Najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji, v kateri je mogoče preživeti enako nepozabne trenutke v dežju ali soncu, poleti ali pozimi, podnevi ali ponoči.
Pobeg iz mesta
Visok in globok jamski biser
Vročina je verjetno zadnji vtis, ki ga boste – tudi poleti – prinesli domov iz Snežne jame na Raduhi, kjer je temperatura ves čas pod nič stopinjami Celzija. »Sem gor hodim že 24 let, a nisem še nikoli pozabil doma tople jakne,« pokaže na debela oblačila 70-letni jamar Dušan. »Kar 80 odstotkov obiskovalcev pride sem nepripravljenih,« se zazre v globino, kjer je vhod v najviše ležečo turistično jamo v Sloveniji. Izredno ne le pri nas, temveč tudi v Evropi. Tisto, v kateri je mogoče preživeti enako nepozabne trenutke v dežju ali soncu, poleti ali pozimi, podnevi ali ponoči. Prava lepota se namreč ne spreminja in ni odvisna od zunanjih dejavnikov.
Do nje vodi visoka pot, ki se potem ob ogledu spušča v globino. Ker je natančno označena, jame ni težko najti – leži na jugozahodnem pobočju Raduhe. (Tako si je mogoče lep dan popestriti še z obiskom te 2062 metrov visoke vzpetine nad reko Savinjo, med Lučami in Solčavo.) Od Mozirja nadaljujemo skozi Ljubno, nato tik pred koncem Strug pri reklamnem panoju zavijemo desno. Najprej gremo po asfaltirani in nato 15 km dolgi makadamski cesti do parkirišča pred Snežno jamo. Po petminutni hoji navkreber se pred brunarico preboldskih jamarjev začne ogled.
Za 15 metrov ledu
»Med obema vojnama so pastirji hodili sem po sneg in si ga topili za vodo. Ker je bil v njej večni sneg, so to 20 metrov globoko udornico ali koliševiko imenovali Snežna jama. Leta 1981 smo jo "čudežno" odkrili preboldski jamarji,« razloži, od kod ime, vodnik in ustanovitelj kluba Darko Naraglav, ko pripravlja svetilko za vstop. Po lestvi se spustimo v jamo (staro od 10 do 12 milijonov let), ki jo med vikendi kdaj obišče tudi 200 ljudi. Prva postaja turistične poti, dolge 600 metrov, je ledena dvorana. Med hojo po 15 metrov debelem ledu v klasični kraški kapniški jami topla obleka, rokavice in dobra obutev pridejo še kako prav.
In zakaj je posebna? Po vseh teoretičnih merilih je tu sploh ne bi smelo biti, saj naj bi bile kraške jame samo do 830 metrov nadmorske višine. Enkratnost se kaže v ledu in kapniškem okrasju – kapniške tvorbe so tu vsaj dva- do trikrat starejše, kot jih najdemo v drugih kraških jamah. Ob takšnih in drugačnih oblikah kapnikov, ki burijo domišljijo obiskovalcev, pa vsak, če ne drugega, prepozna na steni obris jamske deklice. »Pred sedmimi leti smo ji dali ime Polonca, saj je neko gostjo spominjala na znano političarko,« smehljaje pove Darko. V njej so našli tudi okostje jamskega medveda, pred dvema tednoma pa so odkrili še nov rov. Glavna posebnost so kapniki iz jamskega mleka malgonita, občutljivi na dotik, saj so »kot skuta«. Prav zaradi njih so tudi skrajšali prvotno dolžino ogleda za turiste – pustiti neokrnjeno je namreč prvi zakon. V jami ni elektrike in svetijo s karbidnimi svetilkami.
Če obiskovalec Snežno jamo zares doživi, ji ne more očitati hladnosti, prej nasprotno, po obisku preostane zgolj toplina tega »kontrasta poletnih dni«. Že po nekaj metrih se zdi, da ste v njej videli vse in da lepšega ni, vendar najlepše po pravilu pride na koncu. Da dopolni sliko, oskrbnik Darko doda še zvok, ko zaigra na kapnike. Pravi, da je skladba vsakič drugačna in stvar trenutnega navdiha. Pred vrnitvijo je na vrsti še »jedilnica«; kaj postrežejo, pa naj ostane skrivnost.
Maja Hitij