Delo, Sobotna priloga: Število komercialnih odprav na Everest se povečuje. Če imate 65.000 evrov se lahko na vrh odpravite kot turist. Everest je ponižan na raven prodajnega artikla.

Jasno zgodnje jutro 17. aprila 2014 je na pobočjih Everesta nakazovalo nov delovni dan za šerpe, ki opravljajo delo plezalcev in nosačev na komercialnih odpravah. Vsako pomlad na novo poskušajo čim bolje zavarovati in opremiti smer prvopristopnikov na najvišjo goro sveta. Nevarno in zahtevno, a zadnjih dvajset let že kar rutinsko delo, za nepalske razmere odlično plačano, opravljajo zato, da bi imeli klienti komercialnih odprav čim bolj optimalne razmere za morebitno dosego vrha.

Še pred zoro so s tovori opreme in hrane odšli iz baze na višini 5350 metrov in se začeli vzpenjati skozi divje razbit ledenik, imenovan Ledeni slap. To je objektivno najbolj nevaren del smeri, ki sta jo leta 1953 do vrha prva uspešno preplezala Edmund Hillary in domačin Tensing Norgay. Seraki, orjaške ledene gmote v njem, se nenehno podirajo in ogrožajo plezalce. Zaradi premikanja ledu se odpirajo nove ledeniške razpoke. Že tako nevaren prehod v višje predele gore pa dodatno ogrožajo plazovi s pobočij 7200 metrov visoke Zahodne rame Everesta in 7800 metrov visokega Nuptseja, ki se z leve in desne prožijo v ta nevarni predel.

Največja nesreča

Malo pred sedmo so prvi šerpe na višini 5800 metrov prišli do ledeniške razpoke. Čez noč se je razširila in zlomila kovinsko lestev, ki je vodila prek nje. Med popravilom je na poti nastal nepričakovan zastoj. Kakih petdeset šerp se je nabralo na mestu zastoja in čakalo, da bo popravilo končano in bodo lahko nadaljevali vzpon proti taboroma ena in dva. Nekaj minut čez sedmo se je v steni Zahodne rame z visečega ledenika utrgal ogromen pas serakov. Ledene gmote so zgrmele po steni navzdol, pridobile izjemno moč in hitrost ter se zarile daleč v Ledeni slap, prav do mesta, kjer so šerpe popravljali pot, in jih veliko pokopale pod seboj.

Umrlo je šestnajst domačinov. To je po številu žrtev največja nesreča v zgodovini plezanja na Everest. Tragična vest je nekaj minut kasneje obkrožila svet. Medtem ko je bilo delovanje odprav na gori prekinjeno in so reševalci poskušali najti trupla ponesrečenih, so se znova vnele razprave o smiselnosti in nesmiselnosti komercialnih odprav na Everest in druge najvišje vrhove našega planeta, o varnosti njihovih udeležencev, tveganju šerp, ki so zaradi načina dela najbolj izpostavljeni nevarnosti, in seveda denarju, ki je glavno vodilo in motor delovanja komercialnih odprav. Preživeli šerpe so dodatno in še kako upravičeno izpostavili problem zavarovanja in izplačil družinam v primeru smrti. Res je, da so za nepalske razmere dobro plačani, a glede na nevarno delo so njihovi zaslužki zanemarljivi v primerjavi z zaslužki organizatorjev komercialnih odprav. Zlasti pa v primerjavi z nepalsko vlado, v okviru katere njeno ministrstvo za turizem izdaja komercialnim odpravam dovoljenja za plezanje.

Vse več komercialnih odprav

Komercialne odprave na himalajske osemtisočake najbolje označijo besede: visokogorski ekstremni turizem. Začele so se v prvi polovici devetdesetih let. Zamisel se je porodila izkušenim himalajskim plezalcem in gorskim vodnikom, ki so ob velikem tveganju začutili poslovno priložnost. Ideja je bila, da ob dobri organizaciji in ključni pomoči šerp kar najbolje opremijo in zavarujejo najmanj težavno pot na vrh. Po njej naj bi v njihovem spremstvu in spet ob pomoči šerp poskušali do najvišje točke gore spraviti svoje kliente. To so praviloma ljudje, ki niso dovolj vešči plezanja v Himalaji in nimajo dovolj izkušenj, imajo pa dovolj denarja, da si udeležbo na komercialni odpravi lahko privoščijo. Zamisel se je vse bolj uveljavljala, in to kljub tragedijam, v katerih so zaradi objektivnih nevarnosti, nepredvidljivega vremena pa tudi človeških napak umirali tako klienti kot njihovi vodniki.

Ena bolj odmevnih je bila nesreča vodje odprave Novozelandca Roba Halla in njegovih klientov na Everestu leta 1996; v viharju so umrli trije vodniki in dva klienta. Guy Cutter, ki je po nesreči prevzel Hallovo agencijo Adventure Consultants, mi je povedal, da se zanimanje za udeležbo na komercialnih odpravah po tej nesreči ni zmanjšalo, ampak celo povečalo.

Tako se, predvsem na Everestu, število komercialnih odprav iz leta v leto povečuje. Petičnih klientov je v svetu vse več – na splošno zadovoljstvo nepalske vlade, ki na leto samo z izdajo dovoljenj za vzpon na Everest zasluži od tri do pet milijonov dolarjev. Nekajkrat toliko denarja zaradi komercialnih odprav pa pride v državo posredno. Šerpe imajo dobro plačano, čeprav tvegano delo. Res je, da je dela zanje dovolj na trekingih in drugih oblikah pohodniškega turizma, ne nazadnje tudi v njihovih tradicionalnih oblikah življenja, kot sta živinoreja in trgovina, a nikjer zaslužki niso tako hitri in visoki kot prav pri komercialnih odpravah. In seveda najbolj na zadovoljstvo organizatorjev komercialnih odprav, ki se jim dobiček iz leta v leto povečuje. Za vzpon na Everest posameznemu klientu zaračunajo vrtoglavih 40.000 do 65.000 ameriških dolarjev – odvisno od udobja, ki jim ga ponudijo. Visoko plačilo pa seveda ni prav nobena garancija, da bo klient vrh tudi dosegel.

Kljub nesreči, ki je letošnjo pomlad tako tragično zadela najbolj izpostavljene – šerpe –, bodo komercialne odprave cvetele, vse dokler bo obstajal interes zanje. Da med letošnjimi žrtvami ni nobenega od tujih klientov ali vodnikov, je logično. V času, ko jim šerpe opremljajo pot, postavljajo tabore in morajo zato večkrat čez najbolj nevaren del poti Ledeni slap, se oni še aklimatizirajo na okoliških, objektivno manj nevarnih vrhovih.

Na vrh kar s helikopterjem?

Razprave, kaj storiti za izboljšanje varnosti na komercialnih odpravah, tako ostajajo bolj ali manj brezplodne. Ob letošnji nesreči se je celo utrnila ideja, da bi v prihodnje prek nevarnega Ledenega slapu člane komercialnih odprav vozili kar s helikopterji!?! Še bolj varno bi bilo, če bi jih odpeljali kar na vrh! Taka razmišljanja dodatno kažejo na to, da komercialne odprave nimajo tako rekoč nobene zveze z alpinizmom. Nevarnost je, ob dvigovanju alpinistovih psihofizičnih sposobnosti in pridobivanju izkušenj, njegov sestavni del. V Himalaji pa sploh. Pri plezanju naj bi plezalec razvijal tudi svoje obrambne mehanizme. Na komercialnih odpravah pa so klienti povsem odvisni od odločitev vodnikov in pomoči šerp.

Zato lahko v celoti pritrdim nekoliko ciničnemu, a še kako točnemu razmišljanju ene največjih svetovnih alpinističnih avtoritet Reinholda Messnerja, ki o komercialnih odpravah meni tole: »Ne pritožujem se nad tem, da je pustolovščine zamenjala omama, da plezanje, šport in visokogorski alpinizem postajajo turizem, da je celo Everest ponižan na raven prodajnega artikla. Da si ga lahko rezerviramo za poletne počitnice. Z vključeno animacijo, zavarovanjem, skladiščem kisika na vrhu. Gotovo pa drži: brez lastne odgovornosti in izpostavljenosti si tudi v ledenih višinah ne moremo pridobiti izkušenj, ki bi presegale vedenjske vzorce v otroškem vrtcu.«

Čeprav imajo komercialne odprave vse manj skupnega z alpinizmom, bodo – kot vsako tržno blago – obstajale, dokler bo interes zanje. Željo stopiti na vrh visoke gore še kako razumem. Še zlasti če gre za najvišjo goro na svetu. A bližnjica prek komercialnih odprav je zame nesprejemljiva. Človek, ki ga zamika, da bi se povzpel na vrh sveta, naj se včlani v katerega od alpinističnih odsekov ali klubov, kjer bo v nekaj letih resnega ukvarjanja z alpinizmom pridobil dovolj potrebnega znanja in izkušenj. Če je talentiran in bo dovolj predan ter potrpežljiv, se bo na Everest ali kak drug osemtisočak skušal povzpeti sam s svojimi alpinističnimi kolegi. In če mu bo tak vzpon uspel, bo tudi zadoščenje neprimerno večje.

Na 150 odpravah ena žrtev

V teh dneh, ko alpinistični svet sočustvuje s ponesrečenimi šerpami in njihovimi najbližjimi ter se organizatorji komercialnih odprav hote ali nehote morajo ubadati s svojim delom odgovornosti, sem pregledal statistiko nesreč šerp na odpravah, katerih član sem bil, in tudi vseh preostalih slovenskih odprav v Himalajo. Podatki so zgovorni in kažejo na drugačen pristop in odnos do dela in pomoči šerp, najvitalnejših predstavnikov izjemnega gorskega ljudstva, s katerimi smo sodelovali na odpravah.

Izraz šerpa, uveljavljen kot oznaka za višinskega nosača na himalajskih odpravah, ki opravlja delo na gori nad baznim taborom, izhaja iz poimenovanja ljudstva oziroma plemena Šerp, ki večinoma živijo v dolinah Solu in Kumbu na južni strani Everesta. Na odpravah pa kot višinski nosači – šerpe poleg večinskih Šerp delujejo tudi predstavniki drugih nepalskih ljudstev: Tamangi, Gurungi, Raji, Limbuji, Magari, Tibetanci in drugi.

Na enaindvajsetih odpravah v Himalajo, katerih član ali vodja sem bil, se je smrtno ponesrečilo sedem plezalcev, od tega samo en šerpa. To je bil Ang Phu leta 1979. Nesreča se je zgodila predvsem zato, ker je sam izrazil željo, da bi se z nami poskusil povzpeti na vrh Everesta. Pred tem smo vrh že dosegli in je pri njegovem vzponu šlo predvsem za osebni dosežek. Postal je prvi človek na svetu, ki se mu je uspelo povzpeti na vrh sveta dvakrat, in to po dveh različnih smereh. Žal je pri sestopu nesrečno zdrsnil.

Po podatkih, ki jih imam, je na okoli stopetdesetih slovenskih odpravah v Himalajo doslej umrlo enaindvajset plezalcev, še vedno pa je edina žrtev med šerpami, ki so sodelovali na njih, le Ang Phu.

Šola za nepalske gorske vodnike

Morda tudi zato, ker se Slovenci z organizacijo komercialnih odprav v Himalajo do zdaj skoraj nismo ukvarjali, in upam, da se tudi v prihodnje ne bomo. Na alpinističnih odpravah, kjer smo sodelovali s šerpami, pa smo tako rekoč vselej nase prevzemali najzahtevnejše in najbolj nevarne dele smeri, ki smo jih izbrali za vzpon, jih zavarovali in šele potem, če je bilo treba, uporabili šerpe kot pomočnike pri transportu.

Slovenci pa smo še posebej zaslužni za dodatno izobraževanje šerp. Po zaslugi legende slovenskega himalajizma, Aleša Kunaverja, je bila leta 1979 je v nepalskem Manangu zgrajena in odprta prva šola za nepalske gorske vodnike na svetu. Na tečajih, ki so neprekinjeno potekali dolga leta, se je, ob pomoči slovenskih inštruktorjev, veliko šerp učilo alpinističnih veščin in tako znalo dodatno poskrbeti za svojo varnost. Lani so nepalski gorski vodniki skrb za šolanje in izobraževanje šerp po več kot tridesetih letih iz slovenskih prevzeli v svoje roke.

Razveseljivo je še, da najboljši slovenski plezalci kar v največji meri sooblikujejo smernice vrhunskega svetovnega alpinizma, ki smo jih pomagale oblikovati prejšnje generacije. To je plezanje novih ali ponavljanje zahtevnih smeri v visokih gorah na alpski način. Brez opremljanja z vrvmi, postavljanja taborov in brez pomoči drugih. Še zlasti pa brez nepotrebnega izpostavljanja šerp nevarnosti.

Viki Grošelj