bo delala težav.« Skrivnost pa taka! Negotove cilje običajno raje prikrivam. Kot bi prehitro razkrit cilj imel zmanjšano možnost uspeha. To pot mi je zgovornost prišla prav. Celo izvem, da so mi pred leti prestrmo slikali naklone trav. V slušalki na koncu zazveni gorski gon razočaranja, da na tak čudovit dan ne gre zraven. »A se nisi sam tako odločil?«
Kadar ljudje poznajo našo osebno zgodovino, izvajajo določeno mero nadzora nad nami. Od nas pričakujejo, da bomo nekaj, kar smo bili vedno, oziroma, kar so nas naučili, naj bomo. Če ne ustrežemo njihovim pričakovanjem, jih razočaramo. Potem nas gloda krivda, ker smo razočarali ljudi, ki so nas v življenju pokroviteljsko ščitili. (*)
Vir. Na Zasipski planini kraljujejo trije konjički. Kot bi se dobro poznali, stopimo skupaj. Pa smo se srečali šele tretjič. Vir prve moje dobre volje so. Kos kruha, ki sem ga vzel za kavke, si razdeliva z žrebetom. Naglica z vožnje se je umaknila trenutkom užitka. Ustavim se tudi pri koritu. Iz otroških let mi je ostala v spominu trditev vodnika, našega oskrbnika počitniškega doma, ki nas je pripeljal na Slamnike: da se nikoli ni prehladil, če je še tako razgret pil iz tistega studenca. Takrat sem mislil, da je bil razlog v posebno dobrem izviru, danes pa sem mnenja, da je bilo posebno močno njegovo prepričanje. Vodni curek ima odličen okus. Preverjam sliko. Zakaj se med pitjem tako kremžim? Daj, ne bodi napet, sprosti se vendar! V žepu imam zataknjen tudi pergamentni papir z izpisanim današnjim geslom izleta Vir. Odločim se, da mi pitje mrzle, žive studenčnice, ne bo škodovalo, tako kot so me nekoč učili odrasli.
Vaša osebna zgodovina vas je poskusila prepričati, da ste ena ali več označb, ki so vam jih nadeli. Sčasoma pa ste označbe, kdo ste in kaj ste, posvojili. V postopku brisanja osebne zgodovine odstranite vse nepristne označbe. (*)
Pobočja Luknje peči, Dimnika in Macesnovca
Nasprotniki. Na gosto prihajajo nasproti planinci in po tistem nenavadnem hruču debelega grušča celo štirje gorski kolesarji. Daleč se niso mogli peljati... Za njimi prideta dva v ponošenih oblekah in z utrujeno povešenimi ličnicami. Sem slišal »Dobrý den?« Čeha? Naše gore imajo radi. Kdo jih pa nima! Nekoč sem po gorah hodil v obleki, ki je bila za dolino preveč ponošena. Prijatelj me je naučil, da se na lepe izlete spodobi hoditi lepo oblečen. Nekaj teh prepričanj sem opustil. Spet imam rad oblečene sprane majice, ki so me vajene. Rad hodim v dobri, a zato dragi opremi, v kateri se potem počutim vsako leto prijetneje. Še najtežje pa dam od sebe dobro uhojene gojzerje, ne glede na preveliko obrabljenost. Na prvem delu poti se ne obiram. Čakam, da se nasproti pokaže Vernar, ena od še neuresničenih želja. Hojla, Virnar, prihajam! Ti nisi moj nasprotnik...
Ni več potrebno, da bi bilo življenje ukleščeno v nekaj, kar vam predstavlja vašo osebno zgodovino. Vaša zasebna limonadna nadaljevanka je ukinjena. V trenutku, ko opustite osebno zgodovino, postanete neskončni. (*)
Smisel. Zavijem na slabše uhojeno pot. Na njej ni umazanega kamenja, ki bi med povratkom v temi zamolklo izstopalo v soju baterijske luči. Zadnji oktobrski četrtek je nenavadno topel. Nižje zaslišim sproščen klepet. »Sedaj se mi pa ne zdi več tako toplo.« Zagledam ju, kako hodita čez Malo polje. V kratkih hlačah in majici brez rokavov v senčni dolini zares ni videti, da bo zgorel. Petsto in pol višinskih metrov, en listek in pol napisanih opomb na eno uro in pol hoje je dober koncept za današnji ritem izleta. Vsakemu izletu posebej skušam dati svoj smisel, da ne grem mehanično in s planinsko rutino. Bi bilo smiselno dati smisel tudi vsakemu dnevu posebej? Zakaj ne. Celo vsakemu trenutku?
Osebna zgodovina, ki jo nosimo v sebi, nam ovira stik s sedanjostjo. Morda je to skrajna zamisel, vendar vas vseeno prosim, če pretehtate možnost, da iz zavesti povsem izbrišete svojo osebno preteklost in se docela prepustite življenju v sedanjem trenutku. (*)
Strme trave pod vrhom Vernarja, pomešane s skalovjem
Menjava. Zaslišim zvoke helikopterja v preletu. Je to menjava triglavske straže? Verjetneje gre le za menjavo vremenskih stražarjev. Zamenjal sem predmet pozornosti. Na vsaki hoji po gorah se želim o gorski naravi naučiti kaj novega. Ista pot, drugo doživetje, Ista dolina, druga pot, ista gora, druga dolina. Ista dolina, druga gora. Isto sedlo, vse isto, drug čas. Še malo in senčno dolino bom zamenjal za sončno. Čez melišče teče osamljen gams. Pa sem mislil, da te živali hodijo po gorah le v čredah. Razen, če prihaja z Vernarja. V tem primeru se bova zamenjala tudi midva. Iztok sem; kdo si pa ti, vrli gams?
Niste vaše ime. Ime so vam nadeli, da bi vam pomagali razlikovati vaše telo od teles drugih v vašem okolju, in da bi drugim dali na voljo besedo, s katero vas bodo lahko vključevali v pogovor. Vendar se nikdar niti za hip predstavljajte, da je to tisto, kar ste v resnici. (*)
Vernar. Pred dvanajstimi leti sem bil pri kolegoma, zobozdravniškem paru, pa me je gospa doktor vprašala: »A na Vernarju si že bil?« Kje pa je to, sem ju vprašal... Kako skrivnostno ime. Na obsijani strani Bohinjskih vratic so toplejše tudi barve trave zlato rjave planjave. Navdušila me je lepa potka, speljana pod prvi skalnat vrh. Po Vladovem nasvetu bi lahko šel čezenj naravnost navzgor. Opazil sem potko, ki je láhko skalovje obšla po levi in katere potek se ujema s Tinetovo skico. Prijetna mehkoba poševno obsijane rjave žametaste prevleke se ovije okoli grebena do neizrazitega sedla. Spustiti bom moral ročaje palic in prijeti za skalne roglje. Z zanimanjem opazujem Toscevo skalovje. Zamislil sem si, da bi ena od skal lahko imela obliko sedeče živali.
Niste vaš um. Misli snujete s svojim umom – obstajajo torej misli, toda prav tako obstaja mislec, ki jih snuje... Večino življenja so vas učili, da ste vi sami vaš um. Urili ste svoj um, se brez konca in kraja izobraževali in se nekako poistovetili s tistim, kar znate. (*)
Triglav, kaj pa drugega
Letalka. Iščem motive, posebne oblike skal, karkoli zanimivega in vrednega pokazati doma, ko se spusti zviška in obstane na mestu kake dva metra stran in manj od metra nad glavo. Rdeče krempeljce ima razkrečene, ko se gledava iz oči v oči. Vzgornik ga ohranja v nepremičnem lebdenju. Žal nimam več kruha. Pojedla sva ga s konjičkom, pomislim. Rahlo spremeni kot krilom in počasi dopusti, da jo vetrič dvigne nad greben. Kavko izgubim z vida, ko zajadra na drugo stran gore. Grafitno črne palice položim ob vznožju nagnjene skale in svoje telo začnem riniti navzgor, proti vrhu.
Niste vaše telo. Telo ni nič drugega kot skupek surovin, telo so kosti, hrustanec, kri, železo, kalcij, koža. Ko se boste poglobili v svojo osebno zgodovino, boste odkrili, da se marsikakšen duševni pretres suče okrog pomena, ki ga pripisujemo telesu. (*)
Štiri glave. Na vrhu sem dovolj zgodaj, da v miru počakam na sončni zahod. Če bi s seboj imel telefonsko številko vremenske opazovalnice, bi poklical meteorologa in mu pomahal čez Krmo. Od tu se navidezne triglavske glave vidijo najbolj značilno. Naredim nekaj slik. Skoraj na vseh so štiri glave. Zraven sem rinil še svojo. Za spomin? Vsega nisem delal z glavo, a ničesar brezglavo. Tik pred zatonom pomolim glavo v smeri sestopa. Prve korake po grebenu naredim malo okorno. Nad menoj se odkruši večja skala in z močnim truščem zgrmi po žlebu na bohinjsko stran gore. Ko sem sestopal tam mimo, sem jo verjetno razrahljal, a je rahlo dlje časa izgubljala svojo navidezno mirnost. Če bi bil stal spodaj, bi me to lahko stalo glave. Z že temnorjavih trav se večkrat ozrem nazaj, na vršni del gore. Na robu opazim okroglo kamnito skalo v obliki glave. Dlje se mi zdijo še nove zanimive skalne oblike, le prepozen sem, da bi si jih šel ogledat. Oziram se, da bi ujel še zadnje poglede. Da mi kaj ne bi ušlo. Vseeno bo dogodivščina, kakršnakoli je že bila, tudi ostala na gori.
Nikakor vas ne nagovarjam, da se na svojo preteklost ozrite z zamero ali obsojanjem. Želim vas le spodbuditi, da se je ne bi spominjali niti kot dobre niti kot slabe. Bila je, to je vse. (*)
Večer v Bohinjskih vratcih
Večerni odtenki. Barve večernega mraka so najlepše jeseni. Prevladujejo vijolične v mnogih odtenkih. Zaradi jasnine, ki sega daleč za obzorje, se brez baterije vidi hoditi eno uro. Na slabo obiskani poti je odtenek poti inverzen odsevu dobro uhojene triglavske magistrale. Namesto z zemljo namazane poti izstopa bela sled odrgnjenih kamnov na starem in sivkastem grušču. Pod Malim poljem z večerno temnimi travami so odtenki sivih skal ponovno svetlejši od poti. Prepočasen sem. Okoli glave si napnem elastiko čelne svetilke in v soju rumenkaste luči pospešim po edini, poznani in enostavni poti. Med mehaničnim premikanjem nog računam, če bom doma do devete. Na parkirišču migota rdečkasta svetloba. Soj ognja osvetljuje gorska kolesa. To so oni štirje. Zdramim se iz premišljevanja o stvareh, ki se tičejo službe.
Niste vaš poklic. Bolj ko poklic istovetite s seboj, težje prepoznate resnico in svobodo. Zapomnite si naslednjo vajo v logiki: če ste to, kar delate, tedaj vas ni, kadar ne delate. (*)
Zadnje tri ure. Beseda da besedo in izmenjamo si osebne zgodbe. Chris na desni se je prevrnil čez krmilo in se močneje odrgnil po rokah, rahlo pa tudi po glavi. Na Malem Triglavu je čisto blizu Dorlijine glave priletela skala, ki sta jo po pripovedovanju sprožila dva Italijana. Takoj so začeli sestopati. Daniel na moji levi je tudi imel evforično zgodbo. Med malicanjem na Planiki je priletela jata kavk in jih prosila za hrano. Ena je bila še posebno glasna in mu s svojim hrupnim čiv, čiv, čiv ni dala miru. Bila je glasna kot Italijani, je še podkrepil svojo upravičenost do tega, da ptice prežene. V gorah hoče imeti mir... Z Rolandom se smejiva in reživa. »Ptičev ne maraš preveč?« vprašam previdno. »Ne, res ne.« Goreča polena na žaru so nas grela v obraz in nam dobro zagrela jezike. Pisana, predvsem pa dobra in zanimiva druščina. Dva sta iz Linza, eden iz Salzburga in eden iz Kitzbühela. Urejajo dobro obiskano spletno smučarsko stran x-skier.com. Ne pozabijo vprašati, kakšna bo letos zima v slovenskih gorah... Čas je, da zložljiv platnen stolček zamenjam za robusten avtomobilski sedež. Šele takrat začutim, kako zelo mrzle so noge. Med občasnimi pobliski avtomobilskih luči se spomnim najbolj začudenega vprašanja, večkrat postavljenega v zadnjih treh urah: »Kaj bo pa danes rekla na vse to vaša žena?«
Niste vaša dežela, rasa ali religija. Kriki nacionalizma, rodovnosti in teizma so bili oddavnaj povod za vojne in so povzročili pokol milijonov ljudi. Niste vaša razmerja. Nikar se ne obsojajte in trpinčite zaradi poteka vaših odnosov. Iz vseh se lahko naučite, ko se s položaja opazovalca zavedate, da ste v resnici ta, ki vse skupaj opazuje. (*)
(*) Dr. Wajne W. Dyer, Dragulj je v tebi