Bojan Ambrožič: Klemen Triler je pred tremi leti že pretekel Slovensko planinsko pot. Kljub temu da je takrat dosegel rekord proge, s svojim dosežkom ni bil najbolj zadovoljen,
... ker so mu poškodbe preprečile hitrejši tek. Zato se je odločil da se letos zopet spoprime s Slovensko planinsko potjo. O pripravah in treningih sem že pisal na Blogu. O dosežku izpred treh let pa tudi.
S potjo je začel v soboto, 1. septembra, točno ob 5. uri zjutraj. Ta dan je premagal celotno Pohorje in Smrekovec ter prespal na Koči na Loki pod Raduho (skupno 115 km). Na poti sta ga cel dan spremljala Nino Fijačko in Klemen Zupan. Celoten podvig pa nadzoruje Klemenov mentor Uroš Feldin. Drugi dan je v obupnem vremenu (dež) prečil Kamniško-Savinjske Alpe in prespal na Jezerskem.
Tretji dan je začel z vzponom na Storžič, Kriško goro in Dobrčo. Potem pa sem prišel jaz na vrsto za spremljevalca. Spremljal sem ga od plane Prevala naprej. Seveda sem bil vesel ko sme Klemena zagledal dobre volje in brez očitnega trpljenja na obrazu ali poškodb. Poleg tega še zdaleč nisem bil sam za spremstvo (kot pred tremi leti), ampak smo bili kar štrije. Že od Tržiča je bil zraven Klemen Zupan. Poleg njega pa še Matic Dovžan. To predstavlja prestavlja tisti pravi smisel tega teka – da se prijatelji gorskega teka združimo v en glas, ki no nekoga izmed nas ponesel do končnega cilja.
Tako smo potem skupaj zagrizli proti Robleku. Pot je tu lepa. Zato smo vsaj ravnine lahko tekli. Na Robleku smo se ustavili samo minuto za žigosanje. Na poti proti vrhu Begunjščice se je navlekla megla, ki nas je prijetno hladila. Vendar megle ni bilo na severni strani gore. Zato smo se odločili da sestopimo po Smokuškem plazu in potem naprej po markirani poti. To se je izkazalo za napako, saj se je markirana pot zelo vlekla in smo izgubili kakšnih 10 minut časa v primerjavi s običajnim sestopom po Šentanskem plazu.
Na Zelenici smo obnovili zaloge tekočine in nadaljevali proti Stolu. Tu se nam je pridružil še Rolando Lipar. Pot se je tu kar malo vlekla. Vendar je bilo monotonosti konec ko smo zagrizli v strm klanec proti vrhu Stola. Tu se je megla povsem razkadila, Sonce pa je začelo pripekati. Klemenu pa taki klanci zelo ležijo in zato ga tu nismo smeli šparati. V vzpodbudo pa nas je z vrha Stola vzpodbujal Nino. Pri Prešernovi koči na Stolu smo se spet oborožili z veliko zalogo kokakol in izotonikov, saj skorajda do Golice potem ne bo okrepčila.
Ninotu, ki je bil najbolj spočit, sem prepustil diktiranje ritma. Pot od Stola dalje je čudovita in zelo tekaška. Skorajda celo smo pretekli in to z velikim užitkom. Klemen pa tudi zaenkrat ni kazal kančka slabosti. Prek Belščice in čudovite krnice Ride smo hitro napredovali proti Plavškemu rovtu. Ob klepetu je čas zelo hitro minil. Na Plavškem rovtu sta nam Uroš Feldin in Anita Brunec pripravila kraljevsko okrepčilo. Tu nas je počakala tudi ekipa RTV Slovenije, ki snema oddajo o Klemenu Trilerju in Slovenski planinski poti. Tu je bil najdaljši postanek na poti (ca. 15 minut), večinoma smo se ustavili še za manj, saj enostavno ni časa za postanke. Planirana etapa je tako dolga, da se enostavno ne izide, če se ne praktično ves čas. Poleg tega nas je počasi že priganjala noč.
Za tem smo mimo Goče na Golici nadaljevali na vrh Golice. Tu je spet Klemen tako močno potegnil, da ga je bilo komajda mogoče slediti. Golica je sicer čudovita gora. A, lepega je bilo za nas tu konec. Pravzaprav se je etapa tu šele začela za res. Spust iz Golice poteka po izredno ozki skalnati stezici sredi visoke trave. Klemen si je mesec dni pred podvigom na Skuti zelo hudo zvil gleženj. Zato tokrat nisem bil edini, ki je trepetal na vsakem koraku tu navzdol. Na koncu spusta smo za nagrado doživeli čudovit travniški sončni zahod. Joj, ko se nam le ne bi tako mudilo naprej, bi lahko nastalo res nekaj čudovitih posnetkov. Pa drugič.
Pot pa je postala le še bolj grozna. Zaradi deževja so bile zelo blatne. Ponekod se nam je v blato vdiralo skorajda do kolen. Dobesedno smo gazili blato. To je predvsem Klemenu odžiralo prepotrebno energijo. Blatnih odsekov pa kar ni hotelo zmanjkati. Vsaj kakšno uro smo hodili po takem. Ja, hodili, saj se na takem terenu enostavno ne da teči. Pred tremi leti sem Klemena spremljal na istem odseku in sva tu lahko tekla. Potem pa smo zavili na bližnjico, da bi se izognili dodatnim nepotrebnim višincem, spet ista zgodba oz. še huje. Tako da smo le še izgubili več časa. Pot je tu tako slabo vidna da se niti z baterijskimi svetilkami ne bi dalo orientirati. Zato smo morali res pohiteti, bo tem pa hkrati paziti, da se komu kaj ne zgodi, da smo prišli na začetek ceste proti Dovju pred trmo temo.
To nam je tudi uspelo za las. Opremili smo se z lučkami in odtekli v noč. Sestop se nam je vsem vlekel. Klemen pa je začel tarnati da ga bolita koleno in komolec. Seveda, razdalja je že takšna da so se že začele prve poškodbe. Poleg poškodb pa ga je začela ovirati tudi neznosna utrujenosti. Zato je bilo res nujno da ga čim prej “spravimo” v dolino. Na olajšanje vseh nam je to tudi uspelo. Bila pa je že čez 10 ura zvečer. Torej je Klemen danes tekel že 16 ur. Pred nami pa sta bila le še dobra dva kilometra po asfaltni cesti do Planinskega muzeja v Mojstrani. Tu se je Klemen odloči da zaključi svoj tretji dan.
Danes je na poti že četrti dan. Na vrsti je najbolj nevarna in najbolj tehnično zahtevna etapa prek Triglava, Razorja in Prisojnika. Mogoče se bo odločil še za vzpon na Jalovec. Vendar to so sami strmi klanci, ki Klemenu ležijo. Zato sem prepričan da mu bo to dalo toliko moči, da bo potem lažje spopadal z neskončnimi kilometri po Primorskem. Poleg tega ga tam čaka še neznosna vročina.
Zato pozivam vse bralce, v kolikor srečate na poti Klemena, da mu namenite vzpodbudne besede.
Arhiv: Klemen Triler po SPP, 2012 (odsek: Zelenica - Dovje):
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič