PZS 2007: Dopolnjen in popravljen ponatis četrte izdaje – Avtor Jože Dobnik, risbe Anton Rojc in Jadran Lasnibat, tudi barvne fotografije; tiskano v 3000 izvodih ... Cena 20,45 EUR
Vodnik po
planinskih kočah
v Sloveniji
(Dopolnjen in popravljen ponatis četrte izdaje)
Avtor: Jože Dobnik
Perorisbe koč: Anton Rojc in Jadran Lasnibat
Slika na naslovnici: Kredarica (Vladimir Habjan)
Uredila: Tomaž Banovec in Božidar Lavrič
Tehnični urednik: Avgust Stušek
Oblikovanje in prelom: DID d.o.o.
Tisk: Euroadria, Ljubljana; tiskano v 3000 izvodih
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, Ljubljana 2007
Ev. št. založbe: 284
Za založbo: Božidar Lavrič
796.5(497.4)(036) 913(497.4)(234.32)(036)
ISBN 978-961-6156-69-1
COBISS.SI-ID: 229020416
Klasičen format (16,3 cm x 12 cm), plastificiran ovitek, 362 strani ... cena 20,45 EUR
Ob četrti dopolnjeni in popravljeni izdaji
Mislim, ki jih je avtor vodnika Jože Dobnik zapisal ob četrti izdaji, pravzaprav ni kaj dodati. Tudi ta izdaja je njegovo avtorsko delo. Založniški odbor PZS, ki seje ob razprodani četrti izdaji odločil za ponatis, je pri izbiranju podatkov o kočah ravnal enako kot prej Jože Dobnik. Žal odziv planinskih društev ni bil niti tako velik niti tako hiter kot pri prejšnjih izdajah. Nekatera smo morali celo večkrat prositi, naj nam končno pošljejo podatke o svojih kočah. Največ zadrege je bilo (pravzaprav je je nekaj še vedno) s telefonskimi številkami, saj so se prav v tem času menjavale vse klicne številke mobilnih telefonov 050, 0609, 0608 itn., spremenile pa so se tudi omrežne številke stacionarnih telefonov.
Kar nekaj planinskih koč je zaprlo svoja vrata, nekaj pa je novih koč in bivakov.
V vodniku smo obdržali risbe A. Rojca, nove je narisal J. Lasnibat, dodali pa smo tudi barvne posnetke nekaterih koč.
Poleg podatkov, ki so jih Planinski založbi poslala društva, so bili vir podatkov o kočah še koledarček akcij 2006 in spletne strani Planinske zveze Slovenije.
Razume se, da bomo hvaležno sprejeli vse blagohotne pripombe in popravke, ki jih boste poslali vi, uporabniki tega vodnika, pa tudi planinska društva. Možno je, da so se med tiskanjem vodnika nekateri podatki spet spremenili. Prepričani pa smo, da bo doživel še več ponatisov.
Urednik: Božidar LAVRIČ
NAVODILA ZA UPORABO VODNIKA
V Vodniku so opisani planinski domovi, koče, zavetišča in bivaki, ki so bili vpisani v register planinskih koč pri Planinski zvezi Slovenije do 31. decembra 1997, in tiste postojanke, ki so jih planinska društva že prijavila za vpis. Imena koč so navedena tako, kot so vpisana v registru planinskih koč, nadmorske višine pa so za vse povzete po Atlasu Slovenije iz leta 1996 ali po najnovejših planinskih kartah Geodetskega zavoda Slovenije, ki jih je izdala Planinska založba PZS. Tudi pri nadmorskih višinah gora, vrhov, krajev itn. navajam podatke iz Atlasa Slovenije. Lepo bi bilo, če bi planinska društva uskladila nadmorske višine na napisnih tablah in žigih planinskih koč ter vrhov in kontrolnih točk veznih, krožnih in spominskih poti z višinami Geodetskega zavoda Slovenije, navedenimi v Atlasu Slovenije 1996.
Tudi v četrti izdaji Vodnika sem ohranil tako razvrstitev koč po gorstvih in pokrajinah, kakršna seje pri nas že uveljavila in kot jo že dolgo vrsto let uporablja PZS v svojih pregledih, poročilih in publikacijah ter k njej ni bilo strokovnih pripomb. Tudi Kočo na Dobrči, ki jo Stanko Klinar opisuje v planinskem vodniku Karavanke, sem pustil v poglavju Kamniške in Savinjske Alpe, v katero geološko rudi sodi. Tudi v drugi knjigi Enciklopedije Slovenije iz leta 1988 jo dr. Franc Lovrenčak, docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, navaja kot goro v zahodnem delu Kamniških in Savinjskih Alp.
V prvem odstavku je na kratko opisana zgodovina koče. Pri tistih, ki obstajajo dolgo vrsto let, sem jo zaradi prostorske omejitve precej skrajšal. Upam, da bo obiskovalec koče izvedel najpomembnejše podatke o njenem razvoju od odprtja do današnjih dni. Največ podatkov sem našel v Planinskih vestnikih od leta 1895 naprej, jubilejnih zbornikih in drugih publikacijah planinskih društev, dnevnem časopisju, zapisnikih in poročilih na občnih zborih planinskih društev, ki jih pošiljajo na PZS, precej pa sem jih dobil ob osebnih stikih s predstavniki društev in oskrbniki postojank. Žal pa ugotavljam, da precej planinskih društev ne objavi ta novic o graditvi in obnovah planinskih koč v Planinskem vestniku; to bo otežilo delo prihodnjim raziskovalcem planinske preteklosti. Lep zgled vsem naj bodo naši predhodniki, ki so nam v Planinskih vestnikih ohranili dragoceno zgodovino naše organizacije in njenega vsestranskega napredka vse od ustanovitve SPD.
Podatke o obratovalnem času so potrdila planinska društva. Opozarjam, da so nekatere stalno odprte koče en dan v tednu zaprte. Škoda, da ti dnevi niso usklajeni. Nekatera planinska društva odpro koče tudi ob božičnih, novoletnih in drugih praznikih; to objavijo med planinskimi novicami v dnevnem časopisju.
Opis zmogljivosti in opremljenosti obsega podatke, ki so pomembni za obiskovalce, posebno za tiste, ki nameravajo prenočiti. Ti podatki bodo še posebno dobrodošli organizatorjem skupinskih in večdnevnih izletov, vzponov in pohodov.
Odstavek o razgledih naj obiskovalcem, ki bližnje ali daljne okolice koč ne poznajo, pomaga ugotoviti, kaj se vidi. Marsikdaj osebje nima časa za tako razlago, pa tudi panoramskih tabel in razglednih plošč je pri kočah zelo malo. Priporočam pa uporabo planinskih kart, na katerih je predstavljen že skoraj ves slovenski gorski svet. Osnutek opisa so pregledala planinska društva, ki gospodarijo s posameznimi kočami, ter ga ponekod malce popravila in dopolnila, zato upam, da spodrsljajev le ni preveč.
Pojasnila o dostopih so napisana tako za tiste, ki se želijo do koče ali do najbližjega parkirnega prostora pripeljati z avtomobilom ali s posebnim avtobusom, kot za tiste, ki se do izhodišča pešpoti pripeljejo z vlakom ali rednim avtobusom. Tistim, ki potujejo z avtomobilom, priporočam uporabo Turistične avtokarte Slovenije. Organizatorjem posebnih avtobusov pa priporočam, da se prej pozanimajo o cestah, saj nekatere za sodobne velike avtobuse niso prevozne. Oddaljenost koče oziroma najbližjega parkirnega prostora je merjena od pomembnejšega kraja, cestnega križišča ali odcepa od glavne ceste. Tu so opisani dostopi do koč od najbližjih železniških in avtobusnih postaj po vseh tistih poteh, ki so označene s planinskimi rdeče-belimi okroglimi markacijami ter so opisane v planinskih vodnikih po posameznih gorstvih in pokrajinah ter vrisane v planinskih kartah. Čas hoje je povzet po vodnikih, podatkih planinskih društev in mojih lastnih izkušnjah.
...