Borut Peršolja: Premišljevanja ob novem statutu PZS - 3.
Dolge in zapletene razprave ob oblikovanju statuta so najboljši dokaz dejstva, da je iskanje institucionalnih ravnotežij zapleteno in dolgotrajno – ravnotežij, ki so steber spoštovanja in temelj enakopravnosti vseh, ki smo se prostovoljno odločili postati del te PZS skupnosti. Naj strnem, kar je bilo že doslej povedano:
Celotna objava je na spletniku Razgledi >>>
Medgeneracijska razmerja
Strategija reševanja problemov ne more sloneti na starih obrazih, od katerih ni pričakovati svežih zamisli o tem, kako PZS izboljšati, saj je sednje stanje rezultat njihovega dela. Povedano drugače, reševanja problema ne moremo prepustiti tistim, ki so sami problem. Poseči je treba v samo jedro. Krogi MDO so v dosednjem obdobju zaprli številne poti, ki bi utegnile načeti njihov monopol nad upravljanjem PZS. V vseh teh letih so hranili interese v ozadju skritih skupin in posameznikov in se tako lahko neovirano posvečali boju za oblast v PZS. To so lahko počeli, ker so pri upravljanju PZS praktično brez konkurence. Podlaga za to je invalidni volilni sistem. Vsem, ki delamo v PZS je na voljo samo pohod (ne pa izlet!) prek legalnih inštitucij planinske organizacije, to je nastop na volitvah. Imeli smo jih lani s programom (ki je skušal nagovoriti mlajše tudi s pomočjo spletnih omrežij, a je na tem področju takoj po volitvah – z izjemo mojega bloga – poniknil), ki je jasen in konkreten ter vsakemu razumljiv. Program vsebuje tudi naslednje prvine:
- Vrniti oblast društvom
Odpreti možnosti dotoka novih, svežih idej pri upravljanju PZS in novih ljudi, ki bi jih izpeljali. To pomeni po več kot desetletju končno uveljaviti načelo, ki zagotavlja, da imajo društva odločilen vpliv na to, kdo od kandidatov bo sedel tudi v upravnem odboru. Sedaj je upravni odbor v naprej določen s šefi MDO. Past za društva je v tem, da v svojem MDO nimajo druge izbire kot potrditi kandidata, ki ga je tja že pred leti postavil nekdo. Alternativa tem kadrovskim interesom je odprava teh imenovanj, vzpostavitev enotnega mandata, preglednega kandidacijskega postopka in izvedba preglednih volitev za vse člane upravnega odbora, še posebej za tiste iz MDO.
- Odločanje naj bo pregledno
V predstavniški demokraciji zveze društev imajo vsa društva pravico do glasovanja. Ta pa naj bi vključevala tudi neke vrsto strokovno kompetenco, ki je ljudje danes ne premorejo. Vse bolj se depolitizirajo – ostanejo pa del volilnega sistema. V sednjih razmerjih, ko se skupščine udeleži manj kot polovica društev to pomeni, da lahko rešitve zruši že nekaj odstotkov društev. Tako stanje ni nič drugega kot v sistem vgrajena blokada upravljanja PZS. Znova se je treba vrniti na izvirno izhodišče, da je odločanje o PZS instrument društev, s katerim lahko zavrnejo rešitve, za katere društva menijo, da so škodljive zanje in za PZS. In ne orodje za politične igre MDO v boju za oblast. Odločanja o upravljanju PZS tudi zato ne gre prepuščati zgolj MDO.
- Vrniti organizacijsko kolesje v razumne okvire
V zadnjih desetletjih se je število organov PZS močno namnožilo. Jasno je, da je treba z združevanjem zmanjšati število organov. In določiti zgornjo mejo števila organistov ter tako preprečiti, da bi se vedno isti ljudje vrteli med odbori ali da bi se v njih iskalo mesto za “zaslužne” kadre. V tako veliki organizaciji kot je PZS, mora biti skrb za organizacijske kadre ena od osnovnih nalog. Razumljivo je, da smo največ energije vlagali v strokovne kadre, ki zagotavljajo razvoj gorništva in varnost v gorah. Ti sistemi so postavljeni in delujejo. Na vrsti je postavitev sistema za vodenje planinske organizacije od načelnikov odsekov in društev, do predsednikov MDO, načelnikov komisij in vodstva PZS. Tudi na tem področju je od sistema družbeno političnih delavcev delegatskega tipa treba preiti k opolnomočenemu sistemu strokovnih in v praksi izkušenih posameznikov.
Kako pa je z društvenim življenjem?
Je po vsakih volitvah res treba začeti od začetka?
S to krivuljo lahko pojasnimo, da obstaja razmeroma močna povezanost med željo po izvajanju društvene dejavnosti in časom, ki ga potrebuje planinsko društvo, da začne kakovostno delovati. Na x osi je spremenljivka čas kot nadomestna spremenljivka za število članstva, organiziranost dela v obliki odsekov in prilagodljivost članskim potrebam. Del krivulje je točka R (kot razgled), ko izzveni začetna vnema in ko naj bi se stvari postavile na svoje mesto. V tej točki je društvo sposobno učinkovito uresničevati svoj namen in se vključiti tudi v procese PZS (in nesojenih podružnic – MDO).
Iz stopnje, ko so od organiziranega delovanja največ imeli posamezniki – člani in članice ter krajevno okolje (kraj, občina, podjetje) in ki ga z vidika PZS lahko opišemo kot raba PZS virov (usposabljanje, infrastruktura …), preidemo v stopnjo razvoja planinske organizacije v celoti. Vendar vrh, ki bi moral dobiti stabilno, zaobljeno obliko, s strmimi pobočji hitro preide v novo dolino: prvo, zagnano vodstvo društva se je zamenjalo in sestop je vedno hitrejši in vedno bolj dokončen. Kaj torej vidimo na diagramu: eno goro ali dve polovici dveh dolin?
Prehitro (in prepočasno!) menjavanje vodstev prinaša dodatne kadrovske in organizacijske težave. Zato je eden ključnih izzivov uspešen, predvsem pa pravočasen prenos znanja in izkušenj na naslednjo generacijo. Manjka torej urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoteno delovanje ob spoštovanju nenapisanega medgeneracijskega dogovora o vlogi in pomenu posameznika za planinsko organizacijo. Tako se blažijo razvojne motivacijske krize aktivnih članov, ki so v posameznih življenjskih obdobjih vanjo vpeti različno učinkovito. Torej ne bo šlo brez kadrovskega načrta in stalnega usposabljanja vodstev društev.
Kadrovske možnosti v PD so različne. Ena zagotovo izhaja iz nekakšne klasične tradicije naših PD, da imamo močnega predsednika, ki pred predajo funkcije poskrbi za prenos znanj in izkušenj. Na ta način so menjave v vodstvih društev manjše, a so morebitni padci ob pomanjkanju človeških virov lahko toliko hujši. Drug model pa je neke vrste kolektivno vodenje društva, kjer je predsednik eden izmed odločevalcev in je večje število ljudi vključenih v delo PD. Ta sistem po navadi prinaša pogoste kadrovske menjave, ki pa niso problematične, ker obstaja večje število posameznikov, ki lahko prevzemajo najodgovornejše funkcije. Obstajajo primeri društev, ki so v zadnjih 10 letih zamenjala 5 predsednikov, a se to na programu dela in vsebini dela praktično ni nič poznalo. So pa pridobili 5 posameznikov, ki so sposobni brez prevelikih krivulj v delovanju prevzeti vodenje društva (ali druge odgovorne funkcije). Ta društva imajo tudi že določen vrsti red predsednikov za naslednja dva mandata.
Mala ali velika društva? Odprimo vrata!
Nekaj splošnih ugotovitev:
- povprečno društvo ima 214 članov in članic;
- nad 500 članov ima samo 20 društev;
- več kot 200 članov ima 94 društev;
- absolutno večino na skupščini lahko dosežejo društva pod 200 članov,
- v 36 društvih je 44 % vsega članstva,
- največ članov (19,7 %) imajo društva v velikostnem razredu 101–200,
- v razredu do 100 članov, kjer je največ društev (77) je samo 7 % članstva.
Dileme torej ni: mala in velika društva. Mala omogočajo dotok novih ljudi, dajejo stalen impulz organizmu, velika društva zagotavljajo stabilnost in karierni sistem. Zaloga virov zato raste skupaj z našo zalogo znanja. Edini in dejanski vir pa smo ljudje. Mala društva se vzpostavljajo z zakonom o društvih (formalni vidik), velika društva se vzpostavljajo z željo po sooblikovanju gorništva (vsebinski vidik).
V novem statutu gre torej za to, da se ne trudimo z omejitvami svobodne, spontane človeške dejavnosti, ki bi jo za vsako ceno hoteli nadomestiti s svojo lastno, zelo sporno človeško stvaritvijo. Želimo spodbujati k zavzetemu in aktivnemu članstvu, ki bo posameznikom in društvom omogočilo aktivno udeležbo pri razvoju gorniške skupnosti.
Podatki kažejo, da organiziranost v zadnjem desetletju močno izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj njenih okvirov. Zdi se, da sta si v nasprotju težnja po osamosvojitvi posameznika in njegovi svobodi ter želja po ustvarjanju pogojev gmotnega napredka v okviru planinske organizacije. Zato je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj s spremljajočimi pogoji življenja. Zgolj skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nekaj izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.
Planinska društva ne bodo imela prihodnosti zaradi novega statuta, ampak njemu navkljub. Preživela in razvijala se bodo tudi mimo statuta, saj njihovo delovanje nikoli ni bilo vprašanje tehnike vladanja, gre pa v povezavi s statutom za vprašanje delovanja gorniške demokracije.