Gorenjski glas, Planinski kotiček - Jelena Justin: Ojstrica (2350 m) - Planjava (2399 m) - Kamniško sedlo (1834 m)
Pred nami je drugi dan našega visokogorskega trekinga po Kamniško- Savinjskih Alpah. Čaka nas razgleden in razgiban dan, kjer bomo morali uporabiti tudi nekaj zimskega znanja hoje po visokogorju.
Prebudili smo se v čudovito jutro. Oskrbnica Kocbekovega doma na Korošici, Mojca, nam je pripravila ocvrta jajca in kavo, kupili smo si dodatno vodo, si oprtali nahrbtnike ter se odpravili naprej. Ker s Korošice obstajata dve možnosti vzpona na Ojstrico, smo se odločili, da izberemo eno pot za vzpon, drugo za sestop, zato se odpravimo direktno iz koče po poti čez travnik do sedla Sedelce, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Ojstrici. Prečimo južno pobočje, hodimo desno proti vzhodu, dokler ne pridemo do grebena po katerem poteka Kocbekova pot na Ojstrico. Le-ta pelje tudi mimo Male Ojstrice, 2017 m, ki je moramo nujno obiskat. Na njenem vrhu je miniaturni Aljažev stolpek, z vpisno knjigo in žigom, z njega pa čudovit razgled na Robanov kot in Krofičko. Upam, da bo zmagal zdrav razum, da v hribih v prihodnosti ne bomo občudovali le miniaturnih Aljažkov, tam, kjer pa stoji ta prav Aljažev stolp, pa kopije, ki bo brez čustvenega naboja in simbolnega pomena v srcu Slovencev.
Nadaljujemo po grebenu naprej proti Ojstrici. Tik pod vrhom si moramo občasno pomagati tudi z rokami, na nekaj mestih so tudi varovala. Z vrha se odpre čudovit razgled po celotni verigi Kamniško Savinjskih Alp; spodaj pod nami je Logarska dolina s slapom Rinka, Okrešljem, Mrzlo goro. A nam pogled uhaja naprej proti zahodu, proti Planjavi. A do tja nas čaka kar dolga in razgibana pot.
Z vrha sestopimo po zahodnem grebenu. Držimo se desno. Pot je šodrasta, krušljiva, zato trden korak. Po poti nadaljujemo kar naprej proti sedlu Škarje. Vmes prečimo dve snežišči, zato previdno in ne pozabite na dereze in cepin, če se na prečenje odpravljate v zgodnjem poletju. Škarje so nekakšen naraven prehod, ki ga krasijo kubistične skulpture, katerih avtor je Mati Narava; le prepustimo se toku domišljije in videli bomo marsikaj. S sedla Škarje se povzpnemo na Lučko Brano oz. Babo, 2244 m, na enega od neimenovanih dvatisočakov in na Vilice, 2344 m, ni pa nujno, saj se lahko držimo tudi spodje poti. Pozor pa pod Vilicami. Markacije so dokaj obledele in kar naenkrat se znajdemo na robu, ko je konec poti. Hm? Kaj pa zdaj? Stopimo še korak naprej in pod seboj bomo zagledali jeklenico, ki se spušča proti melišču. Markacije nas po melišču vodijo najprej skoraj naravnost navzgor, nato pa pot zavije levo, kjer prečimo snežišče. Še nekaj korakov in že smo na vzhodnem grebenu Planjave. S poti se desno odcepi enosmerna pot do vrha te mogočne gore.
S Planjave najprej sestopimo do poti, kjer smo prej zavili proti vrhu, nato pa nadaljujemo desno oz. proti zahodu do Kamniškega sedla čez Sukalnik. Pod je speljana pod zahodno steno Planjave, in pomagamo si tudi z jeklenicami. Pot preči tudi pozimi znano Wisiakovo grapo, kjer poteka znana alpinistična smer. Grapa se imenuje po Sandiju Wisiaku, Skalašu in ob poti lahko tudi vidimo spominsko tablo. V tem delu je bilo pred nekaj tedni še potrebno prečenje precej velikega snežišča, zato v primeru, pa je sneg poledenel, zbit in trd, svetujem OBVEZNO uporabo cepina in derez. Sploh v jutranjih urah zna biti mesto zelo delikatno. Zahodno steno Planjave krasijo različne skulpture, ki dovolijo domišljiji, da se prosto sprehaja. A previdno! Še vedno smo v gorah.
Mimo izrazit skal, imenovanih Babe, se spustimo do Kamniškega sedla, do doma, ki nam bo nudil varno zavetje in mirno noč.
Če imamo še kaj moči, če je še lepo vreme in nismo prepozni, se lahko povzpnemo še na Brano, 2252 m, ki je nekakšna hišna gora Kamniškega sedla, sicer si pa privoščimo počitek in uživajmo v večernem soncu. Oskrbnik Simon nam bo pa kaj dobrega skuhal, saj bo tretji dan fizično in tehnično najzahtevnejši.
Jelena Justin
Nadmorska višina: 2350 m in 2399 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice