Planinski vestnik - 8/2010: O Urški, ki je nekoč zmrznila v snežnem viharju na Pohorju

Zgodba

Sonce je že rinilo za Kozjak, ko je Urša stopila na hišni prag in zavzdihnila. Griva ob poti je bila že polna rumenih trobentic, saj toplega zraka med spečimi jablanami že več dni ni premešala niti sapica. Izza ogla se je pripodil Lisko in se ji po mačje podrgnil ob noge. Sklonila se je in pogladila žival po beli lisi na čelu. Kuža je zamižal. Tudi žival potrebuje nekoga, ne samo človek …
Sanje je imela in bila je hvaležna, ker jo je iz nemirnosti prebudilo globoko donenje. Nastopila je pepelnica. Zvon z Lačne gore je opolnoči naznanil začetek štirideset dnevnega posta. Donenje se je lovilo po grapah in globelih, nato je bilo zopet mirno kakor prej. Skoraj je že zaspala, ko jo je zdramil jezen lajež. Stopila je do okna. Lunin krajec je razsvetlil okolico in opazila je zasačenega lisjaka, ki je tonil v gozd. Dvignila je pogled. Visoko nad temnimi smrekami je visela v zraku nežna svetloba in se razlivala po širni okolici. Zrnca snega, s katerimi so bila prekrita prostranstva visokega Pohorja, so lomila že dvakrat odbite sončne žarke in jih še enkrat vračala proti nebu. Sonce, Zemlja, Luna, Zemlja, sneg in nazaj v vesolje. Večno razdajanje in vračanje k izvoru …

Grešne misli

Ob sedmih je zvonilo k maši. Liska je privezala k uti, da ne bi ušel za njo in se pridružila vaščanom, ki so se iz stranskih poti priključevali kolovozu ob Čadramskem potoku, vijočemu se proti cerkvici z gotsko zašiljenimi okni in luskinasto, s skrilom krito streho. Na razglednem slemenu so se ljudje ustavljali in obračali pogled proti dolini. Oplotnica je ždela na ravnini, ki jo je božala februarska zarja. Od hrbtov in glav, ki jih je zapustil klobuk, ko so si moški z robci otirali čela, se je kadila sopara. Ko je zazvonilo drugič, je množica počasi poniknila v temačno notranjost, ki je bila odeta v spokorne, vijoličaste barve.
Mrmranje je potihnilo, ko je vstopil gospod z ministranti in pričel mašo, ki je oznanjala prihajajoče dneve odrekanja, poglobljene molitve, ljubezni do bližnjega in samozatajevanja. Ljudje so sklonjenih glav poslušali pridigo in razmišljali. Le Urša je postajala vedno bolj vznemirjena. Besede o spokornosti in odrekanju so nanjo delovale drugače, kot je pričakovala. Misli so ji vedno znova uhajale tja gor, k njemu. Kakor skozi podzavest, so se ji v zavest priplazile besede gospoda: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet.« Oh, le kako mu je, se je spraševala. Več kot mesec dni ga že ni videla. Več kot trideset samotnih noči, predolgih večerov in kratkih dni, v katerih ni slišala njegovega glasu. Kruha se morda že postí, čeprav je pepelnica šele nastopila. Spomnila se je krepkih rok, kako so jo objele in stisnile okoli pasu. Zagomazelo ji je po hrbtu in ustrašila se je blodnih misli, na posvečenem kraju. Ozrla se je naokoli, a nihče ji ni namenil porogljivega pogleda. Odleglo ji je.
Ljudje so se začeli prestopati in zgrinjati proti oltarju. Eden po eden so pristopili pred mašnika, ki je opravljal pepeljenje. S palcem je segal v posodico, v kateri je imel pepel iz lanskoletnih oljk in z njim na vsako čelo napravil znamenje. Palec je za seboj pustil sled pepelnatega križa. Dolgo je trajalo, preden je prišla vrsta nanjo.
»Pomni, človek, prah si in v prah se povrneš« je mrmral gospod vsakič, ko je pokrižal vernika. Urša pa je ob tem zavzdihnila in pocedila solzo po licu. Gospod je v presenečenju zastal s kretnjo. Takšnega zavedanja minljivosti pri svojih faranih ni bil vajen. Ona pa se je tiho obrnila in odšla s svojimi mislimi, ne meneč se za okolico.

Posvetno dogajanje

Po bogoslužju se je množica razlila iz cerkve. Ob zidu je bilo postavljenih nekaj revno založenih štantov, kjer so prodajali sveče, podobice in svetinjice, kar pa ni prida primamljalo niti otrok, ki so imeli zaradi stanja na kamnitem tlaku prezeble noge in so silili domov. Ob vratih so bili tudi trije berači sklonjenih glav, šepetaje čakajoči na vbógajme, ki je s težavo zapuščal kmetske žepe. A bolj kakor to, je ljudi zanimalo dogajanje na travniku, kjer so dekleta po stari šegi »vlekle ploh«. To je bil precej težak hlod, na katerega konec so privezali slamnato lutko, vanjo pa so se morala zapreči samska dekleta, ki so se bližala tridesetemu letu, a so bila še brez ženina. Ta navada ni bila prijetna in deležne so bile objestnega posmeha fantov, ki so bili, hmm, navkljub strogemu postu, že dobro pokrepčani z žganjem. Dva sta glasno pokala z biči in vpila, kakor bi priganjala živino. Na srečo so se posmehljivci kmalu naveličali slabotne vprege in se dáli odpraviti s pestjo denarja, ki so jim ga plačale za pokoro. Nato so razgreti junci družno in z razposajeno lahkotnostjo pograbili hlod in skupaj z njim hrupno zdrveli v smeri hiše, kjer je stanovala najstarejša od deklet. Tam so ga naslonili na hišna vrata in ob vreščanju paglavcev, ter smehu brezzobih stark razglašeno tulili: »Prišla je pepelnica, ostala si samica, oh, oh, še boš vlekla ploh!«
Urša jih ni spremljala. Pekli so jo spomini, ko jih je poslušala vihrati proti dolini. Kar pet let zaporedoma so ploh prislonili na njihova vrata …

Srečanje

Bilo je poletje in ko je šla v tabrh , sta se prvikrat videla. Bil je najbolj tih moški med ducatom koscev, ki jih je najel gospodar. Ko mu je točila piti, mu kozarec ni hotel iz roke. Bilo ji je nenavadno lepo, pa še bolj čudno, saj jih je imela že dvaintrideset, on pa je bil še tako mlad in slok. Oči so se jima med delom iskale, da ju je kar bolelo. Kaj je on razbral v njenih, ni vedela. Ona pa je v njegovih slutila modrino ledu in ogenj tleče strasti. Črvičilo jo je od slé, vendar je bilo še veliko prezgodaj, da bi jo lahko pogasila. In, bog pomagaj, saj je komaj verjela, da se ji res dogaja ...
Vsako nedeljo jo je počakal pred cerkvijo in ni se menil, da so ga zbadali, ker lazi za deset let starejšo. Jeseni sta se vzela in prišla je k njemu, na mali Polhov grunt. A sedaj je vendarle imela moža in bila sta na svojem.
Sonce je bilo že visoko, ko se je vrnila. Lisko je od veselja skoraj podivjal. Ko ga je odvezala, se je takoj zapodil po dvorišču, pri kurniku z laježem prestrašil nekaj grahastih kokoši, ki so se stisnile v kot in zopet pritekel do nje, da ga je počohala za ušesi. Stopila je v hišo. Ura na zidu je enakomerno tiktakala, v kotu je viselo razpelo, ogenj v peči je ugasnil, vendar je bilo v notranjosti še vedno toplo. Dala si je opraviti z drobnimi opravili, ki pa ji niso zaposlila misli, ki so se venomer vračale k njemu. Zvečer se je odločila. Stopila je po majhen koš in iz revne shrambe vanj zložila vrečo koruzne moke, kozarec masti, vrečko fižola in še eno, v kateri so bili jabolčni krhlji. Zjutraj se bo odpravila. Pomišljala je, če bi vzela s seboj tudi Liska, a se spomnila lisjaka in zdelo se ji je pametneje, da ga pusti doma. Do večera bo že nazaj.

Drvarsko naselje okoli leta 1930 nekje nad Lobnico na Pohorju

K njemu

»Uršula, kam pa s košem na ramah navsezgodaj?« jo je pred zadnjimi hišami prestregla jezikava Mica Jerájeva. Urša ni bila vesela vaške opravljivke, vendar ji tega ni pokazala. »Mojemu nesem živeža, že štiri tedne je na holceriji . Gotovo mu ga manjka.« »Ejejej, Uršula« je odkimavala Mica Jerajeva in zavijala z očmi. »Nisi več tako mlada, da bi bila lahko tako nespametna, bogme da nisi, če nosiš poln koš hrane na prvi postni dan k svojemu mlademu možu. Prišel je čas odrekanja in molitve, ti pa mu letiš s klobasami v objem!« Urša je zardela in sapo ji je vzelo. Tisto, na kar je merila Mica Jerajeva, je na videz preslišala. Kakor, da je sama kriva, ker si ni prej našla moža, sedaj pa mora zaradi nevoščljivosti poslušati pikrosti. Posebno od ostarelih tet, kakršna je bila Mica, ki jo je vse življenje spremljala osamljenost. »Kakšne klobase neki? Le moke in fižola mu nesem, da ne bo trpel lakote. Saj ne more lačen drvariti od jutra do večera«, se je branila. Mica Jerajeva pa je še kar odkimavala, čeprav ji je zmanjkalo pravih besed in je le kokodajsala »post je, post!« Urša jo je pustila in stopila naprej po poti.

Hlapec in dekla

Ko je prišla do Keblja, je bila že mokra po hrbtu. Sonce je grelo kot za stavo. In tudi skozi to vasico ni prišla neopažena. Iz hleva, v katerem je bilo slišati prestopanje živine, je pogledala stara dekla in ji namenila nasmešek, ki ga je kvarila škrbina namesto sekalcev. »O, Urfha« se je trudila izgovoriti šumnik, »kam pa ti s kofhem ob tem chasu? Saj menda ne nesesh k zhegnu?« Urša se je nasmehnila, ker je njen koš pri ljudeh zbujal tako radovednost. »Oh, kje pa, kje je še velika noč in dobrote za k žegnu ? Mojemu nesem živeža na holcerijo.« Otrla si je čelo in uprla oči v jasno nebo. »Je pa vroče, kdo bi si mislil?« Dekla je privzdignila široke obrvi pod ruto in dvignila pogled preko streh. Nekoliko se je namrščila. »Urfha, bo prav pametno, che odidesh naprej. Na sever se obracha.« Res je nekaj drobnih meglic gnalo proti jugu, Urši pa se niso zdele nič posebnega.
Na prag je stopil še stari hlapec Johan, ki je slišal ženski pogovor. S pipo v ustih se je vmešal: »Kaj pa govoričiš, ti bi vremena ne razpoznala niti, če bi oblaki skozi naš dimnik na nebo plezali!« Johan je bil zadirčen in zajedljiv pôsel, vendar ni bil zlobne sorte. Nasmehnil se je Urši. »Veš kaj pravi stara modrost? Kakršna pepelnica kane, takšno vreme ves post ostane. In včeraj je bila pepelnica. Post bo trajal štirideset dni, torej se nam ni bati ne mraza, ne visokega snega. Bomo pa ob kresu že izkopavali krompir, a s tem se ne bo težko sprijazniti, kaj ne? Nje pa nič ne poslušaj, ker te samo straši. Zavistna je, ker svojemu mlademu možu neseš živeža, pa bo ta mimo koša dobil še ženo na obisk« se je navihano hihital. Dekla ga je črno gledala in mu žugala s koščeno roko, da je v razposajenosti nenavadno urno odskočil za korak in se ji smejal skozi oblačke dima. »Tojfel leni frdamani, tebi zhe ne bi nesla, pa che bi tulil od lakote kakor volk, ki pade v izkopano jamo«, je vpila. »Eh no, kaj se pa repenčiš? Prava se je oglasila, da bo mene zmerjala z lenuhom. Delo ti gre od rok težje kakor smola z riti! Le kateri gospodar bi te še gledal na gruntu, če bi imela zobe, tako pa se vsaj ni bati, da bi mu preveč odjedla.«
Urša je vedela, da ne misli resno, zato jo je kraval, ki sta ga zganjala, pošteno zabaval. Pozdravila je in krenila dalje. Kako smo si ljudje različni, je premišljevala in znova spoznavala, da lahko tuja sreča nekatere celo bolj boli, kakor lastna nesreča.

Lisko

Orošeno čelo ji je pričel hladiti mrzel vetrc. Severnik je zajel sapo in šumel z vrhovi smrek. A komaj je dobro zapustila Kebelj, že jo je ujelo veselo bevskanje. Ugledala je Liska, ki se mu je uspelo odvezati in je pritekel vso dolgo pot za njo. Ob misli na kurnik se je ujezila in pričela žival, ki je prišla za njo, oštevati. Lisko je sklonil glavo in ušesi sta mu žalostno padli, ko je spoznal, da ga je polomil. Temne oči so skaljeno gledale gospodarico, ki se je hitro omehčala. Pot se ji ne bo tako vlekla, če bo imela družbo. Spremenila je ton glasu, se pripognila in ga poklicala k sebi. Pes je najprej nejeverno poskakoval, po tem pa vendarle skočil k nogam, da ga je počohala. Veselo je obliznil dlan, ki ga je hranila in pomahal z dvignjenim repkom.
Krenila sta naprej, proti gozdu, skozi katerega se je precejal vedno močnejši veter. Urša je pospešila. Vreme se je, ne oziraje na Johanov rek o pepelnici kvarilo, čeprav na nebu še vedno ni bilo oblačka. Mrzel veter je kazal zobe, le Lisko je še kar veselo poskakoval okoli nje in se podil za vsako trepetajočo vejico. Godilo ji je, ker ni bila sama. Do stesane kočice na frati , kjer bo presenetila moža, jo je ločila še ura hoje.

Huda sprememba

Skozi veje so se izmuznile prve snežinke. Kakor semena regratovih lučk jih je vrtinčilo in nežno so sedala na gozdna tla, debelo pokrita z iglicami. Lisko je veselo zalajal in dokler se ni naveličal, lovil vsak kôsem, ki mu ga je prineslo mimo glave. Ko ga je minilo, je brez sape in z izplazenim jezičkom spet mirno stopicljal vštric nje.
Postajalo je temneje. Oblačna gmota, ki se je valila od severa in skrita za robom od daleč pošiljala v vetru plešoče snežinke, je napolnila dravsko dolino in zastrla nebo nad Pohorjem. Uršina spodnja čeljust je drhtela, potegnila je rokave jope k zapestjem, a ni pomagalo in mraz je lezel za nohte. Saj ni več daleč, niti uro, se je tolažila, ko ji je korak vedno bolj slabel. Moči so jo izdajale, pešala je od mraza, težkega koša in praznega želodca, ki si ga zaradi začetega posta ni napolnila kot bi se spodobilo pred naporno potjo. Pa je bilo vse do maloprej še lepo in tako toplo in gozd je še pred nekaj trenutki dehtel po trohnobi odmrlega listja, ki se je razkrajalo v pričakovanju pomladi. Čedalje težje je naredila korak, začudena je opazila, da se je sneg že prijemal tal in močni sunki vetra so z njim pometali med debli, ki so s severne strani dobila za prst debelo oblogo.
Bog mi pomagaj, ostal bo brez živeža, če sedaj obrnem, je vročično razmišljala. Po glavi so se ji podile misli, ki so se ji prikazovale kakor skozi metež, skozi katerega je hodila vedno bolj pijano, da se je Lisko nekajkrat obrnil in se čudil njenim majavim gibom. Pred očmi je videla njega, njegov neobriti, a vedri obraz in - sebe, ki bo stopila med duri z živežem v košu. Smejal se bo, ko bo nalagal polena na ognjišče in segrel kočico, pristavil čaja za premraženo ženo, jo pokril z odejo in pobožal po premrlih licih. Malo jo bo tudi kregal, vendar dobrohotno, ker bo vedel, da je šla na pot zaradi skrbi zanj. Nato bo zaspala in ko se bo prebudila, bo vse tako kot je bilo.
Lisko je zaskrbljeno bevsknil, da bi prebudil gospodarico iz otopelosti, med katero se je zaletavala v smreke, ki so ji zastavljale pot. Ni ga slišala, stopala je kakor vol pred plugom, ki je naučen, da brez razmišljanja vleče težki jarem in postavlja nogo pred nogo. Njene misli so odtavale po poteh, ki jih je prehodila v preteklih letih …

Omnia vincit amor (Ljubezen premaga vse. Virgil)

Njen starejši brat se je pozno ženil, druga dva pa sta odšla s trebuhom za kruhom in mati jo je nato vpregla za domačo gospodinjo. Ženska, ki jo je pripeljal brat, ki je zagospodaril, je bila dobra po srcu, za delo pa neokretna, še huje, po navadi ga niti ni opazila. Preden se je zavedla, so minila leta. Postala je neplačana dekla na lastnem domu, bratu je vodila gospodinjstvo in pomagala skrbeti za njegove otroke, pa tudi mati se je zanašala, da bo skrbela zanjo na stara leta. Nase ni utegnila pomisliti, zaradi vpetosti v delo in skrb za družino, je le redko našla čas za druženje z ljudmi. Veselic in plesov se je namerno ogibala, vanjo je zašla morda le na ličkanju in podobnih kmečkih opravilih, kjer se je delo dopolnjevalo z družabnostjo.
Dve leti po bratovi poroki, so fantje ob pepelnici prvikrat prislonili ploh na njihova vrata. Šele tedaj se je zavedla časa, ki se je pomikal neopazno in nepovratno kakor Dravinja po dolini.
»Poglej Urša«, ji je dejal Polh neko nedeljo, ko jo je počakal ob poti. »Ne znam govoriti pametno kakor gospod učitelj in še manj gladko kakor gospod pri maši. Ampak kar ti bom povedal, je resnica! Glej, sam sem ostal na malem gruntu. Brat je odšel v Ameriko, mati pa so mi lani umrli in hiša je ostala brez ženske roke. Dela se ne bojim, a le dve roki sta še za slabo življenje malo. S holcerijo bom zaslužil in nakupil živine in oprave, mogoče razširim še poslopje, ako bog da. Manjka pa mi žena, ki bo pridna in se ne bo bala podpreti hišnih vogalov. Dobro veš, da te rad vidim, Urša. Ženske po vasi so si že in si še bodo brusile jezike zavoljo naju, a ni mi mar. V tebi vidim tisto, česar potrebujem za prihodnost. Vem, da si vájena dela in tudi, da te bodo težko pustili od doma. Toda jaz mislim, da je prav tako po božji kot po človeški postavi, da mladi pášejo skupaj in da morajo najprej poskrbeti za svojo prihodnost, po tem pa šele vračati hvaležnost. Če bo tako naneslo, da bo materi na starost težko v lastni hiši, pa obljubim, da ti ne bom branil vzeti jo k sebi.«
Prijel jo je za roko: »Iz srca sem govoril. Premisli in mi odgovori do naslednje nedelje, na tem mestu. Stopil bom do župnika in se domenil. Ko bodo zorele tepke, boš lahko že pod mojo streho, če boš seveda hotela.«
Takšno je bilo njegovo snubljenje, čisto in pošteno. Komaj je dočakala naslednje nedelje, da mu je lahko pritrdila …

Usodni počitek

Od mraza otrdeli obraz ji je spreletel smehljaj. In nato se je ponovno zaletela v smreko, ki je ustavila njeno slepo blodenje po gozdu. Ozrla se je naokoli. Vse je bilo v belem, veter se je umiril in vladala je tišina. Vse smreke so se zdele enake, gozd se je raztezal v nedogled, nepregleden in lep. Odložila je koš in sedla na širok štor, ki je vabil k počitku. Samo malo, da si povrne moči. Ne more biti daleč, prav gotovo ne more biti!
Teden dni po pepelnici se je Uršin mož odpravil v dolino. Novega snega je bilo dve pedi in delo v gozdu je zaradi nevarnosti zastalo. Težek sneg se je držal vej, da so se pobesile globoko ob deblih. Sklenil je, da bo pametneje, če se za kakšen teden umakne v dolino in spotoma prinese živeža, ki mu ga je že primanjkovalo. Ko se je s snegom v kočico prikradel mraz, se mu je stožilo še po topli postelji in že navsezgodaj se je odpravil domov.
Gotovo me bo vesela, je razmišljal, ko je stopil med prve kebeljske hiše. Dim iz dimnikov se je leno sukljal proti sivemu nebu, ki ga nikakor ni mogel preluknjati sončni žarek. Pod leseno šupo je tleskalo in pokljalo, ko so bukova polena odletavala s tnala in se preobračala po tleh. Hlapec Johan je počasi, s pipico v ustih, cepil drva. Ko je ugledal prišleka, je dvignil roko s sekiro v pozdrav.
»Ho, dober dan. Pa kar sam v dolino?«
Mladi gozdar mu je prikimal in se čudil vprašanju. Mar ga ima stari hlapec še za otročaja, ki ga je čudno samega gledati, kako kolovrati po Pohorju? Odvrnil mu je zgolj z bogdaj in se spustil proti domači Okoški Gori. Naznanil ga je pasji lajež, ki je na prag prignal Mico Jerajevo. Čeprav je imela vse testene roke, ker je ravno mesila kruh, se je morala prepričati, kdo gre skozi vas. Tudi ona se je čudila, ko ga je videla s košem opletajočega proti dolini.
»Glej no, nisem vedela, da bodo nekateri letos kar do poletja v holceriji! Mladi nimate nič pravega spoštovanja do vere, odrekanje v postu se ne pozna samo pri žlici« je pripomnila nesramno in brez uvodnega pozdrava. Najprej je hotel mimo, poznal je Mico in njen strupen jezik, vendar ga je nekaj gnalo, da se je oglasil. Tudi ona je govorila čudno. Privzdignil je krajec klobuka in stopil do praga.
»Bog daj botra, kaj pa vam ni po godu? Menda ne bom na holceriji lubja otepal, če težko in pošteno delam?« ji je pogledal v bolestno radovedne oči. Mica Jerajeva je ob tem osupnila in v zadregi jecljala.
»Saj nisem mislila nič hudega, seveda imaš pravico do jéla kakor vsi težaki in bolniki, ki so izvzeti iz strogega posta, bog mi je priča, da nisem mislila nič slabega. Le čudila sem se, ker si tam gori delaš take zaloge. Revico sem gledala, ko se je trudila otovorjena kakor mula, sedaj pa greš še ti po en koš. Mislila sem si, kočo imaš vlažno in toliko moke ti še splesni!« Beseda je dala besedo in nazadnje se mu je posvetilo, zakaj ga je hlapec ogovoril, če je sam na poti. Urše nihče ni videl pri povratku, on pa do sedaj niti vedel ni, da mu je že pred tednom nesla živeža na Pohorje …

Grozljiva najdba

Pri iskanju so pomagali ljudje obeh vasi, a naključje je hotelo, da jo je našel prav on. Pol ure pod kočo je opazil pasje sledi, ki so se vile do poti in nazaj v gozd. Zjutraj jih ni opazil, sedaj pa jim je sledil in naletel na štor, na katerem je sedela s snegom pokrita postava. Ena roka je počivala na košu, druga pa nemočno visela proti tlom. Ob njenih nogah je ležalo zvito pasje trupelce, ki pa ni bilo pokrito s snegom, kakor nesrečna Urša, ki je imela rokav jopice raztrgan v dolge franže. Lisko se je verjetno zaman trudil spraviti gospodarico pokonci, vlekel jo je za rokav in bevskal, toda tedaj je ta že dremala v izdajalski toploti, ki jo je preplavila. Kuža je vsak dan po večkrat tekel do poti, kjer je slutil človeško prisotnost, toda dočakal ni nikogar. Pazil je nanjo pred lisicami, dokler se ji ni v neki mrzli noči še sam pridružil.

Čudna usoda Polhovine

Polhovemu gruntu se je pisala kaj čudna usoda. Mladi vdovec se je po pogrebu vrnil v prazno hišo in nekaj dni ga sploh ni bilo na spregled. Po tem se je nekega večera pojavil v gostilni, da bi utopil žalost. To se je ponavljalo dan za dnem, minila je velika noč in ozeleneli so travniki, Polh pa je zlival vino po grlu vino s tako vnemo, da je žuborelo kakor potok. Nihče ga ni mogel pregovoriti, nikogar ni poslušal. Pil je, se utapljal, a utopiti žalosti ni mogel. Možje so zmajevali z glavami in celo najbolj zlobne opravljivke so bile osuple nad silo izgubljene ljubezni. Ko je že kazalo, da bo s početjem nadaljeval vse dokler ne zmanjka grunta ali ga uniči pijača - ne eno ne drugo ni bilo videti daleč, je nekega dne kratko malo izginil.
Šele jeseni, ko so ponovno dozorele tepke, se je po potujočih krošnjarjih raznesel glas, da je odšel na holcerijo v romunsko Transilvanijo. Cesar je dobro plačeval močne in spretne delavce, ki so v anektiranih pokrajinah krčili nepregledne gozdove in pomagali polniti državno blagajno. Dálo se je zaslužiti mnogo, a veliko se jih nikoli več ni vrnilo. Nekateri so si ustvarili domove v tujih krajih, mnogi so postali žrtve nevarnega dela ali pa na povratku s polnimi mošnjami cekinov padli v zasedo roparjem, ki so prežali ob dolgi poti. Nikoli pa niso izvedeli, kako je bilo z njim.
Zato pa se je že mesec dni po njegovem odhodu, nepričakovano vrnil iz Amerike Polhov pozabljeni brat. Domov je prišel jetičen in shujšan, ter prezgodaj osivel od napornega dela v rudniku. Tobak in pijača, s katerima si je lajšal težko življenje, sta mu tudi pustila sledi in jeseni so ga pokopali v grob ob Urši. Mala Polhovina je s tem prenehala obstajati.
Bilo je to leta 1862 (1860). Na mestu ob poti, kjer je Urša nesrečno smrt storila, pa so kasneje vaščani postavili lesen križ v opomin popotnikom, ki jih korak zanese v širne pohorske gozdove.

Dušan Škodič