ISIS, zdravniki v prostem času - Željko B. Jakelič: Kot ponavadi, sva se tudi letos s Tomažem dogovorila za ogled vrhov v Julijskih Alpah. Izbor gora je bil izredno težaven.
Med številnimi gorami in vrhovi sva letos izbrala vrh, ki ni množično obiskan – Vernar. To je 2225 m visoka gora, ki se nahaja med Bohinjskimi vratci in Konjskim sedlom. Čeprav ob njegovem boku poteka ena najbolje obiskanih planinskih poti (pot Pokljuka–Triglav), pa Vernar le poredko dočaka obisk. S težko dostopnega vrha se odpira pogled na številne sosednje vrhove.
Že zelo zgodaj, bilo je nekaj čez 6. uro, sva se odpravila z Jesenic proti Mojstrani in od tam v dolino Krme, do Kovinarske koče (870 m) in do parkirišča, ki je bilo na koncu makadamske poti! Glede na vremenske pogoje in na napoved, ki je bila izredno ugodna, sva se odločno napotila proti najinemu cilju.
Na poti skozi gozd sva srečala številne miši. Zakaj je letos »mišje leto«, sem prebral v pogovoru s prof. dr. Tatjano Avšič Županc, svetovno znano strokovnjakinjo za virologijo z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo. Kot pravi, je letošnje leto tako imenovano mišje leto, kakršno se pojavlja na 3 do 5 let. Letos je izjemno povečana populacija malih sesalcev, večinoma glodavcev, zaradi mile zime z malo snega in preobilja hrane, predvsem žira in želoda. Mali sesalci so naravni rezervoar hantavirusov. Hantavirus so diagnosticirali pri rumenogrli miši, ki je bila ulovljena v vasi pri Dobrniču pri Žužemberku, od koder je potrjen prvi bolnik s HMRS (okrajšava za hemoragično mrzlico z renalnim sindromom, ki se imenuje še mišja mrzlica). Virus je bil tudi diagnosticiran leta 1985. Virusi se že nekaj časa poimenujejo po mestih, kjer so bili odkriti, in ne po najditeljih. Ta virus je dobil slovensko ime Dobrava, ki se od takrat pojavlja v vseh medicinskih učbenikih. Resnično je bilo zanimivo opazovati obnašanje miši, ki so kar letele po gozdni poti in se skrivale pred slučajnimi obiskovalci.
Žal ni bilo več časa za opazovanje, kajti morala sva naprej zaradi vremenske napovedi, ki je bila za planince izredno ugodna in obetajoča, a zaradi napovedi toplotne obremenitve v popoldanskih urah nevarna! Hodila sva strumno in brez oddiha, primerno hitro. Pot naju je vodila skozi grmičevje in po kamniti poti, ki je zahtevala še dodatno pozornost! Ko sva se že naveličala takšne poti, se je naenkrat odprl lep razgled na gore! Bilo je čudovito. Številni vrhovi okoli naju (Veliki in Mali Draški vrh, močan Tosc) so nama delali senco na poti proti Bohinjskim vratcem, od koder sva bila namenjena na Vernar.
Pot do Bohinjskih vratc je bila zelo zanimiva in zahtevna zaradi melišč, ki so nama onemogočala normalno hojo. Prav zaradi tega sva morala hoditi izredno previdno, kajti obstajala je velika možnost poškodb. Že ko sem pomislil na nevarnosti, sem se zdramil! Zaslišal sem padajoče skale! Kaj? Ali je plaz? V trenutku, ko sem že mislil opozoriti Tomaža na nevarnost, sem zagledal gamsa, ki je z velikimi koraki in žvižgajoč prečkal najino pot.
| Gams (Rupicapra rupicapra) je manjši votlorog, ki je v plečih visok do 75 cm. Na čelu so pri obeh spolih razviti rogovi, imenovani roglji, ki so smolnato črni, v spodnjem delu ravni, na vrhu pa zakrivljeni. Roglji začnejo rasti v prvem letu starosti in so kožna tvorba. Praviloma se gamsi poleti zadržujejo pod gozdno mejo, pozimi se spuščajo nižje. Kljub nepričakovanemu dogodku sva se nasmejala, kajti lahko bi bilo ... Nadaljevala sva pot proti Bohinjskim vratcem (1979 m). |
Sledil je še zadnji, najbolj zahteven del najine poti. Vzpon na Vernar. Zelo strma in zahtevna pot naju je vodila proti cilju. Tisti, ki so bili na Vernarju, vedo, da je vzpon na vrh zelo zahteven, nevaren ter zahteva izredno previdnost. Strmina, prepadi, zelo močno sonce, krhke in lomljive skale, vročina so bili še dodatni dejavniki, ki so zahtevali previdnost! In končno. Srečno sva prispela na sam vrh – Vernar. Potem ko sva dala sušiti resnično mokra oblačila, sva uživala v čudovitem razgledu. Opazovala sva, opazovala ... večino bohinjskih gora: Cesar (2098 m), Planino pod Mišelj vrhom (1645 m), Tosc (2275 m), Veliki Draški vrh (2243 m) ... Poleg vrhov se je zelo lepo videl Triglavski dom na Kredarici (2515 m) in Dom Planika (2401 m).
| Dom Planika pod Triglavom (2401 m) je planinska postojanka, ki stoji na planoti Ledine pod južnim ostenjem Triglava. Prva koča, imenovana Triglavski tempelj, je bila postavljena že 18. septembra 1871. Leta 1877 je na tem mestu Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo novo Kočo Marije Terezije. 13. avgusta 1911 je bil poleg koče postavljen Dom Marije Terezije. Po I. svetovni vojni je dom prevzelo Slovensko planinsko društvo (SPD) in ga preimenovalo v Aleksandrov dom. Koča je bila nato spremenjena v obmejno stražarnico. Leta 1945 je dobil sedanje ime. Leta 1987 so karavlo porušili, na njenih temeljih pa 19. avgusta 1992 zgradili večjo depandanso. |
Res čudovito! Žal se nama je čas za opazovanje posameznih vrhov in lepot gora zelo hitro iztekel. Ko sva se posušila, okrepčala in poklepetala o lepotah, ki sva jih bila deležna, sva se začela previdno spuščati v dolino. Na poti proti Bohinjskim vratcem sva v travi zagledala nekaj planik, za katere še ni prišel čas dozorevanja. Bilo je prezgodaj! Med tihim pogovorom nama je naenkrat pot prekrižala neka žival! No, ja! Bil je svizec, ki se mu je mudilo! Kam? Ne vem natančno!
| Svizec (Marmota marmota) je glodavec, ki živi v Alpah. Živi v združbah v bližini ledenikov, kjer si svizci izkopljejo svoja domovanja. Za svizca je značilno zimsko spanje. Pri navadnem spanju, če je tako trdno, se telesna toplota živali ne zniža, čuti ne otopijo in žival se hitro prebudi, krvni obtok je pravilen, srce utripa normalno. Pri zimskem spanju – hibernaciji – pa se zmanjšajo vse življenjske funkcije: prebava popolnoma preneha, včasih poteka le v presledkih, dihanje je lahno (komaj do 15- krat na uro), krvni obtok je počasen, srčni utrip je zelo upočasnjen. Pri tem se telesna temperatura zelo zniža in se navadno ujame z zunanjo temperaturo. Naraščanje zunanje temperature povzroči, da se segreje tudi telo živali. Takrat se žival prebudi in začne živeti svoje normalno življenje. Zimsko spanje traja od 8 do 10 mesecev. Ko se poleti stali sneg in se okolica ogreje na 25° C, se svizci zbudijo in prilezejo ven za 2 do 4 mesece. |
In ko sva že pomislila, da sva zgrešila Vodnikov dom,se je pojavil! Dom stoji na majhni terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila radovljiška podružnica SPD v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika na Mali Triglav 20. Avgusta 1795. Poimenovali so jo Vodnikova koča in jo slovesno odprli 19. Avgusta 1895. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili in obložili z lesom. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko, ki so jo gradili v letih od 1954 do 1958 (slovesno odprtje je bilo 31. avgusta 1958). Kočo so preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986. Takrat so kamnito fasado obložili s skodlami.
S poti, ki naju je vodila proti Bohinjskim vratcem, se je dom videl v polni lepoti! Narava ni skoparila z lepoto in vidljivostjo! Mogoče si je bilo ogledati številne poti, ki so vodile proti Domu na Planiki okoli Tosca proti Pokljuki, številne peš poti proti ... Ja! Enkratno! Ob razgledih na čudovite gore in klepetu sva prišla do Bohinjskih vratc, od koder sva se zadnjič zazrla na goro, od koder sva se pravkar spustila! Da sva bila gor? Nisem si mogel zamisliti, koliko energije sva porabila in kaj vse sva doživela!
Sledila je pot v dolino. Srečno in brez zapletov sva prišla do parkirišča v dolini Krme, kjer sva se umila in osvežila. Glede na to, da je bil zelo vroč dan in da je bila toplotna obremenjenost izredno velika, se nama je prilegla ugodna vožnja skozi dolino Radovne do Pocarjeve domačije, do Mojstrane in potem še do Jesenic, kjer nas je čakalo praznovanje krajevnega praznika KS Mirka Roglja - Petka, Cirila Tavčarja in Staneta Bokala.
In na koncu še zaključne misli. Bilo je lepo in naporno. Kljub vsem težavam in pomanjkanju časa, ko nas vse preganja in ko živimo v hudem življenjskem tempu, ko čas postane vrednota, si je vredno in nujno vzeti čas zase ter obiskati številne gore, ki nas vztrajno kličejo in čakajo na naš prihod. V trenutku, ko prideš na cilj, pozabiš na vse težave in napor. Obenem pomisliš na trenutke, ki si jih je treba vzeti samo in izključno zase! In, na koncu, ne pozabiti na rek: Tempus fugit!
Željko B. Jakelič