Silvo Baznik: Dolgo spanje in nato vožnja v vasico Log pri Kranjski gori, ki je najino izhodišče današnje ture.
Parkirava v vasici, prečkava prometno cesto in se spustiva po makadamu do mostička čez Savo Dolinko.
Pričetek globoko v dolini in ne vožnja do Srednjega vrha ima poseben pomen. Želiva preveriti možnost smučanja s Srednjega vrha v Log in zato bova danes hodila pol ure dalj kot bi sicer. Prečkava reko in hodiva po cesti, ki se višje spremeni v kolovoz in naju popelje mimo male elektrarne in zadnjih hiš do kapelice, kjer zapustiva kolovoz in slediva komaj vidni potki na travnike pod Jurežem, od koder so lepi razgledi na Martuljško skupino. Greva naprej, prečiva pašnike in ograje ter pogledava na vasico Log in Kranjsko goro globoko pod nama. Še nekaj višinskih metrov in doseževa gozd. Stopava proti desnemu grebenu in kmalu ugotoviva, da je potrebno spremeniti smer. Ko prečiva nekaj gozdnih poti, greva levo in v dolgi prečki doseževa travnike, ki so ostali v najinem spominu v smučanju pred dvemi leti. Tokrat ne greva desno na planino, raje ubereva naravnost navzgor in doseževa cesto, ki pelje do Jureževe planine s ceste na Korensko sedlo. Mimo naju pripelje avtomobil. Ja, nekateri brez napora pridejo na planino a nič ne de. Midva prekoračiva cesto in še vedno se vzpenjava naravnost navzgor in tako v nekaj minutah doseževa rob gozda in travnike na Vošci. Rob travnikov je pod snegom, saj sonce zaradi gozda ne pošlje svoje žarke topit sneg. Od tu dalje hodiva po snopih trav vse do vrha na višini 1737 m. Greva mimo ostankov nekdanje karavlje malce višje, kjer so lepi razgledi na Julijske Alpe, sosednjo deželo in Karavanke do Trupejevega poldna, ki je najin drugi cilj.
Seveda ne gre brez postanka. Potrebno se je spočiti in okrepčati za nadaljno pot. Po nekaj minutah s planine pride prvi pohodnik in s tem je čas za najin odhod.
Greva na sosednjo vzpetino in že gre navzdol. Zemljevid v roke, posvet ali se vrneva in greva po grebenu na Zajčnik ali še navzdol do gozdne ceste. Odločiva se za slednjo varianto in tako se spustiva dobrih dvesto višinskih metrov, doseževa cesto in po njej v velikem ovinku do razcepa za Blekovo planino a midva nadaljujeva vse do Železnice, kjer je cesta že v zimskem razpoloženju, snegu in ledu in tako vse do lovske koče in še višje do sedelca med Lepim vrhom in Trupejevim poldnevom. S sedelca je lep razgled na Maloško poldne in Kresišče, midva pa levo navzgor. Srečava nekaj planincev, ki gredo z gore, midva pa na vrh.
Sva na višini 1932 m. Kmalu za nama prideta na vrh planinki in beseda da besedo.
Morda bova kdaj smučala skupaj z Vesno, kdo ve? Čas bo povedal svoje. Brez fotografiranja seveda ne gre. Le koliko bo danes fotografij in koliko časa bom prebil pri urejanju le teh, se vprašam a kljub temu fotografija sledi fotografiji ...
Po nekaj minutah odmora, se vrneva na sedelce in greva zopet v dolinico imenovano Železnica. Tokrat greva drugo pot, spustiva se po poti v grapo, ki naju popelje globoko navzdol in v dobri uri doseževa travnike nad Srednjim vrhom. Tu se za kratek čas ustaviva, občudujeva zopet Martuljško skupino in nato greva v vas. Poiščeva kolovoz, ki vodi do kapelice, kjer sva zjutraj ubrala potko navkreber skozi gozd, popoldne pa nadaljujeva navzdol do Save in po kratkem klancu prečiva cesto ter v nekaj korakih doseževa parkirišče in najino prevozno sredstvo.
Ko voziva proti domu, se še ustaviva v Martuljku za zadnje fotografije gora, nato pa brez postanka do doma.
Silvo Baznik