Planinski vestnik - Dušan Škodič: Nekoliko krvav odmev pretekle divjine. 

Pa n'kar tega brat' otrokom pred spanjem!

Zima

Gašper se je zdrznil, ko je zahreščalo. Lége v ostrešju so popuščale. Stopil je k oknu in se zazrl v sivo zunanjost. Po treh dneh gostega meteža so naletavali le še redki kosmi. Iz preddverja je vzel lopato, odprl okno in se zvrnil v pol drugi meter debelo odejo. Skoraj priplaval je okoli vogala in s klinov na zidu snel lestev. Odmetavanje s strehe je bilo mučno in nevarno opravilo. Če bi se sneg splazil, bi ga lahko pokopal podse. Do pomladi bi ga nihče ne našel.

Težko pokrivalo je rezal počasi in preudarno, da je v velikih kosih drselo na tla. Šele proti večeru se je lotil zameta pred vhodnimi vrati, pred katerimi je odkopal toliko, da so se lahko odprla. Nato se je zagnal naprej in skopal še predor do hleva s kobilo ter k pokriti obori, v kateri je blejalo šest ovác. Bila je že trda tema, preden je živalim nanosil sena in se vrnil v hišo. Od debelega čoka v peči je ostal le še kupček žerjavice, ki je s porajajočim plamenom kmalu obliznila suho poleno. Tam nekje od Putriha je veter prinesel volčje tuljenje. Nalil si je dva kozarčka žganja in popolnoma izmučen, brez večerje legel v posteljo.
Zima je stiskala pokrajino, sneg se je počasi sesedal in utrjeval. Šele po dveh tednih je toliko držal človeka na krpljah, da se mu ni prediralo čez kolena. Nekega jutra se je odpravil proti uro hoda oddaljeni kmetiji na robu planote, kjer je pod Osojnim vrhom živel prvi sosed. Tokrat je porabil skoraj tri ure. Mala zidana hiša, iz katere se je v tankem traku dvigal dim, in lesen hlev sta ždela na rebri, kjer se je breg prevešal navzdol proti Idriji. V grapi globoko pod snegom je ždel potoček, ki je spomladi pomagal polniti velike klavže nekaj kilometrov nižje, s pomočjo katerih so plavili hlodovino. Ta se je pod idrijskim rudnikom ujela v grablje, napravljene iz v strugo zabitih debelih kolov. Tudi njemu, tako kot večini moških iz raztresenih domačij, je drvarjenje predstavljalo del priložnostnega zaslužka.
Še preden se je približal hiši, ga je s hripavim laježem najavil pes. Daljni bratranec in njegova številna družinica so sedeli v zakurjeni hiši in preganjali zimski dolgčas. Bili so veseli obiskovalca v pustih dneh. Bratranec mu je rade volje nalil steklenico petroleja, po katero se je izgovoril, da je prišel, a vsem je bilo jasno, da ga je prignala osamljenost. Otroško hihitanje na peči je zamrlo, ko so govorili odrasli.
»Včeraj sem bil v dolini, ves dan mi je vzelo. V Idriji se je vdrlo nekaj streh in ulice so popolnoma zametane. Uprava rudnika je vse rudarje namesto v jamo poslala na čiščenje dovoznih cest. Nekega fanta je ugonobil sneg, ki je zdrsnil s strehe, ko je šel zvečer k sosedom po mleko. In vsa Kanomlja je prestrašena. Nad njo se je spravil trop volkov, ki mesari med drobnico in nato izgine v gozd. Pravijo, da ga vodi bela volkulja. Lovci pa samo kolnejo, ker ne morejo za njimi zaradi snega. Take zime ni bilo že od pamtiveka,« je zmajeval z glavo. »Tebe pa ni nič strah?« je vprašal, ko mu je natočil malo merico žganja. Gašper je privzdignil obrvi od pekočine, ki jo je zlil po grlu, in si brisal brke. »Eh, kaj bi me bilo. Na človeka se v resnici sploh ne spravljajo, to so pripovedke za plašenje otrok,« se je posmehnil in pogledal po drobižkih, ki so s prestrašenimi óčki kukali s tople peči. Gospodar ni bil zadovoljen. »Tvoje domovanje je na samem tako kot moje. Jaz imam vsaj psa in tudi ti bi ga potreboval. Glasen lajež precej odleže pred nadlogo«.

Negibne sence

Bilo je že pozno, ko se je vračal po lastnih sledeh. Na prevalu je postal in zajel mrzlo sapo. Imel je slab občutek. Ozrl se je naokoli in visoko, tik pod robom jase, uzrl nekaj negibnih senc, ki so ga opazovale. Sonce je tonilo za Golake in ko je pospešil korak, je v pomrznjeni gazi že kar šumelo. Tik pred domom ga je dohitelo zateglo zavijanje. Res bi bilo pametno, če bi si po dveh letih ponovno omislil psa čuvaja, je pomislil.
Ko je kobila v hlevu začutila gospodarja, je divje zahrzala in s kopiti udarila ob tla. Gašper se je nasmehnil. »Že grem, že grem,« je zaklical v mrak, a vendarle prej stopil v hišo, kjer je odložil nahrbtnik in stopil do peči, razgrnil žerjavico in ponovno zakuril. Nato je z migetajočo leščerbo v roki stopil do hleva. Skozi drevje na robu se je izvil lunin žarek in po dolgem času prižgal snežne kristale na bregu. Jasnilo se je in obetalo mrzlo noč. Odrinil je vrata in posvetil v notranjost. Kobila se je nemirno prestopala in prhala. Ko se je približal, je opazil, da je potna in penasta okoli gobca, kakor da bi z njo nekdo ravnokar vlačil hlode. »Katera jaga pa tebe preganja?« se je čudil in jo pomirjujoče božal po vratu, na katerem so utripale žile. Prikimavala mu je, kakor bi hotela povedati, naj ne preneha s tem početjem. Ko jo je umiril, je sprevidel, da je le vznemirjena. Samo da ni bolezen, se je nasmehnil. Natresel ji je sena in brez obotavljanja je sklonila glavo. Nato je stopil še do ovac. Med tem, ko si je dal opravka pri kobili, se je lunina svetloba prelila čez rob in poplavila okolico z modrikasto sinjino. V obori je bilo tiho. Odrinil je leso in roka z leščerbo se mu je povesila. Štiri ovce so poklane in še popolnoma cele ležale v enem kotu, borni ostanki drugih dveh pa so kazali na volčjo gostijo med tem, ko je bil zdoma. Pokleknil je in pretipal okrvavljena runa. Tri so bile že ohlajene, ena pa je medlo in neenakomerno dihala. Po premisleku je vstal in stopil do drvarnice po sekiro.

Kaj sedaj?

V hiši je pristavil vodo za močnik in šele preden je tretjič povrela, se je pravočasno spomnil in stresel moko v krop. Ponoči pa mu ni dalo miru, zato se je dvignil in stopil ven, do obore. Ovce ob ogradi je prekrilo ivje, ki je zmrznilo na ohlajajočih se truplih, da so bila videti majhna in komaj opazna. Noč je bil spokojna in svetla, mraz pa, kakor da je ustavil čas in luno primrznil na zvezdnato nebo. Sneg se bo obdržal daleč v pomlad. Do zveri, ki so ga spravile praktično ob vso živino, kar jo je premogel, ni občutil nobenega posebnega sovraštva. Nadloge pridejo in minejo, kakor jim Višji ukazuje. Če ni huda zima, je suša, toča ali druga nesreča, ki udari človeka. Težko je to, še težje pa, če se proti temu ne more boriti zaradi starosti ali bolezni. Tedaj mu ostane le še molitev, ki pa Gašperju kot dokaj mlademu samotarju, ni dobro sedla. Danes jih ne bo nazaj, si je zamrmral v brado in se spravil k počitku. Luna je šla za rob in nastala je črna noč, še preden se je v hladni postelji toliko ogrel, da je utonil v spanec.

Sonce je bilo visoko, kakor je lahko presodil po svetlobi, ki se je presevala skozi ledene rože na mali okenski šipi. Iz postelje je opazoval drobne prašne delce, ki so počasi krožili po zraku in se prikazovali v svetlobnem stožcu. Počutil se je polomljenega in otopelega. Šele hrzanje kobile ga je spravilo pokonci. Nov dan se je začel, ne glede na vse. Oblekel se je in odšel v hlev. Nato se je vrnil, zakuril peč in se po zajtrku zakopal v drvarnico, ki je bila polna vsakovrstne ropotije. Precej se je namučil, preden je našel, kar je iskal. Na zmrznjen sneg je vrgel veliko kovano past na vzmet. Na tleh se je zarisal temen krog, ko je z železa odpadel rjast poprh. Past je bila pri hiši že dolgo. Ni se spomnil, da bi jo njegov oče kdaj uporabil, njega pa niti kot otroka ni zanimala. Moral je napeti vse moči, da je razklenil zobati čeljusti. Ko ju je spravil v vodoravno lego, je škrtnilo. Vzel je dolgo poleno in ga pritisnil na ploščo, povezano z vzmetjo. Čeljusti so udarile skupaj, da mu je roka kar odrevenela. Zobje so se pol prsta globoko zarili v smrekovo poleno. Začudil se je, da naprava še vedno deluje tako brezhibno in to mu je vzbudilo neprikrito zadovoljstvo. Preplavila ga je želja po maščevanju zaradi spoznanja, da se je morda sposoben postaviti v bran nadlogi in ji kljubovati.
Ovčjih trupel se ni pritaknil. Z zadnje strani je bila ograja, zato je pred trupli izkopal plitvo jamo, v katero je položil past. Verigo, ki je bila na enem koncu prikovana nanjo, je ovil okoli lesenega stebra. Ponovno je napel vzmet in past ter okolico previdno in natančno posul s čistim snegom. Delo ga je dobro segrelo, a ko je pregledal storjeno, je bil zadovoljen. Če ne bi tega naredil sam, bi brez pomisleka stopil vanjo. Vrnil se je v hišo in se lotil kuhe. Ostalo mu je le še čakanje. Trop se bo gotovo vrnil po ostanke ...
Dan je preživel v drobnih opravilih. Obori se je izogibal, kolikor se je mogel, da ne bi puščal človeških vonjav, ki bi opozorile zveri na nevarnost. Minil je dan, dva, zgodilo pa se ni nič. Drugo noč se je sicer prebudil zaradi nekih šumov, stopil je do okna in pogledal proti obori, pa ni bilo videti ničesar. Tretjega dne se je sprijaznil, da so se volkovi verjetno premaknili nazaj proti Kanomlji ali še naprej. Razmišljal je, ali naj ovčja trupla še naprej pusti tam ali naj jih umakne in zakoplje. Dokler je tak mraz, se mu ni bati smradu, misel nanje pa mu vseeno ni bila prijetna. A ko se je približal mestu, kjer je bila past zakopana, ga je spreletelo. Na svežem poprhu, ki ga je natresel po okolici, so bile vidne sledi težke živali. Past je bila nedotaknjena v svojem ležišču, na nekaj mestih pred njo pa je opazil oranžne sledi urina. Takoj mu je bilo jasno, da je glavni samec začutil nevarnost in označil mrhovino kot neuporabno. Zabrisal je poleno v železo, ki se je z glasnim pokom takoj sprožilo in odšel po lopato. Ovce je začasno zakopal v snežno jamo za drvarnico. Po krajšem razmisleku je past nastavil v prehod med hlevom in drvarnico. Tako lahko ostane vse do odjuge, si je mislil.

Lakota

Prišla je svečnica. Vsa pokrajina je bila še vedno ujeta v ledeni oklep in zrak je bil suh, da je peklo grlo. Sneg je postal trd kot kamen in Gašper je dan za dnem vpregal kobilo in vlačil hlode do male jase pod kmetijo. Delo ga je zaposlovalo, da bi skoraj pozabil na krdelo, ki je zaradi hude zime še vedno sejalo strah na celotnem območju med Trebušo in Trnovskim gozdom. Njegove kmetije se je izogibalo in le ponoči ga je občasno še doseglo oddaljeno zavijanje. Mraz je začel popuščati komaj teden dni pred pepelnico, ko se je začela podlaga mehčati in je nekega dne postal korak v snegu težak kot svinec. S kobilo sta prišla domov zelo upehana in odločil se je, da bo z vlačenjem za to leto prenehal. Izpregel je preznojeno žival, jo peljal v hlev in ji natresel sena. Med tem, ko je jedla, jo je zdrgnil s suho slamo in potrepljal po vratu in grivi. Bila je še prevroča, da bi ji dal takoj piti. Stopil je na zrak in skozi nosnice zajel topel in vlažen zrak, ki je vzhajal na plundrastem dvorišču. Pomlad trka, je bil zadovoljen. V hiši je sedel za mizo in si natočil kozarček. Še vedel ni, kdaj je od utrujenosti zakinkal.
Prebudil ga je divji vrvež. Bil je še pijan od nenadnega dremeža, ko je planil k oknu, mimo katerega so švigale sence. Sredi dvorišča se je kakor viharni oblak vzpenjala kobila in se skušala otresti težkega bremena. Vse na njej in okoli nje je bilo uklenjeno v hudičev ples. Velika siva zverina se ji je obešala za vrat, dve sta jo vlekli vsaka za eno od zadnjih nog, bela volkulja je vlekla njen rep, da bi jo spodnesla na tla, pet mlajših pa je divje skakalo naokoli in čakalo priložnost, da zgrabijo žrtev brez večje nevarnosti pred kopiti.
Spomnil se je, da je pozabil zapreti hlevska vrata. Verjetno jo je slabo privezal in se je v strahu uspela iztrgati. Brez razmišljanja se je pognal ven in se šele pred vrati zdrznil, da je pravzaprav golorok. Dva ali trije so zarenčali in pokazali podočnjake. Vse do tedaj volkovi sploh niso oddali nobenega glasu. Kazalo je, da jih sredi žara borbe nenadna človeška prisotnost sploh ne vznemirja. Gašper je divje pogledal naokoli in opazil vile, ki so ostale naslonjene na hlev. Pograbil jih je in se kriče zagnal v vrtinec, ki je kobilo med tem zrinil nekaj korakov v stran proti drvarnici in jo že spravil na kolena. Sunil je z vso silo in zadel belo volkuljo v rebra, da je izpustila rep in bolestno odskočila. Čisto verjetno, da je šele tedaj opazila, da niso sami z žrtvijo. Na belem kožuhu so se pokazale rdeče lise, zarenčala je, in ko se je obrnila nazaj proti napadalcu, je sneg pod njo prhnil v zrak. Železo je počilo in močne železne čeljusti so ji zgrabile in zlomile zadnjo taco.
Krik, ki je vodilni samici ušel iz grla, je prekinil napad. Zobje so se razklenili in trop se je z izjemo sivca, ki je kobilo grabil za vrat, razbežal na vse strani. Kobila se je prevalila na bok in čoftasto je tlesknilo, ko ji je glava udarila na moker sneg. Sivec je deloval zmedeno, ker se je znašel v tem čudnem trikotniku. Pred njim je v snegu ležala na pol ubita žrtev, ki bi tropu zagotovila za več dni hrane, na eni strani se je njegova belka nemočno vrtela z zlomljeno nogo priklenjena na verigo in na drugi je bil človek, ki se je nenadoma znašel sredi tega dogajanja. Gašper je vedel, da mora napasti, dokler je v naletu. Planil je in sivca z vilami pritisnil k steni drvarnice, še preden se je ta pognal vanj. Osti so komaj prebile gosto zimsko dlako na vratu, sivec je zatulil in se izvil ter skočil stran od zidu, da je imel prost hrbet. Toda kot vodilni samec ni imel možnosti za umik. Dva palca dolgi podočniki so se postavili po robu železnim ostem. Gašper je vedel, da je lahko vsak korak usoden, bil je napet kot tetiva, ko je suval sivca s kratkimi in močnimi sunki v hlastajočo čeljust. Dvakrat bi mu ta vile skoraj izpulil iz potnih rok, ko je s čekani zgrabil osti, a na gladkem jeklu so imeli premalo opore. Hropeča kobila se je med tem kakor prikazen dvignila na noge in nemo opazovala dogajanje. Gašper je bil že ves moker, ko mu je z eno od osti uspelo prebosti sivčevo oko, da se je ta vzpel v bolečini. Sunil je ponovno in tedaj se je dlaka na prsih pod grivo vdala in uspelo mu ga je ponovno stisniti k zidu. Sivec je kopal kot zmešan, da je sneg odletaval izpod krempljev, trdne opore pa ni bilo. Izvijal se je na vse načine, a Gašper je držal vile kot s kleščami in ga tiščal ob zid, da mu je curkoma teklo po hrbtu. Sivčev okrvavljeni gobec je suval naprej in s podočnikov so se mu vlekle lepljive penaste štrene, ko je grgrajoče renčal iz prebodenih prsi. Gašper je čutil, kako sivčevi poskusi, da bi se osvobodil, vedno bolj medlijo, grgranje se je zatikalo in smrdljiva sapa iz prebodenega gobca je usihala. Modro oko, ki je ostalo celo, je izgubilo lesk in končno je Gašper lahko omahnil v sneg poleg negibnega volka. Tresoči roki, ki ju je v podlahteh grabil krč, je porinil v hladno brozgo, v katero je nato pritisnil še pregret obraz. Ko je dvignil glavo in se mu je umazana snežnica pocedila čez oči, je videl belko, ki je tiho in vdano v usodo čakala, da pride vrsta nanjo. Trop je izgubil vodilni par.

Življenje gre dalje

Mesec dni kasneje je bilo vse v mladem zelenju. Med Osrednikom in Putrihom je zagrmelo kakor iz topa, ko so težka dvojna vrata treščila ob kamnite stene Belčnih klavž. Voda je bruhnila skozi visoko pregrado, trgala iz struge skale in pobirala hlode, ki so jih možje več tednov spravljali vzdolž struge. Tla so se tresla, ko je poplavni val z obilnim tovorom drvel proti več kilometrov oddaljeni Idriji, do koder se je umiril. Možje so bili zadovoljni, saj so imeli priložnost dobro zaslužiti. Prav tako Gašper, ki se je vračal proti svojemu praznemu domu. Kobila mu je zaradi ran poginila, za drugo še ni imel denarja, a v življenju je tako, da je treba vzeti kar prinese ali odnese. Kakor voda.
Volčji trop z novim vodilnim parom pa je bil tedaj že kdo ve kje.

 Dušan Škodič