Šumc - Štefan Lednik: Leta 2002 sem objavil v Koroškem Fužinarju prispevek o Volinjaku. Napisal sem ga na spodbudo vse bolj množičnim sprehajalcem pobočij onkraj Meže.

Ta, z zložno speljano in do kunca asfaltirano cesto tudi za starejše ne predstavljajo napornejše hoje. Obenem pa nudijo, prepredena s stezami in kolovozi, prijetno osončena, različne kombinacije poti. Sposobnejši se podajo celo na daljšo krožno pot mimo Gutovnika, Ježa, Presenca ter nazaj mimo Vojaka, Obretana, Stareja v Mežico. Mlajši pa se vzpenjajo še dalj na zanimivi, skrivnostni Volinjak, domovanje nekdanjih žal žena. Ker Fužinarja pred leti gotovo mnogi niso prebrali, najbrž ne bo odveč, da se spis o Volinjaku ponovno ponudi v branje tudi v Šumcu.

Volinjak (886 m), hrib med Mežico in Lešami, zavzema v geografiji Mežiške doline prav poseben položaj. Med nižjimi hribi mu, v »zaplankanem« okolišu doline, revnemu z razgledi v dalj, upravičeno pripada sloves izjemnega in hitro dostopnega razgledišča. Od tu se namreč odpirajo širni razgledi na vse štiri nebesne strani. Proti jugu zaključujejo obzorja sprehajalcu, prihajajočemu iz mežiške strani, hrbtišča Smrekovca, naprej kukajo za prednjimi grebeni Šumahovega in Pikovega vrha prepadne stene Raduhe, pod njihovim vznožjem opaziš tudi majhen del vršine Lučkega dedca nad Korošico v Savinjskih planinah, proti zahodu pa dominira mogočno pogorje Pece. Naprej od nje segajo pogledi v 100-kilometrske daljave čez koroške ravnice proti Beljaku, mimo Osojščice in verige Krških Alp z najvišjim Eisenhutom, vse do Visokih Tur. Dobremu očesu je viden celo večni sneg na pobočjih tritisočaka Hochalmspitze. Naprej, čez obzorja proti Djekšam, pa štrle posamezni vrhovi Schladmingskih Nizkih Tur. Na severni strani se nad Šmarjeto in Strojno bočita Svinjška planina in Golica s svojimi radarskimi kupolami. Vzhodno stran razgledov tvori obdravsko hribovje s Kozjakom, Pohorje s Kopami in Črnim vrhom, panoramo pa zaključuje Uršlja gora.
Volinjak pa omogoča dodatno tudi pogled na dno doline. Saj so od tod vidna – razen Žerjava in Črne – vsa njena krajevna središča: Mežica, Holmec, Šentanel, delček Prevalj okoli Dobje vasi, del Raven Javornikom in seveda Leše s kotuljsko stranjo v ozadju. To imenitno danost ima Volinjak pač zaradi središčne lege v dolini in nekako v centru polkroga, ki ga tvori dolina z Mežo, ko njen severni tok o Črne proti Mežici zavije pod Volinjakom na vzhod, proti Prevaljam in Ravnam.

O nekdanji in današnji upravni in Farni pripadnosti Volinjaka
Beseda Volinjak nekdaj ni označevala samo hriba s tem imenom, ampak tudi obstoj enako imenovanega naselja s svojimi hišnimi številkami. To je bilo dokaj obsežno in je segalo od Prapreja na leškem koncu čez ves hrib globoko navzdol na mežiško stran, vse do Meže pri t.i. Torčevi žagi. Že za časa Marije Terezije in Jožefa II., zlasti pa pri uvedbi prvih katastrskih občin in pozneje tudi političnih občin, je razsvetljenska oblast težila k temu, da so upravna območja zaokrožili in jim postavili bolj naravne meje, kot pa so jih imela tista še iz dobe fevdalnih razmer. Tako so približevali prebivalstvo bližnjim naravnim krajevnim središčem. Temu procesu se je prilagajala tudi cerkvena organizacija, saj je prevladalo stališče, naj farani ne bi imeli – razen izjem – več kot dobro uro hoda k maši ali otroci k šolskemu pouku. Tako so leta 1861 prešla v naselju Volinjak iz prevaljske v mežiško faro naslednja posestva – Stovčnik, Libnik, Libnikova bajta, Pikalo, Studenčnik, Andrej in spodaj ob Meži Srotič ter Pernat (nekdanja kmetija nad Torčevo žago, opuščena že pred 2. svetovno vojno). Takrat je bila dodeljena iz prevaljske v mežiško faro tudi večina domačij naselja Plat. K taki odločitvi je menda precej pripomogel tudi poznejši škof Slomšek, ko je leta 1834 – tedaj še spiritual na celovškem semenišču – na počitniškem potovanju prenočeval pri svojem semeniškem sošolcu, me žiškem župniku Parianu. Drugi dan je nadaljeval pot na Uršljo goro in spotoma spoznaval težave faranov in duhovnikov zaradi dolgih in strmih farnih poti.*
V procesu zaokroževanja občinskih okolišev leta 1937 je ozemlje prej navedenih posestev naselja Volinjak prešlo tudi po upravni poti iz občine Prevalje v občino Mežica. Plat pa je pripadel v območje občine Mežica** že prej, leta 1850, ob ustanavljanju prvih občin. Leta 1937 je v katastrski občini Prevalje prišlo obenem do ukinitve dotlej samostojnega naselja Volinjak. Leški del s kmetijama Hermonko in Praper je bil priključen k naselju Leše, a je ostal v k.o. Prevalje, mežiški del pa je bil vključen v naselje onkraj Meže in k.o. Meža onkraj. Na Volinjaku poteka meja med obema naseljema po vršnem grebenu. Geodetska točka vrha je na leški strani. Na vrhu se stikajo tudi posestne meje kmetij Pikalo in Stovčnik na zahodnem pobočju in Hermonko na vzhodni strani.

Moji prvi obiski Volinjaka
Prvič sem stopil na vrh menda leta 1922. Tedaj me je oče, sedemletnega, prvič vzel s seboj na daljši nedeljski sprehod. V mladosti živeč v Št. Janžu na Vinski gori in v Arji vasi, je oče, ob prihodu v Mežico leta 1920, z zanimanjem skušal spoznavati novo okolje, kraj, obdajajoče kmetije in ljudi, živeče na njih. V druščini, s katero sem spoznaval hribovito mežiško okolico, je bil še dedi po materini strani, Anton Hribar, po rodu tudi iz Savinjske doline, in Ivan Škrubej st., kmečki sin iz Šentanela, sicer pa zvest mežiški rudar, ki menda v vsej svoji delovni dobi ni izkoristil nobenega bolniškega šihta in ne zgrešil kakega »plavega«.
Ob razgledovanju na vrhu smo obstali pod veliko skalo, stoječo malo navzdol proti poljanski steni. 4–5 m visoka gladka stena ne dovoljuje vzpona na vrh, so ocenjevali stari. Poleg tega pa se njeni stranici nevarno spuščata nekam daleč navzdol. vendar Škrubej, tedaj v najboljših letih, le najde nekaj opor za noge in prijemov za roke. In že se vešče zavihti prek izpostavljenega mesta na vrh. Po nekaj desetletjih stojim pod to skalo s svojima malima sinovoma. »Ati, ali prideš na vrh?« vprašata. Oklevam, ali bi poskusil. Tedaj se hipoma spomnim Škrubejevega podviga in njegovih ključnih prijemov. Korajža velja in uspelo mi je, fanta pa sta navdušena.

Dva nenavadna naravna pojava na Volinjaku
Od takrat sem stopil na Volinjak že velikokrat. Vendar v času do pokoja manj pogosto. Skoraj obvezno pa na vsako veliko noč. Menda zato, ker mi je bilo v spominu iz mladih let, tedaj živečemu tik pod zvonikom mežiške farne cerkve, romantično pritrkavanje in streljanje z movžnarji. To pa je bilo pri nas v pretekli dobi prepovedano. V Podjuni pa so še streljali in ta narodni običaj sem lahko z Volinjaka nemoteno doživljal. Zanimivo mi je bilo videti, kako se je v Šmarjeti, v Libučah in v Šmihelu najprej vzdignil dimni oblak, čez nekaj sekund pa je še počilo. V tistem času je ob nekem obisku Volinjak prekrivala snežna odeja. Ko prestopam po vrhu, uzrem majhno vrtačo, ki je začuda brez snega, pečine so obdane z vlažnim zelenim mahovjem in nekaj bilk miglja kot v lahnem vetru. Stopim v vrtačo in že me oblije puh toplega zraka, ki močno vre iz duplin. Vidim, da segajo očitno globoko v notranjost. Kasneje sem opazil še več takih duplin, iz katerih se v suhem mrazu, ko topel in vlažen zrak kondenzira, kadi kot iz dimnikov. Novembra in decembra 2001 sem nekajkrat meril temperaturo teh izpuhov. Pri zunanji temperaturi –2 °c je znašala temperatura toplega zraka znotraj dupline 11–12 °C. Drugič pa pri –4°C zunanjega zraka okoli 11°C. Podoben pojav nam je, ljudem iz mežiške rudarske druščine, znan tudi iz vhodov v jame, v katerih znaša stalna temperatura zraka okoli 8°C. Pozimi pihlja iz jam topel zrak, v visokem poletju pa je ta vlek občutno hladen. Zadnja leta je postal Volinjak kar hišna gora Mežičanov, Lešanarjev in Prevaljčanov. udobna cesta ga je motoriziranemu izletniku približala še bolj, saj se lahko pripelje kar pod vznožje hriba na prav tako razgledno sedlo pri Hrmonkovem križu – kapelici, umeščeni med dve stari lipi. Od tam vodi na vrh najkrajša steza. Turistični delavci so nedavno postavili na vrhu hriba okusno izdelano omarico in jo opremili z vpisno knjigo z žigom. Z alpinističnimi varovalnimi žicami so opremili – poprej za starejše in otroke – neroden ali celo nevaren – prehod prek skalovja na posebno znamenito razgledno mesto. Vse pohvale vredno. Ta razgledna polica, blizu prej omenjene skale, je na temenu na vse strani izpostavljenega skalnega stolpa, ki se grezi prepadno navzdol na Pikalovo stran. Lahko bi se reklo, da predstavlja to razgledišče največji čar Volinjaka; pod tabo je vsa širna koroška raven s svetlikajočimi se hišami in zvoniki naselij in oči se lahko pasejo po večini, v uvodu opisane, gorske panorame. Morda bi kazalo majhen in izpostavljen prostor tega razgledišča, zaradi naraščajočega obiska nekoliko zavarovati vsaj z žično vrvjo.
Naj omenim ob opisu tega razgledišča še eno izkušnjo ali spoznanje. Pozno jeseni 2001 sem pogosto ždel tukaj in užival s pomočjo daljnogleda nad razgledi in njihovimi še vedno na novo odkrivanimi podrobnostmi. Nekega vetrovnega dne sedim na polici – klopci iz kolov, ki jo je položil vrh prejšnjega skalnega središča. Globoko pod mano rohni traktor pri Pikalu. Jaz pa ves čas čutim, da sedalo pod mano drhti oziroma se že kar zaznavno trese. Občutek je, kot bi na slabo utrjenem cestišču ali na mostu stresljaje povzročal mimo vozeči težek tovornjak. Nato se usedem na skalo in tresljaji prenehajo. Na klopci pa se nadaljujejo tudi, ko je traktor utihnil. Sklepam, da so tresljaje povzročali sunki vetra, ki se je zaganjal v hribino s tako preklano in luknjičavo notranjostjo. Dalje sklepam, da je jakost tresljajev, ki jih na skali ni bilo zaznati, ojačala do razpoznavnosti le lesena klopca, kot vzvodje ali celo kot nekako resonančno telo. Enako, kot daje močnejši zvok violini ali kontrabasu njeno leseno ogrodje. Nato se podam, kot že večkrat v prejšnjih letih, ob robu skalnih odlomov nad Pikalom vse do njihovega vznožja. Prečkam celo divje razdrapano pobočje, posejano z velikimi skalami. Po slabo vidni lovski stezi, speljani vijugavo med sklanimi bloki, nameravam nazaj na vrh od zahodne strani in mimo nekam skrivnostno delujočega lesenega križa, pritrjenega na drugi, globlji strani, v uvodu najprej opisane skale. Na poti naletim na dveh krajih na napol razpadli klopi. Usedem se na obe, in tudi tukaj se sedalo opazno trese. Tresenja pa ni zaznati, ko se usedem poleg klopi na skalo. Utrjuje se mi spoznanje, da morajo biti »temelji« tega dela Volinjaka nekam majavi, če že močnejši veter povzroča drhtenje hribine. Vprašanje ostaja odprto in morda zanimivo za podrobnejše raziskave geologov, jamarjev ob pomoči alpinistov, zlasti v povezavi z opisanimi zračnimi izpuhi in njihovem izvoru v podzemlju. Da bi si na hitro nekoliko izpopolnil vpogled v geološko preteklost in zgradbo Volinjaka, sem segel po razpravi mežiškega geologa dr. Ivana Štrucla Stratigrafsske in tektonske razmere v vzhodnem delu severnih Karavank*** v njej avtor podrobno opisuje t.i. severno narivno cono. Njen del tvori tudi 22 km dolgi odsek med Slemeni in Rehtom pod mežiško Gorno. Iz razprave je razbrati, da so v tem delu hribi Gorna, Jesenikov vrh, Volinjak in Kal nastali kot posledica nariva apnenčastih gmot na prejšnjo mehkejšo podlago miocenskih usedlin (op. pretežno ilovnata prst in glina) libuške, mežiške in leške premogovne kadunje. Prerez skozi Volinjak izkazuje, da je njegov vrhnji apnenčasti del visok le okoli 110 m. Ta pa leži na še tanjši miocenski podlagi in šele pod njo je osnova paleozoiska hribina tega predela – metamorfni skrilavec. Sledi »potrditev« moje laične domneve: Volinjak menda res leži na pravih trdih kamnitih temeljih? Očitno je razčlenjeno zahodno prepadno ostenje Volinjaka nekako slabo zlepljenih ali razklanih sklanih stolpov z odpadlimi razmetanimi skalnimi bloki v vznožju, posledica končnega delovanja pradavnih tektonskih premikov na tem delu zemeljskega površja. Nekaj kamenega drobirja tukaj pa je očitno tudi delo človeških rok pri napravljanju kamnitega gradiva za zidavo in kuhanje apna. Volinjak je dal kamen za vse zidne zgradbe, Stoparjev železniški most. Svoje pa dodaja vseskozi in tudi še dandanes erozira.
Iz povedanega je mogoče zaključiti da tudi »znameniti« kamniti most, položen čez globoko razpoko med skalovjem, ki vodi na opisano razgledno ploščad, ni kraški pojav, kakor ga označuje tabla, ki so jo pod mostom nedavno namestili (očitno v preveliki vnemi) turistični sotrudniki, ampak je le zanimiva posledica končnih premikov kamnitih gmot iz dobe nastajanja Volinjaka.
Žal drhtenja Volinjaka nisem mogel preveriti še kdaj, saj vse do oddaje tega spisa ni bilo več močnejšega vetra.

Sprehodi po soseščini Volinjaka
Vse več pohodnikov se podaja bodisi iz mežiške ali leške strani na pobočja proti Volinjaku in tudi na zanimivo 3-kilometrsko krožno pot okoli njega. Mežičani jo začnemo na križišču med Pikalom ali pri Hermonkovem križu. Cesta vodi mimo kmetije Hermonko zložno navzdol do križišča med leškima cerkvama. Skok do teh dveh cerkev, ogledovanje njunega mogočnega starinskega zidovja in razmišljanje o njunem, še vedno neraziskanem, rojstvu ter namenu gradnje pač, vedno znova, predstavlja posebno doživetje. Od tu vodi pot nad Praperjem, mimo opuščene kmetije Blaufus do Stovčnika in naprej do Pikala, kjer se na naslednjem križišču »klobasa« konča. Vseskozi nas spremljajo prelepi razgledi v dalj in cesti bi zato lahko upravičeno nadeli ime »panoramska pot okoli Volinjaka«.
Ustavimo se malo pri dveh pomembnih, brez dvoma tudi starih, domačijah Hermonko iin Stovčnik. Pri Hermonku se sedaj pišejo Šumah, pri Stovčniku pa Hermonko. Kako je do menjave teh priimkov prišlo?
Po letu 1871, ko je rudarska družba Bleiberger Bergwerks Union iz Celovca prevzela večino, dotlej še razdrobljenih, posesti mežiških rudnikov, je ta pričela odkupovati kmetije v bližini tedaj odkritih rudnih nahajališč in tam naseljevati rudarje. Tako so odkupili tudi kmetijo Igerčevo v Podpeci. Ta je ležala na črnjanski strani Šumahovega vrha, pod veliko kmetijo Šumah, po kateri je vrh tudi dobil ime Pri Šumahu so se tedaj že pisali Osojnik, danes se pišejo Praper. Na Igerčevem posestvu pa je živela takrat družina po imenu Šumah. Njen rod je bržkone izviral iz gornje Šumahove kmetije. Takratni lastnik Igerčevega posestva je tega prodal mežiškemu rudniku in leta 1886 je Primus Schumach že vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik Hermonkove domačije na Volinjaku. Hermonkova posest se je tedaj raztezala okoli celega Volinjaka nad Praperjem in je k njej spadala tudi blau fusova domačija, meječa na sosedovo Stovčnikovo. Dotedanji lastnik Hermonkovega, vpisan v zemljiški knjigi še leta 1875 kot Bartolma Hermonko, je ostal star in sam brez potomcev. Zato je rad prodal posestvo Šumahovim z Igerčevega. Sam pa se je preselil na Blaufusovo. Vendar tudi te manjše posesti osamljen ni več zmogel voditi. Poleg tega se je neuk in nepismen zapletel v spore glede poteka gozdne meje med Blaufusovo in Hermonkovo posestjo. V dolgotrajni sodni pravdi je porabil denar od prodaje in Blaufusovo je prišlo na boben ter bilo prodano na dražbi. Kupili so ga sosedovi Stovčnikovi. Ti pa so denar za kupnino pridobili s prodajo dela svojega zemljišča, imenovanega »Amerika«, na desnem bregu reke Meže. Prodali so ga sosedu prek Meže, tedanjemu lastniku veleposestva na Poljani, Johanu Pernatu. Ob tem je zanimiva ugotovitev, da obsega Hermonkovo posestvo v celku zemljišča vse od vršin Volinjaka do ravnic ob Meži nasproti poljani, z višinsko razliko okoli 400 m.
In kako so pri Stovčniku prišli do priimka Hermonko? K njim se je že davno, ko so ostali brez moških potomcev, priženil Hermonkov sin Valentin. Ta je v katastru iz leta 1827 že vpisan kot lastnik Stovčnikovega posestva.
Po prevzemu Blaufusovega so Stovčniki v požaru leta 1907 poškodovana gospodarska poslopja opustili in podrli. Ostala je le še starinska stanovanjska hiša. Pred nekaj leti so podrli še to, že dalj časa nenaseljeno in propadajoče poslopje. Teren so zravnali, napravili tam travnik, o nekdanjih zgradbah pa ni več sledi. Prednje posestne navedbe dokumentiram z izpisi iz zemljiškoknjižne dokumentacije. prvi podatki iz leta 1827 so prepisani iz Franciscejskega katastra**** , naslednji pa iz zemljiških knjig sodišča v Slovenj Gradcu.
Hermonkovo:
1827, št. 10 – Johann Hermako
1875 – Bartolma Hermako
1886 – Primus Schumach
1904 – Silvester Schumach
1962 – Ivan Šumah
Blaufusovo:
1827, št. 3 – Johann Hermako – Plaufus
1875 – Bartolma Hermako
1898 – Franc Hermako (op. že Stovčnik)
1930 – Matevž Hermonko
Stovčnikovo:
1827, št. 4 –Valenitin Hermako Stoltshnigg
1882 – Franc Hermonko (op. pri tem vpisu je priimek že spremenjen iz Hermanko v Hermonko) 1902 –Matevž Hermonko

Poskus osvetlitve nekaterih nejasnosti ali ugibanja o njih
Z Jakobom Hermonkom, današnjim »ta starim« Stovčnikom, sva se, odkar sva oba v pokoju, že marsikaj pogovorila, za kar poprej ni bilo časa ali priložnosti, čeprav sva stara znanca iz mladih let. Največ sva govorila o domačem Volinjaku in njegovih posebnosti, o sosedstvu okoli njega ter se medsebojno dopolnjevala. Nekaj nejasnosti pa mi je odkril tudi Albert Pratnekar, p.d. Pikalov Bertl, ki živi sedaj na Marholčevem na bregu. Ob koncu raziskav in razgovorih pri Hermonku sem spraševal še njega v želji, da bi se podatki v tem spisu preverili z več strani. Mene so najbolj zanimali podatki o izvoru legende o žal ženah na Volinjaku, o obstoju nenavadnih hišnih imen Hermonko in Blaufus – v okolišu s samimi slovenskimi imeni, o prevzemu priimka Hermonko pri s Stovčniku, o izpuhih toplega zraka na površju Volinjaka, o pomenu križa, pripetega na skalo pod vrhom, pa kje so lomili kamen z Stoparjev železniški most in še kaj.
Po Bertlnovi vednosti, ki izvira še iz pogovorov s starim Hermonkom, Silvestrom Šumahom, so lomili kamen za Stoparjev most na zahodnem pobočju Volinjaka pretežno na Hermonkovem – poprej Blaufusovem svetu, tik ob meji s Pikalovim in Stovčnikovim. Klesali so ga na manj strmem svetu ob vznožju spredaj opisanih dveh sklanih stolpov. Od tu so v kvadre oklesane skalne bloke spravljali do kolovoza, ki vodi nad Blaufusom do ceste proti Praperju in Lešam. Še danes leže tukaj trije neporabljeni oklesani bloki. Zanimivo pa je, da so iz tamkajšnjega trdega belega apnenca oklesali tudi nekaj milnih kamnov. Ostanka dveh nedokončanih kamnov, ki sta se pri klesanju prelomila, še pričata o tem. nekaj kamna za Stoparjev most pa so menda klesali tudi v leškem pobočju Volinjaka nad Hermonkovo hišo. Vendar tamkajšnja pobočja danes ne kažejo posebnih sledi odkopov ali skalnih ran, saj so pretežno porasla. Je pa ostalo od prejšnjega dela nekaj kamenja in en oklesan kvader. Ko so pred desetletji za neke gradnje na Lešah potrebovali kamen, so ga pobrali in nalomili v tem kamnolomu. Domačini so opozorili delavce, naj pustijo pri miru kamnito klado, ki je še edina ostala tukaj za spomin.
Sestra gospodarja, Hermonkova Micka, ki mi je pokazala, kod pridem do nekdanjega kamnoloma, je povedala, da so bili pri hiši ogorčeni, ker so to klado kljub svarilom odpeljali. Ob vznožju velikega skalnega stolpa na severni strani vrha, ki sem ga opisoval že v uvodu in kjer se v bližini stikata stezi, ki vodita na vrh od Stovčnikove in Blaufusove strani, je pritrjeno v zavetju previsa stene manjše lesno znamenje – križ, ki priča, da se je tukaj moralo nekoč dogajati nekaj posebnega. Malo više zeva v skalo razpoka, skozi katero se je še pred nekaj desetletji dalo spustiti navzdol v dokaj veliko duplino, kar manjšo sobo. Danes je viden le še zgornji del razpoke, spodnji pa je zasut, da v duplino ni možno več prilesti. Tudi iz te dupline in več manjših v okolici je vel topel zrak in okolica je bila vsa zelena, brez snega. Nasprotno pa je v toplem poletju vel iz jame hladen piš. In v tej duplini je bilo menda davno nekdaj bivališče žal žena. O njih je po pripovedih domačinov prvi pisal nekdanji mežiški učitelj Vinko Mőderndorfer v leta 1924 izdani knjižici narodne pripovedke iz mežiške doline. V spomin na žal žene so domačini postavili ob ustju votline lesen Marijin kip. Ko je prvi strohnel, so postavili novega. Čez leta je strohnel še ta, vendar ga niso več obnovili. Pač pa je nekdo nekoliko nižje pritrdil pod steno previsa večji lesen križ, ki je imel v sredini pritrjeno manjšo srebrnikasto ploščico. Tudi ta križ iz hrastovine je moral biti po oceni Bertlna star že okoli 100 let, saj se je od trohnobe že drobil. Zato ga je Bertl nekako pred štiridesetimi leti odstranil in pritrdil sedanjega. V sredino pa je pribil namesto prejšnje ploščice svetnico. Mogoče pa je prvi križ spominjal tudi na nezgodo, ko je že davno, nižje spodaj, Jakovega pradeda doletela smrt pri spravilu kamna. Lahko pa tudi, da sta tako Marijin kip kot poznejši križ bila spomin na turške čase.
Vse opisano okolje se je moralo zdeti nekdanjim domačinom, tedaj še bolj podvrženim vraževerju, dokaj skrivnostno. Da niso tudi dandanes povsem zamrle pripovedi o žal ženah ter o nenavadnih pojavih na Volinjaku, priča tudi nov, tokrat keramičen kipec Marije, ki ga je lansko leto nekdo »samoiniciativno« s cementno malto prilepil v naravno nišo omenjene skale. Morda so nadnaravni izvori toplega zraka v zimskem mrazu, s svojimi kvišku se dvigajočimi in migetajočimi meglicami, davne obiskovalce, drvarje, napravljalce kamenja, lovce, pastirje poleg začudenja tudi prestrašili. In so praznoverno videvali v njih prosojne podobe plesajočih skrivnostnih ženskih bitij. Pa je v prenašanju govoric o tem, iz roda v rod, nastajala legenda o dobrih vilah, žal ženah, ki imajo tukaj svoje domovanje.
Znabiti, da je to odmaknjeno in težje dostopno mesto služilo v času turških vpadov tudi kot zatočišče okoliških prebivalcev. Saj je Jaka omenjal govorice iz ljudskega izročila, da naj bi bilo nekje blizu Blaufusa skrivališče za mlade fante, da jih ne bi turki ujeli in odpeljali s seboj za janičarje. Turki, ki so leta 1474 prvič pridrveli čez Jezersko in Železno Kaplo na koroško ter se vračali prek Slovenj Gradca, so morda tedaj v treh poznejših vdorih do leta 1480 s kakšno manjšo enoto oplenili tudi Leše. Izročilo ve povedati, da je turški konjenik prijezdil do cerkve na Lešah in ko je stopil konj na cerkveni prag, se je kamen pod težo vdal, da je ostala v njem sled kopita. So se pa ob opisani duplini dogajale v bližnji preteklosti še drugačne, bolj »realistične« zgodbe. Partizani so imeli ob njej svojo terapevtsko postojanko. Ležišče so si napravili pod duplino na dnu previsne skale, da je bilo zaščiteno pred padavinami. Tukaj sta se v letu 1944/45 precej zadrževala tudi terenska partizana Jože Pudgar iz Mežice in Franc Žak s Prevalj. Ko je kazalo na izdajo postojanke, sta se prestavila na varnejšo mesto v gozdu nad Stovčnikom in Libnikom. Z oskrbo sta imela kar srečo, saj so v bližini živeli Jožetovi sorodniki – Stovčnikovi. In ko smo že ravno pri partizanščini. Dva Jakova brata sta padla v partizanih. Starejši Filip na Mlinskem v Bistri, mlajši Jožef na Savinjški planini. Jaka pa je moral v nemško vojsko. Nek oficir se je čudil, od kod pri njem, Slovencu, nemški priimek. Trdil je tudi, da bi se njegov priimek moral pravilno glasiti Hermanko (pač od imena Herman) in da ta priimek izvira iz južne tirolske. Tudi eden prvih mariborskih aktivistov iz žrtev osvobodilnega gibanja iz leta 1941, inž. Hermanko, izvira iz Stovčnikove rodbine. Bil je sin Štefana Hermonka, brata Jakovega deda.
Še o zanimivem poteku meje tukaj. Skala s križem in duplino stoji na Hermonkovem svetu, sosednja z razgledno teraso pa je Pikalova. V strmem kaminu med njima teče posestna meja, ki nižje spodaj tvori tromejo med Stovčnikovo posestjo. O opisanih izpuhih zraka na več mestih površja Volinjaka ostaja odprto in potrebno razlage zanimivo dejstvo, da je njihova temperatura za cele 3°C. Višja od tiste v notranjosti mežiškega rudnika. Ta zrak pač mora nekje nižje v notranjost hriba naprej priti, se tu ogreti, nakar ga naravni vlek – toplega in lažjega, kot v dimniku, povleče navzgor. In kje je kurišče tega toplega zraka?
Geologi so ugotovili, da leži pod apnenčasto 110 m visoko zgradbo hriba sloj miocenske podlage, ki pokriva spodnjo skrilavo osnovo. Nadalje se mi ponuja naslednja razlaga: v tem miocenskem sloju ali pod njim gotovo leže tudi plasti premoga, tako kot leži premog tudi v libuškem Podkraju, pod Mežico nad Lešami. In v ta premog vdira ponekod skozi razpoke – prelome – zunanji zrak. Premog v stiku z zrakom oksidira, kar predstavlja najnižjo stopnjo izgorevanja organskih snovi. Ta toplota ogreva miocensko podlago, ta pa zrak v poroznem Volinjaku?
Ko sem o tej domnevi pripovedoval Pikalovemu Bartlu, mi je povedal, da je pod Volinjakom v resnici premog. Blizu Pikalove domačije prečka cesta, ki pelje proti Stovčniku, majhen potok. Pod cesto je grapa potoka precej razširjena in erozija je v brežini odkrila plast premoga. Pikalovi so ga začeli že v času avstro-ogrske odkopavati in pri tem napravili celo dva rova, daljši je bil globok okoli 20 m. Delo pa je bilo težavno in se očitno ni izplačalo, zato so ga opustili. Otroci so pa še dolgo brskali po pobočju in nosili domov kose premoga, ki so ležali po nasipih pred rovoma. Premog je imel, enako kot mežiški in leški, precejšnjo kurilno vrednost in je dajal veliko toplote. Vhoda v rov sta še vidna.
Ko sem Stovčnikovem Jaku opisoval nastanek in geološki sestav Volinjaka,opisan v študiji dr. Štrucla, in obstoj bolj ilovnate podlage vrha, je omenil še eno zanimivost. Ravno pod vrhom so na približno enaki višini studenci dobre pitne vode: pri Blaufusu, pri Stovčniku, pri Pikalu, pri Studenčniku in pri Hermonku. Spomnil se je opazovanj in merjenj teh vodnih tokov v času vrtanja znamenitega vodnega rova Mežica–Prevalje do leta 1964. Rudarski strokovnjaki, ki so vodili gradnjo, so se pač bali – tedaj geološka študija dr. Štrucla še ni bila narejena – da bi zaradi rova vodo morda potegnilo iz teh studencev v globino. Tako, kakor se je to dogajalo v apnenčastem svetu okoli Podpece. In bi kmetije ostale brez vode. Vendar se to ni zgodilo, kar je verjetno preprečila spodnja nepropustna podlaga hriba.

O enigmi leških cerkev
Za leški cerkvi je zapisano, da so ju zgradili v drugi polovici petnajstega stoletja. Žal v nobenem doslej znanem zapisu ni navedena vsaj približna letnica zidave. Niti ni znano, kdo je bil pobudnik za gradnjo, kdo je bil zaščitnik, patron, financer. Kdo je bil »projektant« in mojster pri gradnji? In zakaj dve tako veliki in lepi cerkvi druga poleg druge, v tedaj odmaknjenem in majhnem kraju? Ali sta dve cerkvi posledica tekmovalnosti ali prestiža med dvema gospodama? Ali pa je njuna gradnja izraz volje istega gospoda in neke njegove posebne zahvalnosti ali upanja?
Pravzaprav je čudno, da nihče od avtorjev, ki so kar precej pisali o teh cerkvah, ni skušal s strokovnimi raziskavami razrešiti uganke o pobudah za njun nastanek in posebnostih pri gradnji. Vsi zapisi se zadovoljujejo le s ponavljanjem že znanih, skopih podatkov iz starejših virov. Tudi novejši izčrpni strokovni opisi cerkev in njune opreme po umetnostnozgodovinski plati niso mogli postreči z novimi odkritji o nastanku in graditeljih. V njih se omenjajo le, na slikarijah ali opremi, vpisane letnice njihovega nastanka, ki pa so okoli 100 let mlajše od časa domnevne gradnje. Pa bi bil končno že čas, da bi pristojni v dolini, s pomočjo ministrstva za kulturo, pridobili izkušenega strokovnjaka, ki bi se podal v arhive in skušal najti kak dokument o namenu in gradnji tega pomembnega slovenskega kulturnega spomenika. Saj vendar ni mogoče, da bi ne bilo o njem nikjer ničesar zapisanega. po moji sodbi bi se morda našlo kaj v arhivski zapuščini pliberškega gospostva, ki se sedaj nahaja v koroškem deželnem arhivu v Celovcu. In pa v arhivu benediktinskega samostana v Št. Pavlu v Labotski dolini, kjer hranijo starejše arhivalije samostana v Dobrli vasi, nekdanjega glavnega cerkvenega žarišča južne koroške.
Sam bi ob tej priložnosti dodal nekaj svojih laičnih domnev, ki se nanašajo na gradnjo leških cerkev. Apnenčasti kamen za zidanje obeh cerkev brez dvoma izvira iz kamnolomov na Volinjaku. V zidovju je sicer tudi nekaj skrilavih vložkov. Okvirji sten, izklesani iz manjše kamnine, ki je tukaj ni, so bili gotovo izdelani nekje na današnjem avstrijskem koroškem. Sem so jih bržkone pripeljali v manjših kosih, ki so jih sestavili in zlepili šele na mestu gradnje. Neposredno vodenje gradnje je gotovo bilo zaupano izkušenim mojstrom, ki pa jih naša okolica najbrž ni premogla in so tudi prišli od drugod. Napravljanje kamna, kuhanje apna, pripravo lesa, prevoze, obsežna težaška in pomožna zidarska dela so gotovo opravili s tlako domačini. Teh pa na samih Lešah ni bilo dovolj. Zato so morali pomagati tudi okoličani iz tedaj zelo obsežne prevaljske fare.
Pri razmišljanju o pojavu imena Hermonko in Blaufus, ob pohodih okoli Volinjaka in mimo leških cerkev mi je šinila v glavo misel, kaj če se je kateri od omenjenih tujih zidarjev iz koroške ali drugih dežela cesarstva pisal tako. Pa se je med gradnjo, ki je morala trajati več let, tukaj udomačil, se oženil na Hermonkovo in Blaufusovo ter domačiji dal svoje ime?
Ko sem si nekoč ogledoval debelo zidovje ter starinsko notranjost starega dela zapuščene Blaufusove hiše z velbi in s črno kuhinjo, sem ocenjeval, da mora biti zgradba stara okoli 500 let. To pa je ravno toliko, kot sta stari tudi leški cerkvi. Družini Hermonko in Blaufus sta gotovo živeli v tesnem sosedstvu, najbrž sta bili tudi v sorodu, saj je Blaufusovo prišlo pozneje v lastništvo Hermonkovih. Zanimivo bi bilo pogledati stare popise faranov prevaljske fare ali popise prebivalcev pliberškega gospostva, popise posestev z navedbo dajatev v urbanih in v pozneje nastajajoči katastrski dokumentaciji ter ugotoviti, kdaj se ti dve imeni prvič pojavita v zapisih. Tudi to bi morda lahko bila ena od opornih točk pri določanju datumov okoli leških cerkev.

Štefan Lednik

* Dr. Fran Kovačič, Anton Martin Slomšek. Služabnik božji, knezoškof lavantinski. Družba Sv. Mohorja, Celje 1934, poglavje »drugo počitniško potovanje leta 1834«, str. 106
** Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, št. 83, 16. oktober 1937, str. 789
*** Dr. Ivan Štrucl, Stratigrafsske in tektonske razmere v vzhodnem delu severnih Karavank. Zbornik geografija. Razprave in poročila., letnik 1970, 13. knjiga
**** Arhiv Slovenije Ljubljana. Franciscejski kataster 1827, k.o. Prevalje