... je 1737 metrov visok vrh nad Srednjim vrhom, zahodno od Trupejevega poldneva.
Izreden razglednik, dokaj varen cilj v teh z vseh spletnih portalov grozečih svaril pred plazovno pošastjo. Ki, ja, seveda je prav, da se opozarja, svari in ne vem kaj še. Vendar naj opozorila prihajajo s strani za to usposobljenih strokovnjakov, ne pa da so nasveti, grožnje predvsem domena laikov, ki pišejo predvsem in samo, da pišejo. Vsebina ni pomembna, važen je podpis. Pa saj se v tem kalimo vsaj zadnji dve leti. Peščica strokovnjakov, od katerih se vsaj nekaterim ne da več ubadati in bosti z laično javnostjo, ter ogromno kvazi poznavalcev, ki trosijo več in manj samo neumnosti, in ki vedno najdejo vsaj nekaj somišljenikov, in vrsta moralno predvsem pa etično spornih anonimnežev je neskončna. In kup bedastih novic in nasvetov je vedno večji, po tem dreku koplje vedno več vsak dan bolj nastrojenih internet zombijev, daleč stran pod samotno lipo pa sedita še tista preostala modreca, predvsem pa strpneža, ki sta pač tiho, saj zakaj bi med sabo govorila, tisto, kar že od nekdaj vesta in ne moreta več nikamor deliti.
Izhodišče je vasica Srednji vrh, nad Kranjsko Goro. Kilometer naprej je ob nekdanji stražarnici (lahko da se motim) prostora za recimo 8 avtomobilov. Še za 8 na parkirišču v vasici, je pa tudi izhodišče za Trupejeve poldne, ni pa to neka turistična destinacija tipa ljubeljskega BTC. Avto pustiva v/na Srednjem vrhu, ter najprej brez smuči odpešačiva do izhodišča. Vmes je pri prvi kmetiji nekaj smučin, ki pa nas ne smejo zavesti. Treba je iti do Jureževe domačije, ter nato desno navzgor po travnikih, vmes nas pričaka tudi potok Smeč. Smer je dokaj logična, razen pod vrhom gremo lahko naravnost navzgor, malo strmeje ali pa desno položneje po cesti okoli.
Treba je opozoriti, da so na tem srednjem delu napeljane očesu dokaj težko vidne žice, zato vsaj ob spustu izredno previdno. Ko enkrat pridemo iz gozda na pašnike, je vrh že viden. Vseskozi je za nami čudovita martuljška kulisa. Res so lepe Karavanke, meni do malce nazaj precej neznan del. Na samem vrhu so ostanki stare stražarnice, z ene strani Triglav, z druge Dobrač.
Prvi spust opraviva po deviškem pršiču, dovolj suhem, da se z usti do ušes takoj zediniva, da greva še enkrat na vrh. Pa potem še v naslednjo, nato pa zavijeva na vzpetino desno od Vošče ter tam ob gozdu opraviva zadnji spust prve kategorije. Tudi v gozdu najdeva še nekaj nedotaknjenega pršica, tam kjer je pa že zvoženo, pa so razmere že slabše. Navzgor se večinoma hodi po ozki poti, ki se ji sedaj skušava čim bolj izogniti. Pa nama ne uspe v popolnosti, zadnji del odpeljeva po njej, še nekaj travnikov, tisti km od zjutraj peš in zopet v tunel, kjer je vse zatohlo in smrdljivo.
