Nedelo - Grega Kališnik: Zagotovo strmohodci nismo izjeme in poleg obračunavanja z bolj ali manj izgubljeno ali zavoženo preteklostjo ob prelamljanju koledarskega leta v glavah sestavljamo tudi bližajočo in svetlikajočo se prihodnost.
Gore in hribi nas zadnja stotisočletja nepremično čakajo in samo naši volji je puščeno, koliko jih bomo imeli pod seboj. In da ne boste do sredine aprila cincali, kam naj vas noge ponesó, vam predlagamo brezmadežno dobronameren, neobvezen načrt hribolazništva za dvanajst mesecev, ki so se v čas pognali predvčerajšnji petek.
Triglav je pozimi bolj jagoda na vrhu snežne smetane, za skrajneže kajpak, Kredarica je že precej dopadljivejša. Pet ur, morda še malo več hoje, seveda pa na čajček na višini približno 2500 metrov lahko oddrsate tudi na turnih smučeh. Ne hitite, na zalogi imate vsaj tri mesece, predvsem pa se ta čas plazov pazite.
Bolj ko bo leto odraščalo, više si bo zemlja dvigovala snežno krilce in pohodniški labirint bo vse bogatejši. Za prestop z zasneženega na kopno si nekje o prazniku dela izberemo Martuljek, pa jo mahnemo mimo Treh macesnov (ki jih je menda okoli deset) na Dovški križ, zadnjih nekaj sto višincev z zimsko opremo po belem, nato pa na drugo stran, spust v zeleneča pomladna Vrata. Celoten zalogaj je za običajno pripravljenega prehud, zato posmrčite v bivaku Za Akom.
Poleti, oj, tedaj bo šlo zares! Pa seveda po pameti, ta mora ordinirati v vseh letnih časih, kot Vivaldijeve violine. Želite preveriti, kako shajate z vrtoglavostjo? To lahko dokaj varno, na zavarovani železni poti, postorite, če se spustite z Mangartskega sedla do italijanskega bivaka Nogara, od tam pa nazaj po izjemno zahtevni, berite predvsem superzračni ferati (Via Italiana) nazaj na sedlo. Tjakaj je mogoče priti tudi z Belopeških jezer v Italiji, a to vam bo ukradlo precej več časa.
Če v gorah najraje telovadite, vas bo z neizbrisljivim izzivom zaznamoval Cjajnik, naskočili ga boste prek Ljubelja iz Avstrije, onstran grebena Košute. Tudi to je zavarovana plezalna uganka, pot za najizurjenejše in najpogumnejše junake z obvezno opremo – plezalnim pasom in samovarovalnim kompletom.
Namesto nogohitrskih, adrenalinskih skušenj se poleti lotevamo tudi veličastja, ki nam ga ponujata julij in avgust. Po Hanzovi poti z izkušenim somišljenikom na Prisank – doživeli boste vse, zadihano hojo, prečenja ostankov zime, malo poplezavanja in vrh dvatisočaka izredno razgledno plačilo za napor.
Ko se bo mesečna tehtnica jela nagibati krepkeje na drugo stran, obiščite jesensko tišino. V misel se nam prikradejo Fužinske planine, na primer lahko dostopni Ogradi ali, tudi za družine, planina Krstenica. Vse, kar tedaj tam zgoraj kali mir, je bitje vašega srca.
Če se vam prebrano zdi blodnjavo namigovanje prenapeteža, vas kojci pomirim. Vsak dan lahko skočimo do svetega Primoža nad Kamnikom, pa na Kališče, pa na nepreštevne božjepotne vzpetinice nad naselji, pa tudi tam, kjer ni greha, vas o pravem času sprejme paleta pohodniškh biserov – ste že bili na Kepi v Karavankah? Kaj pa na Velikem vrhu, tistem ob Ojstrici? In na Jerebici, Slemenu iz Mojstrane? Če še niste bili, ste slišali zanje? Kolikor ljudi, toliko čudi in prav toliko, če ne še nekaj več, vrhov.
Srečen korak!
Grega Kališnik